Jedro

Pritožbeno sodišče presoja pravilnost odločitve sodišča prve stopnje po stanju na dan zadnje glavne obravnave, zato smrt oškodovanca - tožnika - med pritožbenim postopkom ne vpliva na odločitev pritožbenega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o odškodninskem zahtevku tožnika. Toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v korist tožnika v višini 1,400.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje. Od tega je znesek 1,000.000,00 SIT priznalo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 400.000,00 SIT pa za pretrpljeni primarni in sekundarni strah. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 58.259,00 SIT. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in sicer iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem deljene odgovornosti. Konfliktno situacijo je namreč izzval tožnik. Izvedensko mnenje v zvezi s trajanjem bolečin je nasprotujoče. Če je tožnik jemal analgetike, ni mogel trpeti hudih bolečin. Mnenja o strahu ne more dajati izvedenec kirurg. Treba bi bilo postaviti novega izvedenca. Po izteku pritožbenega roka je toženec poslal dopolnitev pritožbe, v kateri je sporočil, da je tožnik umrl, zaradi česar bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, ker gre za nepremoženjsko škodo, tak zahtevek pa ni podedljiv (čl. 204 ZOR). Pritožbeno sodišče tega sporočila ni upoštevalo. Kot dopolnitev pritožbe je vloga prepozna. Če je tožnik umrl, ima v postopku pooblaščenca in prekinitev postopka ni potrebna (čl. 205, tč. 1 ZPP). Sicer pa je presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje treba opraviti po stanju na dan izdaje sodbe (čl. 324/2 ZPP). Zato smrt tožnika med pritožbenim postopkom ne vpliva na odločitev pritožbenega sodišča. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP, vendar ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Nadaljnji preizkus je opravilo v tistem delu in iz tistih razlogov, kot izhajajo iz pritožbe. Pritožnik v prvi vrsti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede samega temelja obveznosti. Ob tem poudarja, da tudi če je pravdno sodišče vezano na obsodilno sodbo kazenskega sodišča o istem dejanskem stanju, bi moralo sodišče ugotavljati in tudi ugotoviti prispevek toženca k nastanku škode, saj se z vprašanjem deljene odgovornosti kazenskopravno sodišče ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče je mnenja, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in svojo odločitev tudi zadosti utemeljilo. Ugotovilo je, da tožencu ni uspelo dokazati, da je tožnik prvi začel z napadom, in tudi ne, da je ob tem uporabljal palico. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem deljene odgovornosti v okviru toženčevih trditev in glede na ugotovljeno dejansko stanje. Na to vprašanje je v sodbi odgovorilo (list. št. 76, drugi odstavek). Kaj bolj konkretnega pa tudi toženec v pritožbi ne predlaga. Tako je odločitev sodišča prve stopnje o 100 % odgovornosti toženca pravilna. Nadalje pritožnik izpodbija tudi višino odškodnine, prisojene za telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem. Predvsem napada stališče izvedenca medicinske stroke o trajanju hudih telesnih bolečin. Pritožbeno sodišče se pridružuje odločitvi sodišča prve stopnje in šteje, da je odmera odškodnine iz tega naslova primerna in v skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Za pretrpljene telesne bolečine tako med samim napadom kakor tudi poznejše bolečine (med zdravljenjem) in pa pričakovane bodoče telesne bolečine, skupaj z vsemi pretrpljenimi nevšečnostmi tekom zdravljenja se določi enoten znesek odškodnine. Ob tem pa sodišče, ki odloča o višini odškodnine, upošteva vse okoliščine konkretnega primera: trajanje bolečin (hudih, srednjih, lahkih), hospitalizacijo, izpostavljanje ionizirajočemu sevanju, anestezijo, obiske pri zdravniku, razne preglede, jemanje sredstev proti bolečinam itd. Sodišče prve stopnje je torej te kriterije upoštevalo in odškodnine ni odmerilo le glede na trajanje hudih telesnih bolečin, kot jih je opredelil izvedenec medicinske stroke, temveč tudi glede na vse ostale nevšečnosti, ki jih je tožnik med zdravljenjem moral prestati. Res je, kar pravilno poudarja toženec, da se kot hude telesne bolečine lahko štejejo le tiste bolečine, ki jih je oškodovanec dejansko pretrpel. Vendar pa v pritožbi zatrjevana nelogičnost izvedenskega mnenja glede hudih telesnih bolečin, celo če bi bila točna, v obravnavanem primeru ne more biti odločilna. Tožnik je namreč v zvezi s poškodbo pretrpel vrsto nevšečnosti, za katere je v obravnavanem primeru mogoče reči, da imajo enako, če ne celo večjo težo kot same bolečine (le primeroma: 15 dni bolnišnice, vezanost na posteljo, cevka v prsnem košu, izpostavljenost RTG sevanju). V taki sitauciji ne morejo biti upoštevni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na trajanje bolečin. V zvezi s tem je nepotrebno dopolnjevanje dokaznega postopka z novim izvedencem. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov, ko gre za odškodnino za strah. Neupoštevne so pritožbene trditve o tem, da specialist za kirurgijo plastike ne more dati mnenja o psihičnih posledicah. Treba je namreč upoštevati, kaj je v zvezi s tem med pravdo trdil oziroma predlagal toženec. Ta se je najprej strinjal, da izvedenec Dolšek le dopolni izvedensko mnenje (list. št. 15). Ni torej imel pomislekov, ki jih sedaj navaja. Tudi po prejemu izvedenskega mnenja ni imel pomislekov, da bi izvedenec ne bil primeren - le njegovih ugotovitev v zvezi s tem ni sprejel (list. št. 41). Pomisleke je imel šele na glavni obravnavi dne 5.10.1999 (list. št. 46), še vedno pa ni nič konkretnega v zvezi s tem predlagal, kajti poglavitni toženčevi ugovori so se nanašali na bolečine. Ob takem stanju stvari torej obravnavani ugovor ne more biti upošteven. Tudi sicer je bil o samem strahu zaslišan tožnik, tako da odločitev sodišča prve stopnje ne temelji samo na mnenju izvedenca. Glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je odločitev o višini odškodnine za strah pravilna. Upoštevaje vse okoliščine primera pa je tudi celotna dosojena odškodnina v skladu s čl. 200 ZOR. Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe in potrditvi sodbe temelji na čl. 355 ZPP.