Jedro

V sodni praksi in pravni teoriji se je izoblikovalo stališče, da je v primerih, ko je pravna konstrukcija, iz katere izvira zahtevek, izrazito kompleksna, in ko je tudi sodna praksa dolga leta dopuščala drugačne zahtevke, dolžnost sodišča, da stranki v okviru materialno procesnega vodstva, zaradi zagotovitve ustavno varovane pravice do učinkovitega sodnega varstva, razkrije normativno strukturo in ji tako omogoči, da svojo zahtevo za sodno varstvo, ki mora biti v trditvenem gradivu jasno izražena, tudi procesno pravilno oblikuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom 0000 430 do 1/2 z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi za čas do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo toženkin ugovor zoper takšno odločitev.

2. Toženka s pravočasno pritožbo izpodbija takšno odločitev. Navaja, da ni res, da naj bi vedela, da se skuša njen mož, ki je dolžnik tožeče stranke, s sklenitvijo darilne pogodbe izogniti plačilu dolga do tožeče stranke. Od sklenitve darilne pogodbe je trpela zaradi psihičnih težav in nikakor ni bila sposobna špekulativnega razmišljanja in naklepnih dejanj. V času sklenitve darilne pogodbe o finančnih težavah podjetja svojega moža ni vedela ničesar. Ni vedela, da je bila ista odvetnica avtorica darilne pogodbe in pritožbe zoper sodbo, s katero je bilo darovalcu naloženo plačilo tožeči stranki. Sicer pa navedena okoliščina tudi ne dokazuje njene slabe vere. Nepremičnine ne namerava odsvojiti, zato ni izkazana nevarnost, da bi tožeči stranki onemogočila razpolaganje z delom nepremičnine.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tej paulijanski pravdi postavila tožbeni zahtevek, da je darilna pogodba z dne 16. 12. 2016, ki sta jo sklenila toženka in njen mož - dolžnik tožeče stranke, brez pravnega učinka proti tožeči stranki do višine terjatve tožeče stranke do dolžnika v znesku 23.367,85 EUR, ki je bila ugotovljena z izvršljivo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 3072/2015 z dne 20. 10. 2016. Hkrati je zahtevala od toženke, da ji v roku 15 dni plača navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlagala je še izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki je bila predmet darilne pogodbe, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

6. Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve so določeni v 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), za zavarovanje nedenarne terjatve pa v 272. členu ZIZ. V obeh primerih je prvi pogoj izkazana verjetnost obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožeča stranka izkazala verjeten obstoj svoje terjatve iz naslova izpodbijanja pravnega dejanja svojega dolžnika. Pravnomočna in izvršljiva sodba, po kateri je toženkin zakonec dolžan plačati tožeči stranki znesek 21.547,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izkazuje obstoj terjatve tožeče stranke do svojega dolžnika - toženkinega zakonca (1. odstavek 255. člena Obligacijskega zakonika, OZ), sklep o ustavitvi izvršbe verjetno izkazuje, da dolžnik tožeče stranke nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve (2. odstavek 255. člena OZ), zaradi sklenjene darilne pogodbe med toženko in njenim zakoncem - dolžnikom, s katero ji je ta podaril polovico obravnavane nepremičnine, pa se šteje, da je dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje svojim upnikom, hkrati pa se za izpodbijanje tega pravnega dejanja ne zahteva, da je bilo pridobitelju to znano ali da bi mu moralo biti znano (3. odstavek 256. člena OZ).

7. Toženka svojo pritožbo neutemeljeno usmerja v zanikanje trditve, da je vedela za zakončevo slabo finančno stanje in da z darilom škoduje svojemu upniku - tožeči stranki. Pri neodplačnih pravnih dejanjih, kar darilo tudi je, se ne zahteva, da bi pridobitelj karkoli vedel ali moral vedeti za možnost oškodovanja upnikov. Tega pogoja preprosto ni.1

8. Sodišče prve stopnje je hkrati ugotovilo tudi obstoj drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, in sicer nevarnost onemogočitve oziroma precejšnje otežitve bodoče izvršbe v primeru neizdaje začasne odredbe. Pri tem se je sicer nepravilno sklicevalo na določilo drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki pa določa strožji pogoj za izdajo začasne odredbe (subjektivna nevarnost) od tistega, določenega v prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki predstavlja, glede na dejstvo, da je terjatev iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj nedenarna, pravilno materialnopravno podlago odločitve o začasni odredbi v tem postopku. Okoliščina, da je bilo že enkrat storjeno razpolaganje, s katerim je prišlo do oškodovanja tožeče stranke, zadostuje za zaključek o verjetnem izkazu nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.2

9. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, saj je tožeča stranka izkazala tako verjeten obstoj terjatve kot tudi nevarnost, da bi brez izdaje začasne odredbe lahko prišlo do obrezuspešenja izvršbe. Tožeča stranka, ki je s trditveno podlago tožbe jasno opredelila svojo pravico do izpodbijanja obravnavanega pravnega dejanja in s tem predmet pravde, pa s konstrukcijo tožbenega zahtevka, kot izhaja iz tožbe, ne bo dosegla zatrjevane pravice.

