Jedro

Niti prvi odstavek 939. člena ZOR niti kakšna druga določba ne določa, da bi se terjatev po prehodu na zavarovalnico kakorkoli spremenila, kar pomeni, da terjatev preide z vsemi lastnostmi, kot jih je imela v trenutku prehoda. To velja tudi za morebitno zastaranje terjatve. Vsakršen dvom o začetku teka zastaralnega roka odpravlja šesti odstavek 380. člena ZOR. Določba jasno pove, da začne teči zastaranje terjatve, ki jo pridobi zavarovalnica od zavarovanca zoper tretjega, takrat, ko začne teči proti tretjemu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev, ki se nanaša na plačilo 1.343,56 EUR (prej 321.972 SIT) in na plačilo 3.600,75 EUR (prej 862.884 SIT).

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo za plačilo 2,666.338 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1,481.482 SIT od 2. 10. 1997 dalje do plačila, od zneska 321.972 SIT od 7. 6. 1995 dalje do plačila, od zneska 862.884 SIT od 23. 10. 1998 dalje do plačila, ter za plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 253.257 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec je zoper to odločitev vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povrnitev toženčevih stroškov pravdnega, pritožbenega in revizijskega postopka z zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker je potrdilo odločitev o zahtevku za plačilo 1,481.482 SIT, o katerem je bila med strankami že sklenjena poravnava. A. d.o.o. L. in S. (sedanji toženec M. F.) sta kot tožnika v okviru pravdnega postopka I Pg 334/95 z Z. T. d.d. kot toženko sklenila poravnavo oziroma zaključni sporazum št. ... z dne 31. 7. 1997, na podlagi katerega je zavarovalnica plačala 1,481.482 SIT odškodnine, tožnika pa sta se zavezala, da bosta po realizaciji sporazuma tožbo umaknila. Zaključek drugostopenjskega sodišča, da je zavarovalnica priznala terjatev prvega tožnika A. d.o.o., nasprotovala pa tožbenemu zahtevku drugega tožnika M. F., je napačen in ne izhaja iz zaključnega sporazuma, saj je v njem zapisano, da se tožbo zaveže umakniti tudi drugo tožnik z odpovedjo tožbenemu zahtevku. Poravnava je torej zajemala oba tožnika. Zavarovalnica je vedela, da pripada odškodnina M. F. in da je odškodnino, ki jo je plačala A. d.o.o., dejansko plačala njemu. Sodišče druge stopnje je pri odločanju o zastaranju regresne terjatve zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na tretji odstavek 376. člena v zvezi z drugim odstavkom 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, saj v obravnavani zadevi ne gre za terjatev v zvezi s kršitvijo zavarovalne pogodbe, ampak za odškodninsko terjatev, ki zastara po določbi prvega odstavka 376. člena zakona. Toženec s tem, ko je zapustil kraj nezgode, ni kršil nobene pogodbene obveznosti, terjatev pa je zastarala, saj je D. R. vložil odškodninski zahtevek pri tožnici že 11. 10. 1994, tožnica pa je tožbo vložila šele 13. 5. 1998. Sodišče druge stopnje se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. Revident v nadaljevanju navaja, da zavarovalnica pred sklenitvijo poravnave niti ni bila zavezana plačati zneska 1,481.482 SIT. Pravna podlaga tega plačila, na katero se sklicuje tožnica (določilo II. točke četrtega odstavka 10. člena splošnih pogojev) se namreč nanaša na vozila, ki so na službeni vožnji ali so bila izposojena pri zavarovancu, ki se ukvarja z izposojo vozil, torej na vozila rent a car in ne na vozila, ki so predmet pogodbe o leasingu. Tudi sicer tožnica ni upravičena do regresa. V splošnih pogojih zavarovanja avtomobilskega kaska AK-92/1 NM je v 2. d točki 10. člena navedeno, da zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti ali če uživa alkohol ter tako onemogoči ugotavljanje stopnje njegove alkoholiziranosti ob nesreči. Toženec se ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, tudi ni bil obravnavan pri sodniku za prekrške, policisti pa mu niso odredili strokovnega pregleda. Dokazno breme za dokazovanje teh dejstev je na tožnici, medtem ko je sodišče prve stopnje dokazovanje o tem, da se toženec ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, napačno naložilo tožencu. Za utemeljenost zahtevka ne zadošča domneva, temveč mora biti dejstvo dokazano s trdnimi dokazi. Splošne pogoje za zavarovanje je v dvomu treba razlagati v smislu drugega odstavka 143. člena ZOR kot za zavarovanca pretirano stroga.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

5. Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin izhaja, da je imel toženec na podlagi pogodbe o leasingu št. ... o oddaji vozila v najem, ki jo je sklenil z lastnikom vozila A. d.o.o., v uporabi osebno vozilo. S pogodbo se je zavezal, da bo na svoj strošek plačeval kasko zavarovanje vozila. V zvezi z vozilom sta bili pri tožnici ... sklenjeni dve pogodbi o zavarovanju, in sicer pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-93-NM) in pogodba o kasko zavarovanju (po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 92/1 NM), s katerima je bil toženec seznanjen.

