Jedro

Tožeča stranka je v okviru prekluzivnega enoletnega roka iz 117. čl. ZOR dovolj določno podala trditve o tem, da je bila pri sklepanju pogodbe s toženo stranko v zmoti glede neke okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodbe. S svojimi kasnejšimi navedbami glede vzroka bistvenosti zmote je tožeča le konkretizirala in dopolnila svoje že dane navedbe. Dopolnitev dejanskih navedb glede že postavljenega zahtevka je mogoče tudi po izteku prekluzivnega roka.

Pri tožniku ni bilo zmote o osebi, s katero se sklepa pogodba, saj je bil tožnik ves čas prepričan, da sklepa pogodbo s tožencem, s katerim jo je tudi zares sklenil. Tožeča stranka je bila v zmoti glede okoliščine posla, kar bi glede na določila 1. odst. 61. čl. ZOR utegnila biti bistvena zmota, vendar v obravnavanem primeru sporni člen pogodbe ni odločilna okoliščina, ker za stranke ne ustvarja nikakršnih obveznosti.

Predpogodba mora biti sklenjena v isti obliki, kot je predpisana za glavno pogodbo. Ker je za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo predpisana oblika notarskega zapisa, mora biti tudi predpogodba za ustanovitev take družbe narejena v obliki notarskega zapisa, sicer taka predpogodba ni pravno zavezujoča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: 1. V 1. odst. I. tč. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Pogodba o nakupu nepremičnin, ki sta jo dne 29.11.1994 sklenili tožeča stranka B. d.o.o. iz Ljubljane in tožena stranka R. d.d. iz Ljubljane, se razveljavi," zavrne kot neutemeljen.

2. V 2. odst. I. tč. izreka (to je glede zahtevka za plačilo 2,036.280,00 SIT spp) ter v III. in IV. tč. izreka pa se razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvi točki izreka odločilo, da se razveljavi pogodba o nakupu nepremičnin, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 29.11.1994 ter da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 2,036.280,00 SIT s pripadki, zavrnilo pa je zahtevek, da se ugotovi, da je pogodba o nakupu nepremičnin razvezana. V drugi točki izreka je sodišče vzelo na znanje delni umik tožbe in v umaknjenem delu ustavilo postopek, v tretji točki izreka je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 4,919.293,30 SIT s pripadki ter v četrti točki izreka obsodilo toženo stranko na povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki.

Tožeča stranka pritožbe ni vložila, tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) pa se je pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Navaja, da je bilo tožnikovo uveljavljanje zmote kot pravne podlage za izpodbijanje prepozno glede na prekluzivni enoletni rok iz 1. odst. 117. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je tožeča stranka šele z vlogo dne 28.8.1997 konkretizirala dejanske navedbe, na katerih utemeljuje svojo zmoto. Nadalje tožena stranka navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo pri tožniku za zmoto o osebi prodajalca oz. dejanskega lastnika nepremičnin.

Tožnik ni bil v zmoti glede osebe, s katero je sklepal pogodbo, saj je bila pogodba ne glede na lastništvo nepremičnin veljavno sklenjena s toženo stranko kot prodajalcem, ki je bil pogodbo tudi sposoben veljavno izpolniti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Toženec je bil tudi tisti, ki bi skladno z določili IX. člena izpodbijane pogodbe pridobil 60 % delež v družbi S. d.o.o. (v nadaljevanju: S.). Poleg tega zmota glede večinskega deleža v S. ni bistvena, saj gre za postransko določilo s pravno naravo predpogodbe, ki tudi ni iztožljiva, saj ni zapisana v obliki notarskega zapisa. Nadalje so nepravilne ugotovitve, da je zmota tožnika bistvena, saj je tožnik sam povedal, da bi pogodbo sklenil v primeru, če bi mu J. vnaprej povedal, kdo je dejanski lastnik nepremičnin. Tožnik pri podpisu pogodbe tudi ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj sam priznava, da pogodbe pred podpisom sploh ni bral. Nepravilna je tudi ocena sodišča, da toženec ni izkazal, da so izpolnjene okoliščine po 4. odst. 61. čl. ZOR. Iz dopisa toženca G. z dne 6.12.1994 je razvidno, da je tožena stranka bila pripravljena spremeniti določila IX. čl. sporne pogodbe, vendar glede na ravnanje tožeče stranke ni mogla dati bolj konkretnih predlogov.

Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da aktivna legitimacija nasprotne tožeče stranke za nasprotno tožbo izvira iz komisijske pogodbe. Sklenitev posredniške pogodbe med družbo J. & Š. d.o.o. (v nadaljevanju - J & Š) in družbo S. d.o.o. nima nikakršnega vpliva na veljavnost komisijske pogodbe. Sodišče sploh ni obrazložilo, na podlagi česa sklepa, da je komisijska pogodba nehala veljati, sploh pa nasprotna tožeča stranka svoj zahtevek uveljavlja na temelju kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene navedbe glede nepravočasnostni vložitve tožbenega zahtevka za razveljavitev pogodbe. Tožeča stranka je že na glavni obravnavi dne 16.5.1995, ko je postavila zahtevek na razveljavitev pogodbe, navedla (list. št. 19), da ji ni bilo znano, da je na dražbi sporne premičnine kupil J&Š ter da v ta posel ne bi šla, če bi ji bila ta okoliščina poznana. V pripravljalnem spisu z dne 7.6.1995 je tožeča stranka te trditve ponovila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v okviru prekluzivnega enoletnega roka iz 117. čl. ZOR dovolj določno podala trditve o tem, da je bila pri sklepanju pogodbe s toženo stranko v zmoti glede neke okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodbe, to je glede lastništva nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe. S svojimi kasnejšimi navedbami (zlasti s pripravljalno vlogo z dne 28.8.1997) glede vzroka bistvenosti zmote (lastniški delež v S.) je tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča le konkretizirala in dopolnjevala svoje že podane navedbe, vendar ne do take mere, da bi bilo mogoče te dopolnilne navedbe opredeliti kot spremembo tožbe (primerjaj 3. odst. 191. čl. ZPP). Dopolnjevanje in konkretiziranje že postavljenih trditev v okviru pravočasno uveljavljanega zahtevka pa je možna v okviru procesnih predpisov tudi po izteku roka za vložitev tožbe.

Pač pa pritožba utemeljeno napada tisti del sodbe, ki vsebuje zaključke o tožnikovi zmoti glede osebe, s katero je pogodbo sklepala.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožeča stranka zmotno predstavo o tem, kdo je prodajalec oziroma dejanski lastnik nepremičnin, ki so bile predmet sporne prodajne pogodbe in zaključilo, da je šlo pri tožeči stranki v tem primeru za zmoto o osebi, s katero je sklepala pogodbo (1. odst. 61. čl. ZOR). Ta zaključek sodišča je materialnopravno napačen kot to utemeljeno opozarja pritožnik. Glede na določila sporne kupoprodajne pogodbe (priloga A4) v povezavi s komisijsko pogodbo med J & Š kot komitentom in toženo stranko kot komisionarjem (priloga B2) je jasno, da je bil prodajalec, torej oseba, s katero je tožena stranka sklepala kupoprodajno pogodbo, tožena stranka in ne J & Š, pa čeprav je tožena stranka res nastopala v funkciji komisionarja. Tako pri tožeči stranki ni bilo zmote o osebi, s katero je sklepala pogodbo, saj je bila ves čas prepričana, da sklepa pogodbo s toženo stranko, s katero jo je dejansko tudi sklenila. Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo materialno pravo, ko je zmoto v prej navedenih okoliščinah obravnavalo kot zmoto v osebi, s katero je tožeča stranka sklepala pogodbo.