10. Vsebino oblikovanja tožbenega zahtevka določajo materialnopravne določbe, v primeru tožbe na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, določbe 255. do 260. člena Obligacijskega zakonika (OZ). OZ določa učinek izpodbijanja v 260. členu. Ta je usmerjen v prenehanje pravnih učinkov dolžnikovega dejanja proti upniku do višine njegove terjatve. Upnikovo pravico do izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je zato treba uresničiti z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, katerega namen je, da se upniku omogoči dostop do premoženja, ki je predmet spornega dolžnikovega razpolaganja. Tak oblikovalni zahtevek je tožeča stranka pravilno postavila. Šele izguba učinka izpodbijanega dejanja proti upniku (ugoditev oblikovalnemu zahtevku) ima za posledico obveznost tožene stranke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet izpodbitega pravnega dejanja.

11. Drugi del zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ima torej dajatveno naravo. Z dajatvenim zahtevkom mora upnik (tožeča stranka) določiti na kakšen način in v kakšni obliki mora pridobitelj (tožena stranka) nekaj storiti ali dopustiti zaradi upnikovega poplačila, torej zahtevati neko toženčevo dajatev3. Tožbeni zahtevek se torej v primeru izpodbojne tožbe, s katero upnik izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ne nanaša na toženčevo plačilo denarnega zneska, ki ga je tožeči stranki dolžan njen dolžnik, ampak na omogočitev upniku učinkovitega dostopa do premoženja za poplačilo navedenega zneska. Predmet spora torej ni usoda denarne terjatve tožeče stranke, ki jo ima zoper dolžnika, pač pa pravni učinek pogodb med njim in toženko ter dovolitev plačila terjatve iz predmeta teh pogodb (nedenarni tožbeni zahtevek)4. Tožeča stranka torej nepravilno zahteva od toženke plačilo zneska 23.367,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot je bilo navedeno, je upnikovo poplačilo terjatve, ki jo ima do dolžnika, mogoče doseči z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka, po katerem je tožena stranka dolžna dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet izpodbijanega pravnega dejanja. Šele z odločitvijo o tem zahtevku izpodbijanje pridobi učinek izvršljivosti, saj je stranka (dolžnik) v izvršilnem postopku, ki sledi pauljanski pravdi (če pravnomočne obsodilne sodbe tožena stranka ne bi izpolnila prostovoljno), pridobitelj oz. tožena stranka iz pravde na podlagi actio Pauliana5. 12. V sodni praksi in pravni teoriji6 se je izoblikovalo stališče, da je v primerih, ko je pravna konstrukcija, iz katere izvira zahtevek, izrazito kompleksna, in ko je tudi sodna praksa dolga leta dopuščala drugačne zahtevke, dolžnost sodišča, da stranki v okviru materialno procesnega vodstva, zaradi zagotovitve ustavno varovane pravice do učinkovitega sodnega varstva, razkrije normativno strukturo in ji tako omogoči, da svojo zahtevo za sodno varstvo, ki mora biti v trditvenem gradivu jasno izražena, tudi procesno pravilno oblikuje. Tožeča stranka je jasno opredelila svojo zatrjevano pravico in predmet spora oziroma izkazala za verjeten obstoj svoje terjatve, ki pa jo uveljavlja z delno nepravilno oblikovanim zahtevkom. Ker ima v postopku o glavni stvari še vedno možnost njegovega pravilnega oblikovanja in kar je ob načelu materialno procesnega vodstva sodišča7 verjetno, to zadostuje za zavarovanje njene terjatve.

13. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

1 M. Juhart v N. Plavšak et al. ,Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga str. 263. 2 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1213/2018, sklep VS RS II Ips 137/2014. 3 Ovčak Kos M., Razdrih Ž.: Nekatera vprašanja z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja, Pravnik št. 11-12/2014, str. 709. 4 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1023/2007 z dne 20. 1. 2011 in II Ips 167/2010 z dne 9. 9. 2010. 5 Ovčak Kos M., Razdrih Ž., Prav tam, str. 714. 6 Sklepa VS RS II Ips 141/201, II Ips 1213/2008, Ovčak Kos M., Razdrih Ž., Prav tam, str. 712-713. 7 To je v razlogih te odločbe dejansko opravilo že pritožbeno sodišče.