6. Toženec je z najetim vozilom 14. 9. 1994 povzročil prometno nesrečo, v kateri je poškodoval vozilo D. R. Tožnica je za škodo, ki jo je utrpel, D. R. izplačala odškodnino na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti v skupnem znesku 1,187.924 SIT, in sicer dne 7. 6. 1995 znesek 321.972 SIT na račun materialne škode in dne 23. 10. 1998 znesek 862.884 SIT na račun nematerialne škode. Povračilo teh zneskov zahteva od toženca, ki zaradi kršitve zavarovalne pogodbe (vožnja pod vplivom alkohola) odškodninsko odgovarja za škodo, ki je tožnici nastala, ko je oškodovancu morala izplačati odškodnino. S tožbo uveljavljana denarna zahtevka za plačilo 321.972 SIT (sedaj 1.343,57 EUR) in 862.884 SIT (sedaj 3.600,75 EUR), ki jima je bilo s pravnomočno sodbo ugodeno, pa imata različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru je po določbi 41. člena ZPP treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), noben od zneskov pa ne presega mejnega zneska, revizija v tem delu ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

7. V prometni nezgodi je bilo poškodovano tudi najeto vozilo, s katerim je toženec povzročil prometno nezgodo. Tožnica je za materialno škodo, ki jo je utrpel lastnik vozila A. d.o.o., na podlagi kasko avtomobilskega zavarovanja in zaključnega sporazuma dne 2. 10. 1997 A. d.o.o. izplačala zavarovalnino v znesku 1.481.482 SIT, katerega povračilo uveljavlja od toženca kot povzročitelja nezgode. Ker je revizija v tem delu dovoljena, je sodišče presojalo revizijske trditve le glede odločitve o tem zahtevku.

8. Očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo v obravnavani zadevi odločeno o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava, ni utemeljen. Določilo o prepovedi odločanja o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava (res transacta), se namreč nanaša le na primer, ko je o zadevi sklenjena sodna poravnava po določilih ZPP, ne pa tudi za primer izvensodne poravnave, pri kateri gre za pravnoposlovno razrešitev medsebojnih razmerij pogodbenic izven pravde. Med slednje spada tudi t.i. zaključni sporazum, na katerega se sklicuje toženec, saj so pogodbene stranke medsebojni spor o plačilu zavarovalnine odpravile tako, da so s pogodbo o poravnavi določile konkretne vzajemne pravice in obveznosti. Ob tem zaključku pa se revizijska izvajanja, povezana z vsebino in strankami zaključnega sporazuma, izkažejo kot nepomembna.

9. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pritožbenih izvajanj o zastaranju vseh treh vtoževanih terjatev in sprejelo razloge prvostopenjskega sodišča, da gre za regresne terjatve v smislu tretjega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978), torej terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb, ki zastarajo v treh letih, pri čemer zastaranje v skladu z določbo prvega odstavka 361. člena ZOR prične teči z izplačilom odškodnine oškodovancem.

Navedeno stališče velja za primer, ko zavarovalnica na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti od zavarovanca zahteva povrnitev oškodovancu izplačane odškodnine, ker je voznik vozil pod vplivom alkohola. Terjatev zavarovalnice namreč v tem primeru temelji na zavarovalni pogodbi o obveznem avtomobilskem zavarovanju, sklenjeni z zavarovancem. Drugače pa je v primeru subrogacije, ko na zavarovalnico s plačilom zavarovalnine po samem zakonu preide odškodninski zahtevek njenega zavarovanca zoper povzročitelja škode (prvi odstavek 939. člena ZOR). Niti prvi odstavek 939. člena ZOR niti kakšna druga določba ne določa, da bi se terjatev po prehodu na zavarovalnico kakorkoli spremenila, kar pomeni, da terjatev preide z vsemi lastnostmi, kot jih je imela v trenutku prehoda. To velja tudi za morebitno zastaranje terjatve. Vsakršen dvom o začetku teka zastaralnega roka odpravlja šesti odstavek 380. člena ZOR. Določba jasno pove, da začne teči zastaranje terjatve, ki jo pridobi zavarovalnica od zavarovanca zoper tretjega, takrat, ko začne teči proti tretjemu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. Začetek teka zastaralnega roka je torej enak za zavarovanca A. d.o.o. in za tožnico ..., zanj pa je pomembno, kdaj je začelo teči zastaranje odškodninske terjatve zavarovanca A. d.o.o zoper M. F. kot povzročitelja škode. Toženec, na katerem je trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP), pa teh pravnopomembnih trditev postopku sploh ni podal, ampak je zastaranje terjatev utemeljeval le z okoliščinami, ki se nanašajo na povračilo zneskov, izplačanih oškodovancu D. R., zato z ugovorom zastaranja ne more uspeti.

10. Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da je tožnica zavarovalnino plačala prostovoljno in brez pravne podlage. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, je tožnica znesek izplačala na podlagi zaključnega sporazuma z dne 2. 10. 2007 in drugega odstavka 10. člena splošnih pogojev. Slednji določa, da zavarovalnica krije škodo, nastalo ob zavarovalnem primeru, ki ga povzroči voznik pod vplivom alkohola na vozilu, ki ga je najel pri zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil. Ob tem se po 2) točki prvega odstavka splošnih pogojev šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je toženec povzročil škodo na najetem vozilu, ki ga je vzel v najem pri gospodarski družbi, ki se ukvarja s to dejavnostjo, in se po prometni nezgodi izmaknil ugotavljanju stopnje alkoholiziranosti (saj je zapustil kraj nezgode, naknadno pa ni poskrbel za preizkus alkoholiziranosti) ustrezajo navedenemu dejanskemu stanu. Toženec, na katerem je breme izpodbijanja, pa pogodbeno dogovorjene domneve alkoholiziranosti v postopku ni uspel izpodbiti.

11. Sodišči nižjih stopenj sta odločitev o povrnitvi izplačanega zneska zavarovalnine pravilno oprli na določbo prvega odstavka 939. člena ZOR, po kateri preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja po samem zakonu na zavarovalnico (tožnico) do višine izplačane odškodnine vse zavarovančeve pravice (pravice A. d.o.o.) nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (tožencu). Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo v ostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).