Po sodišču prve stopnje ugotovljena zmotna predstava tožeče stranke o tem, kdo je bil v času sklenitve sporne pogodbe dejanski lastnik nepremičnin (tožeča stranka je imela predstavo, da je to tožena stranka, bil pa je to J & Š) ne predstavlja zmote o osebi, pač pa zmoto o drugih okoliščinah pogodbe. Zmota o drugih okoliščinah pogodbe pa je bistvena le, če gre za zmoto o takih okoliščinah pogodbe, ki se po običajih v pravnem prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne. Samo zmota v odločilnih okoliščinah pogodbe je pravno relevantna (primerjaj 1. odst. 61. čl. ZOR). Pri presoji vprašanja, ali je neka okoliščina pogodbe bistvena ali ne, je treba izhajati iz posla samega oziroma njegove podlage in ni dovolj za oceno bistvenosti, da se stranki, ki je v zmoti, zdi neka okoliščina bistvena. Glede na tožničine navedbe in ugotovitve sodišča je bilo lastništvo prodanih nepremičnin zanj problematično predvsem iz tega razloga, ker naj bi po IX. členu sporne pogodbe prodajalec (ki ga tožena stranka enači z družbo J & Š) postal večinski lastnik v novo ustanovljeni družbi S. in bi tako lahko bistveno vplival na odločanje v tej družbi, pri čemer je J & Š toženi stranki konkurenčna družba, medtem ko tožena to ni. Glede na to, kar je bilo povedano zgoraj glede osebe prodajalca, s katerim je tožena stranka sklenila prodajno pogodbo, je sploh vprašljivo ali gre v tem delu (IX. čl. pogodbe) sploh za zmotno predstavo tožeče stranke. Tako kot je sporna kupoprodajna pogodba zapisana, je tudi pravice in obveznosti iz IX.

člena pogodbe prevzela tožena stranka in ne družba J & Š. Takšno predstavo pa je tožeča stranka tudi imela. Kako bi tožena stranka pridobila lastništvo nad nepremičninami skupnega pomena, da bi jih vložila v družbo S., pa bi bila stvar izvedbe sporne pogodbe.

Očitno pa je, da sta vsaj določen čas obe pogodbeni stranki vsebino IX. člena sporne kupoprodajne pogodbe razumeli tako kot da je pravice in obveznosti iz te določbe prevzela družba J & Š, saj se sicer ne bi pogovarjali o eventuelni spremembi sporne določbe pogodbe, kar izhaja iz trditev tožene stranke same. Zato je v tem postopku treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali je navedena okoliščina (če bi se IX. čl. pogodbe nanašal na družbo J & Š) bistvena okoliščina pogodbe.

Glede na značaj, vsebino in namen sporne prodajne pogodbe, zlasti pa upoštevaje pravno naravo določila IX. čl. sporne pogodbe, sodišče druge stopnje zaključuje, da ne gre za bistveno okoliščino pogodbe.

Prej citirano pogodbeno določilo je namreč le stranska obveznost sporne pogodbe (predmet sporne pogodbe je nakup nepremičnine). Poleg tega pa ta določba predstavlja sporazum pogodbenih strank, da bodo kasneje ustanovile družbo S. Treba je pritrditi pritožniku, da je to določbo pogodbe mogoče opredeliti le kot predpogodbo o ustanovitvi bodoče družbe. Za predpogodbo, da ta ustvarja kakšne pravice in obveznosti pogodbenih strank, pa je določeno, da mora biti sklenjena v isti obliki kot je predpisana za glavno pogodbo (glej 2. odst. 45. čl. ZOR). Po Zakonu o gospodarskih družbah je za pogodbo o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo predpisano, da mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa (1. odst. 409. čl. ZGD). Ker sporni IX. čl. pogodbe ni bil zapisan v obliki notarskega zapisa, ni mogel ustvarjati pravno relevantnih obveznosti za pogodbenike in zato tudi ne bi mogel povzročiti tožeči stranki zatrjevanih neugodnih posledic. Glede na tako opredeljeno naravo IX. čl. pogodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da to določilo ne more biti odločilna okoliščina sporne prodajne pogodbe v smislu 1. odst. 61. čl. ZOR, glede katere bi bile stranke lahko v pravno upoštevni zmoti. Iz doslej povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določila sporne prodajne pogodbe in zmotno zaključilo, da je bila tožeča stranka v zmoti glede osebe, s katero je sklepala pogodbo.

