Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, glede na to, da se je na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, udeleževal sestankov. V zvezi s temi sestanki je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo (izdelava načrta aktivnosti za prihajajoči teden, pošiljanje poročil v Slovenijo), pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek v višini 4.717,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2019 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zneska 643,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2019 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 803,31 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo (I. in III. točko izreka) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je glede "dela ob nedeljah" prepozno in zgolj pavšalno trdil, da je moral pripravljati načrt dela za naslednji teden ter izvesti priprave za naslednji dan. Drugih del, ki bi jih delal ob nedeljah, ni zatrjeval. Tožena stranka meni, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage in je zato v tem delu sodba nezakonita. Prav tako je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik do začetka glavne obravnave ni trdil, da se je ob nedeljah moral udeleževati verskih obredov, temveč je o tem izpovedal šele na glavni obravnavi ob zaslišanju. S tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo na prepozne in pavšalne trditve tožnika, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Toženi stranki pa je bila kršena pravica do izjave o odločilnih dejstvih. Napačen je tudi zaključek sodišča, da so tožnika pogosto v nedeljo klicali razni predstavniki lokalnih oblasti. Glede navedenega trditvena podlaga tožnika ni bila konkretizirana, posledično pa je tudi zaključek sodišča pavšalen. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je na dneve počitka tožnik imel več delovnih obveznosti, čeprav morda niso bile izrecno zaukazane s strani nadrejenih. Navedeno stališče je zmotno in popolnoma zgrešeno, saj bi to pomenilo, da lahko vsakdo uveljavlja odškodnino za onemogočen počitek, čeprav bi samovoljno opravljal delo na dneve počitka. Tožena stranka je na misiji KFOR ... vsem pripadnikom načrtovala in zagotavljala proste dneve, zato je bila dolžnost tožnika, da vse nujno delo opravi pred dnevom počitka. Tožena stranka tožniku ni ukazala, kdaj mora pripraviti vse potrebno za nemoteno izvajanje nalog za dneve, ki so sledili dnevu počitka, še zlasti mu ni nihče ukazal, da mora razne priprave na delo opraviti na dan tedenskega počitka. Tožena stranka je ugovarjala tudi številu dni, za katere je sodišče štelo, da tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek (28. točka obrazložitve sodbe). Sodišče je zaključilo, da je tožnik dokazal, da je 20 dni delal na nedelje, v nadaljevanju pa mu sodišče prizna 22 dni dela ob nedeljah, kar je povsem nelogično. Zato tožena stranka meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. točko. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče zmotno zaključilo, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka in mu posledično dosodilo odškodnino. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Za presojo v sporni zadevi je bistveno, da je bil tožnik poveljnik A. skupine in je poveljeval pripadnikom, za katere je bil odgovoren ves čas misije. Dnevno je imel sestanke najprej z nadrejenimi, nato pa je informacije moral predati svojim podrejenim, zlasti ob nedeljah. Tudi B.B., tožnikov nadrejeni je izpovedal, da se je od tožnika pričakovalo, da bo prišel na uskladitvene sestanke v pisarno, kjer so se dobile pomembne informacije za nadaljnje delo. Izpovedbo nadrejenega B.B. pa sta potrdili tudi priči C.C. in D.D.. Pritožba povsem napačno razume pomen udeležbe tožnika pri verskih obredih in slovesnostih, ter njegov stik z verskimi voditelji in skupnostmi. Tožnik se verskih obredov ni udeleževal v bazi ali za svojo dušo, kot narobe povzema pritožba, pač pa zunaj baze ter na podlagi odrejene naloge s strani nadrejenega. Tožnikov nadrejeni B.B. je izpovedal, da v spis vložene evidence tožene stranke izvirajo od neznanega vira, da so očitno pomanjkljive, v zapisu evidenc ter je že na prvi pogled vidno, da manjkata dve nedelji (4. 1. 2015 in 11. 1. 2015). Priloga tudi ne izkazuje, na katero osebo se evidenca nanaša, in je napačna, tako vsebinsko, kakor količinsko. Tako iz evidence izhaja, da je imel tožnik tudi v januarju poseben misijski dopust, in sicer od 1. 1. 2015 do 14. 1. 2015, kar ni res in je zmotno, saj je poseben misijski dopust tožnik koristil od 13. 2. 2015 do 1. 3. 2015, kar je nesporno ugotovila tudi tožena stranka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožnik v tem sporu zahteva odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v času, ko je bil kot pripadnik Slovenske vojske napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPISE - KFOR Kosovo za obdobje od 17. 10. 2014 do 29. 4. 2015. V času misije je bil tožnik razporejen na dolžnost višji podčastnik/vodja patrulje v A. E.. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine za 25 dni neizkoriščenega tedenskega počitka.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami) ter 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami) delno ugodilo zahtevku tožnika, in sicer za 22 dni tedenskega počitka in v tem obsegu tožniku priznalo odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka. Tožena stranka v pritožbi izpodbija predvsem dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka ugodilo. Ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ni preverljiva glede tega, kaj naj bi tožnik na sporne dneve delal. Tožnik je v tožbi in pripravljalni vlogah podal obsežne navedbe, kaj je delal, kaj mu je bilo odrejeno in s strani koga. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnik do začetka glavne obravnave ni podal trditev, da se je moral ob nedeljah udeleževati verskih obredov. Tožnik je v tožbi in pripravljalni vlogi podal trditve o tem, da so med njegove zadolžitve spadale tudi aktivnosti sodelovanja z verskimi skupnostmi. V zvezi s tem pa je nato zaslišan kot stranka izpovedal, da je delal za italijansko poveljstvo in italijanski poveljnik mu je ukazal, da se ob nedeljah udeleži verskih obredov, predvsem iz razloga, da so imeli stik in povezavo ter dobre odnose z verskimi skupnostmi. Tožnik je izpovedal, da je delal izključno za italijansko poveljstvo in s strani italijanskega poveljnika tudi prejemal naloge.

8. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da se je tožnik udeleževal verskih obredov izključno prostovoljno in da tožnika delodajalec ne more prisiliti, da se udeleži verskih obredov. Da se je tožnik udeleževal verskih obredov (maš), kar je bilo v interesu italijanskega poveljstva, je potrdil tudi neposredno nadrejeni tožniku B.B.. Izpovedal je, da je narava dela A. skupin taka, da morajo biti prisotni med ljudmi takrat, ko se dogaja nek pomemben dogodek, in če se je med vikendom v neki vasi odvijalo praznovanje, se je od njih pričakovalo, da so takrat prisotni. Tudi C.C. je izpovedal, da so morali iti v nedeljo na verske obrede oziroma maše. 9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožnik glede dela ob nedeljah ni podal ustrezne trditvene podlage, in sicer, da je moral pripravljati načrt dela za naslednji dan, uskladiti aktivnosti izvedbe ter izvesti priprave za naslednji dan in da je zato sodišče odločilo mimo trditvene podlage in je zato v tem delu sodba nezakonita. Tožnik je že v tožbi podal ustrezno trditveno podlago (izdelava dnevnih in posebnih poročil o dogodkih, izdelava tedenskih in mesečnih poročil o načrtovanih aktivnostih, udeležba na sestankih F., poročanja pri nadrejenih in izdelava načrtov za delo). O naravi, načinu in organizaciji dela ter njegovih delovnih obveznostih na mirovni misiji, ki so onemogočale, da bi lahko koristil predpisani tedenski počitek, je predlagal zaslišanje prič in lastno zaslišanje. Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek osredotočilo le na zatrjevane konkretne delovne naloge na dneve, po evidenci predvidene za tedenski počitek in izvedlo dokazni postopek v smeri ugotavljanja, ali je tožnik na dneve, predvidene za počitek, dejansko opravljal zatrjevane zadolžitve.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je tožnik določno navedel zadolžitve na dneve, ki so bili v evidenci oziroma listi obremenjenosti tožene stranke zavedeni kot prosti, in da je tožnik zadostil trditvenemu bremenu. Tožnik je opravljal naloge vodje patrulje v A., in sicer je delal v Skupini G.. Posebnost dela skupine G. je v tem, da je v času misije svoje naloge opravljal pod mednarodnim poveljstvom, na nacionalno poveljstvo pa je bil vezan samo za urejanje administrativnih zadev. Skupini A. je naloge odrejal poveljnik združenega območja poveljstva - H., ki je bil takrat pod poveljstvom italijanskega polkovnika. A. skupina je bila vsakodnevno na terenu izven baze, kjer je izvajala naloge. Delo tožnika je bilo sodelovanje z vladnimi in nevladnimi organizacijami, s predstavniki lokalnih skupnosti, policijo in tudi s civilnim prebivalstvom. Tožnik je izpovedal, da so imeli ob sobotah sestanek na sedežu združenega območja poveljstva H. (I.), na katerem je vodja skupine poročal ter vse seznanil s situacijo na območju delovanja ter prejel nove naloge in usmeritve za delo v naslednjem tednu. Ob nedeljah, ko naj bi bili prosti dnevi, pa je glede na prejete naloge in usmeritve moral pripraviti načrt dela oziroma aktivnosti za naslednji teden, opraviti telefonske razgovore v zvezi z načrtovanjem aktivnosti, razdeliti naloge in opraviti priprave na sestanek. To delo je bilo obvezno potrebno opraviti v nedeljo. Po prepričanju tožnika A. skupina, v kateri je tožnik deloval, brez izdelanega načrta dela, usklajevanja in ustreznih priprav ter organizacije aktivnosti v nedeljo, v ponedeljek zjutraj ne bi mogla strokovno izvesti dodeljenih nalog. Tožnik pa je kot namestnik poveljnika skupine in vodja patrulje v skupini A. moral biti stalno dosegljiv 24/7 na službeni telefon, ki ga je prejel ravno v ta namen. Ves čas je moral biti na razpolago in v stalni pripravljenosti za izvedbo nepredvidljivih nalog, tako ob nedeljah kot tudi druge dni v tednu, na izrecno zahtevo italijanskega poveljnika združenega območja poveljstva H.. Navedeno so potrdile tudi priče B.B., C.C. in D.D.. Vse priče so izpovedale, da so člani A. skupine v nedeljo delali načrte za naslednji teden in se dogovarjali za sestanke. Navedene aktivnosti so trajale 2 do 4 ure.