Jedro

Prvi odstavek 4. čl. pogodbe o zaposlitvi določa, da je tožnik ob dogovorjeni plači v tolarski protivrednosti 4.300 DEM udeležen na neto dobičku družbe oz. na tantiemih (deležu na dobičku) v višini 2 % od letnega dobička, ki je izkazan v bilanci. Ta obveznost zapade v plačilo že z ugotovitvijo višine dobička v bilanci. Res je sicer, da v skladu s prvim odstavkom 68. čl. ZGD družba čisti dobiček razporedi najkasneje v petih letih po sprejemu letnega poročila, vendar to ne vpliva na zapadlost terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe delno razveljavi v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 3.481.458,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 do plačila in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da mu tožena stranka na račun deleža na dobičku plača znesek 3.481.958,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 do plačila ter po sklepu skupščine tožene stranke o izplačilu dobička za leto 1998 še znesek 1.871.907,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do plačila. S sodbo, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče zavrnilo zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe, po kateri naj bi bil tožnik dolžan toženi stranki vrniti znesek 5.921.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe oz. od izdaje sodbe do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 115.285,00 SIT. Zoper sklep o zavrženju tožbe se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Navaja, da zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) v 274. čl. natančno določa, v katerih primerih sodišče lahko tožbo zavrže. Ali je terjatev zapadla, pa ni formalnopravno vprašanje, temveč gre za materialnopravno odločitev, zato bi prvostopenjsko sodišče o zadevi moralo meritorno odločiti. Vprašanje dospelosti tožnikovih terjatev bi sodišče prve stopnje moralo razreševati z uporabo in tolmačenjem 4. čl. individualne pogodbe o zaposlitvi in ne s pravili zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS št. 30/93), o razporejanju dobička. Pravice iz individualne pogodbe o zaposlitvi so neposredno iztožljive. Tožena stranka se je zavezala, da bo tožniku kot del plače izplačala tudi tantiemo, zato s tem delom dobička ni smela razpolagati oz. ga zadržati kot nerazporejen dobiček. Razlika med obema individualnima pogodbama o zaposlitvi kaže na to, da se je tudi tožena stranka zavedala, da gre v primeru prve pogodbe tožniku tantiema v vsakem primeru, ne glede na drugačen sklep skupščine, pri drugi pogodbi pa se za izplačilo tantieme zahteva tudi vsakokratni sklep skupščine. Tožnikov zahtevek je zato utemeljen, saj plačilo zneska na podlagi druge pogodbe ne zahteva v roku 15 dni, kot v primeru prve pogodbe, temveč izplačilo zneska 1.871.907,00 SIT veže na sklep skupščine tožene stranke. Tožena stranka bo tako navedeni znesek tožniku morala izplačati najkasneje v obdobju petih let in tožnik s svojim zahtevkom ne zasleduje ničesar drugega kot to. Pravica tožnika do tantieme je v vsakem primeru že dospela, zato je tožnik upravičen tudi do sodnega varstva. Pravica do tantieme je dospela v trenutku, ko je bila na skupščini tožene stranke ugotovljena višina čistega dobička tožene stranke za leto 1998, samo izplačilo pa je lahko vezano na sklep skupščine. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je delno utemeljena. Zmotno je tožnikovo stališče, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek moralo zavrniti, če šteje, da terjatev ni zapadla. Pravna korist za vložitev tožbe je najbolj splošna procesna predpostavka in če ta ni izkazana, meritorna sodba ni dopustna in mora sodišče takšno tožbo zavreči. Pri dajatvenih tožbah je pravna korist za vložitev tožbe podana šele z zapadlostjo zahtevka. Če tožnik toži pred zapadlostjo in zahtevek ni zapadel niti do konca glavne obravnave, mora sodišče tožbo zavreči. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi zato utemeljeno sklicevalo na določbo prvega odstavka 311. čl. ZPP o tem, da sme sodišče toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Ob ugotovitvi, da vtoževana terjatev še ni zapadla, mora sodišče, v skladu s prvim odstavkom 274. čl. ZPP, tožbo zavreči, saj ni podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe. Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določb pogodbe o izvajanju funkcije direktorja za proizvodnjo in proizvodno tehniko z dne 12.7.1996 štelo, da terjatev v višini 2 % od v bilanci izkazanega letnega dobička še ni zapadla. Prvi odstavek 4. čl. citirane pogodbe namreč določa, da je tožnik ob dogovorjeni plači v tolarski protivrednosti 4.300 DEM udeležen na neto dobičku družbe oz. na tantiemah (deležu na dobičku) v višini 2 % od letnega dobička, ki je izkazan v bilanci. S pogodbo z dne 12.7.1996 zapadlost obveznosti iz naslova tantiem sicer ni posebej opredeljena, iz določbe, da tožniku pripadajo tantieme v višini 2 % od letnega dobička, izkazanega v bilanci, pa vendarle sledi, da ta obveznost v plačilo zapade že z ugotovitvijo višine dobička v bilanci. Res je sicer, da v skladu s prvim odstavkom 68. čl. ZGD družba čisti dobiček razporedi najkasneje v petih letih po sprejemu letnega poročila, vendar pa kljub temu to ne pomeni, da terjatev iz 4. člena citirane pogodbe z dne 12.7.1996 zapade šele z razporeditvijo dobička na skupščini. Pogodba udeležbo na dobičku veže le na izkazan dobiček v bilanci in ne na njegovo razporeditev. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo tantiem po pogodbi z dne 12.7.1996 v višini 3.481.458,00 SIT. Določbe pogodbe o izvajanju funkcije direktorja za proizvodnjo in proizvodno tehniko predstavljajo materialno pravo, ki ga je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, ko je štelo, da v njej zapisana obveznost plačila tantiem še ni zapadla. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni ugotavljalo ali je terjatev utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbjani sklep razveljavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 3.481.458,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 do plačila in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na terjatev na podlagi pogodbe o izvrševanju funkcije direktorja profitnega centra prevleke in vzglavniki. Tudi ta pogodba določa, da tožnik prejme od neto ustvarjenega dobička družbe odvisno tantiemo v višini 1,5% neto dobička družbe kot bruto izplačilo. Od prejšnje pogodbe pa se ta razlikuje po tem, da je tožnik do tega izplačila upravičen v skladu z vsakokratnim sklepom skupščine. Pogodbeni stranki sta tako izplačilo vezali na sklep skupščine, ki v skladu s citiranim 1. odst. 68. člena ZGD dobiček razporedi najkasneje v petih letih po sprejemu letnega poročila. Navedeno pomeni, da terjatev iz naslova tantiem na podlagi pogodbe o izvrševanju funkcije direktorja profitnega centra prevleke in vzglavniki dejansko še ni zapadla, saj ima skupščina tožene stranke na voljo pet let od ugotovitve višine dobička za poslovni leti 1998 in 1999. Poslovno leto pri toženi stranki zajema čas od septembra do avgusta prihodnjega leta in se ne ujema s koledarskim letom. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrglo tožbo v tistem delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 1.871.907,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do plačila, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje zahtevek tožnika za plačilo zneska 3.481.458,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 do plačila moralo obravnavati po vsebini. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do dogovora z dne 13.6.1998 (priloga B 1) zlasti še do določbe 2. odst. 5. točke o tem, da so z dogovorom rešeni vsi medsebojni zahtevki, kot tudi regresna pravica iz naslova delovnega razmerja. Stranki sta v postopku že pojasnjevali, kako si ta dogovor razlagata, sodišče prve stopnje pa bo sedaj do tega moralo zavzeti stališče. V kolikor bo ugotovilo, da sta se stranki dogovorili, da so s tem rešeni vsi medsebojni zahtevki, bo tožnikov zahtevek moralo zavrniti. V kolikor pa bo ugotovilo, da stranki takšnega dogovora nista sklenili ali pa, da je dogovor ničen, pa bo moralo ugotoviti, kolikšen letni dobiček je bil izkazan v bilanci in nato na podlagi 4. člena pogodbe o izvajanju funkcije direktorja za proizvodnjo in proizvodno tehniko odločiti do kakšnega deleža na dobičku je tožnik upravičen. V skladu s 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.