Zmota glede dejanskega lastnika nepremičnine v zvezi z IX. čl. pogodbe ne predstavlja zmote v osebi in tudi ne zmote o odločilni okoliščini pogodbe in s tem ne bistvene zmote po 61. čl. ZOR. Čim pa je tako in ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala prevare (ta je bila namreč dodatna podlaga razveljavitvenemu zahtevku), je zahtevek za razveljavitev pogodbe že iz do sedaj navedenih razlogov neutemeljen. Sodišče prve stopnje je zato sodbo v tem delu na podlagi 2. in 4. točke 373. čl. ZPP spremenilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. S tem nadaljnji pritožbeni razlogi tožene stranke v zvezi s pravilnostjo zaključka sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka pogodbe ne bi sklenila, če bi ji bilo znano lastništvo nepremičnine in o skrbnosti tožeče stranke pri sklenitvi pogodbe ter o ponudbi tožene stranke glede pravilne izpolnitve pogodbe, niso več odločilni. Zahtevek na razveljavitev pogodbe je namreč že iz prej navedenih razlogov neutemeljen. Ne glede na to pa je treba pritrditi pritožniku, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo, da je direktor tožeče stranke izjavil, da zanj ne bi bil problem skleniti sporno pogodbo, če bi mu J. to v naprej povedal, kar kaže na vprašljivost pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka pogodbe ne bi sklenila, če bi vedela za pravega lastnika nepremičnine. Enako velja glede zaključka sodišča prve stopnje o skrbnosti tožeče stranke pri sklepanju pogodbe, saj je direktor tožeče stranke povedal, da pogodbe pred podpisom sploh ni prebral. Sodišče prve stopnje je kot posledico razveljavitve kupoprodajne pogodbe zaradi tožničinega uspešnega izpodbijanja ugodilo njenemu zahtevku za plačilo zneska 2,036.280,00 SIT s pripadki, sklicujoč se pri tem na posledice razveljavitve pogodbe iz 113. čl. ZOR. Glede na to, da je pritožbeno sodišče zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe zavrnilo kot neutemeljen, bi bilo potrebno posledično zavrniti tudi navedeni denarni zahtevek. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka svojega denarnega zahtevka ni uveljavljala samo kot posledični zahtevek zahtevku na razveljavitev pogodbe, pač pa tudi iz naslova neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je denarni zahtevek obravnavalo le kot posledični zahtevek zahtevka za razveljavitev pogodbe, saj je odločitev oprlo le na 113. čl. ZOR, ki ureja posledice razveljavitve pogodbe. Po drugi uveljavljani dejanski podlagi, to je neupravičeni obogatitvi zaradi razdrtja pogodbe (ni namreč sporno, da je bila pogodba s strani tožene stranke razdrta) in iz razlogov navedenih v pripravljalni vlogi z dne 19.10.1998, pa sodišče prve stopnje o utemeljenosti denarnega zahtevka ni odločalo. Zato je bilo treba sodbo glede tega dela zahtevka razveljaviti na podlagi 1. odst. 370. čl. ZPP in zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje, ker dejansko stanje še ni bilo ugotovljeno v zadostnem obsegu.

Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi za plačilo neplačanih obrokov kupnine, ker je ugodilo zahtevku tožeče stranke na razveljavitev pogodbe. Taka zahtevka (na razveljavitev in izpolnitev pogodbe) pa se po naravi stvari medsebojno izključujeta. Ker pa je sodišče druge stopnje, kot je že bilo obrazloženo, zahtevek na razveljavitev pogodbe zavrnilo, je odpadla podlaga za zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka za izpolnitev pogodbe. V zvezi z nadaljnjimi razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je še zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima tožena stranka prav, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje glede aktivne legitimacije ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da iz posredniške pogodbe, sklenjene med družbo J & Š kot naročnikom in družbo S. d.o.o. kot posrednikom z dne 16.2.1995 izhaja, da v času vložitve nasprotne tožbe med toženo stranko in J & Š ni bilo več komisijskega razmerja. Takšna obrazložitev sodišča je nerazumljiva. Tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) svoj zahtevek iz nasprotne tožbe temelji na izpolnitvi kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama za obdobje, dokler je navedena pogodba veljala (glede na trditve tožene stranke do 2.6.1995). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ni razvidno, v kakšni zvezi naj bi bila posredniška pogodba s komisijsko pogodbo, predvsem pa kakšen vpliv naj bi imelo domnevno naknadno prenehanje komisijskega razmerja med toženo stranko ter J & Š na kupoprodajno pogodbo sklenjeno med pravdnima strankama, na podlagi katere tožena stranka (nasprotna tožeča stranka) uveljavljata svoj zahtevek. Izpodbijane sodbe zato v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Iz vseh teh razlogov je zato bilo treba sodbo glede nasprotnega tožbenega zahtevka razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj tudi odločilno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v zadostnem obsegu in pravilno (1. odst. 370. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo tako glede denarnega zahtevka kot tudi glede zahtevka po nasprotni tožbi, je bilo potrebno posledično razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (IV. točka izreka).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (4. odst. 166. čl. ZPP).