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da verjame tožniku, da je imel opisane delovne zadolžitve na dneve, za katere je tožena stranka trdila, da je koristil tedenski počitek. Tožnik je opravljal naloge v A. skupini, ki je bila glede delovnih nalog ločena skupina od preostalih pripadnikov, zato se je sodišče na podlagi izpovedi tožnika in prič prepričalo, da je bilo delo A. skupine sodelovanje z lokalnim prebivalstvom in drugimi organizacijami ter da to sodelovanje ni bilo vezano samo na delovni teden. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka sicer pripadnikom določila proste dneve tedenskega počitka v evidencah, s tem, da na te dneve ni načrtovala operativnih nalog, vendar iz dokaznega postopka izhaja, da je na dneve počitka tožnik imel več delovnih nalog v A. skupini, ki jih je dobival od italijanskega poveljstva. Sodišče prve stopnje je v točki 26 obrazložitve natančno opredelilo naloge, ki jih je tožnik opravljal na dneve, za katere je tožena stranka trdila, da je imel proste. Tožena stranka s svojimi dokazi, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni dokazala, da je tožniku na misiji na Kosovu zagotovila tedenski počitek na dneve, navedene v evidencah obremenjenosti. Da evidence niso odražale dejanskega stanja, so izpovedali tudi B.B., C.C. in D.D.. B.B. je sicer izpovedal, da je tožena stranka v primeru opravljanja nalog na dan tedenskega počitka zagotovila kakšen drug prosti dan, vendar pa toženka ni dokazala konkretnih dni, v katerih naj bi tožniku namesto prvotno načrtovanih prostih dni omogočila izrabo tedenskega počitka.

12. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, glede na to, da se je na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, udeleževal sestankov. V zvezi s temi sestanki je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo (izdelava načrta aktivnosti za prihajajoči teden, pošiljanje poročil v Slovenijo), pomeni nezagotovitev tedenskega počitka pripadniku. Za presojo je bistveno, da je bil tožnik namestnik poveljnika skupine in vodja patrulje v skupini A. in pod neposrednim poveljstvom italijanskega poveljnika združenega območja poveljstva H., pri tem pa so naloge bile vezane tudi na rok. Takšna tožnikova udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni opravljanje dela za delodajalca.

13. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo odškodnino za vtoževane dneve neizrabljenega tedenskega počitka. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje uvodoma zaključilo, da je tožnik dokazal, da je 20 dni delal, in sicer izključno ob nedeljah, v nadaljevanju pa napačno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za 22 dni in da je s tem obrazložitev sama s seboj v nasprotju, ter je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. točko. Tožniku nadrejeni B.B. je izpovedal, da je pripravljal liste obremenitev oziroma evidence tedenskega počitka in da tožena stranka v spis ni vložila evidenc, ki jih je pripravil on. Pojasnil je, da ne ve, kdo je s strani tožene stranke pripravil predložene evidence obremenitev in da so pomanjkljive v zapisu januar 2015. Iz evidence je razvidno, da manjkata v januarja 2015 dve nedelji (4. 1. 2015 in 11. 1. 2015). Iz liste obremenitve izhaja, da je imel tožnik misijski dopust od 1. 1. 2015 do 14. 1. 2015, kar pa je zmotno, kot je to potrdil B.B.. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik delal tudi dve dodatni nedelji in sicer 4. 1. in 11. 1. 2015 in zato tožniku priznalo 22 dni tedenskega počitka, ki ga ni izkoristil. 14. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožnik pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi o pritožbi in je bil tako za postopek nepotreben (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).