Jedro

Vsak lahko zahteva povrnitev nastale škode, če so izpolnjeni splošni pogoji odškodninskega, t.j. civilnega delikta, kar je temeljno načelo odškodninskega prava. Ti elementi morajo biti izpolnjeni kumulativno in so: škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve), škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode.

Dolžnost sodnika, ki v sporu sodi, ni le skrb, da se sporni predmet vsestransko razišče, pač pa tudi, da se postopek ne zavlačuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka B.Z., je dolžan plačati tožeči stranki D.K., znesek 1.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila, vse v 15 dneh.". Poleg tega je sodišče še razsodilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu 96.030,00 SIT v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti tej sodbi se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožila tožnica, ki je hkrati tudi predlagala Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da določi drugo stvarno pristojno sodišče za odločanje o pritožbi in drugo stvarno pristojno sodišče za nadaljevanje postopka v tej zadevi.

Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. do 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pristojno sodišče druge stopnje, pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne pravdno zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi pritožbe, v kateri najprej utemeljuje predlog Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije za določitev drugega stvarno pristojnega višjega sodišča za odločanje o njeni pritožbi, navaja, da je prvostopenjsko sodišče izdalo izpodbijano sodbo potem, ko je tožeči stranki odreklo podelitev roka, da bi odgovorila na pripravljalno vlogo, ki jo je tožena stranka vložila neposredno na obravnavi in ko je zavrnilo vse dokaze kot nepotrebne, to je brez vsakega dokaznega postopka. Zato utemeljeno sklepa, da je sodišče svojo odločitev sprejelo v naprej in da ga nobeni dokazi ter morebitne dodatne utemeljitve tožbenega zahtevka ne zanimajo. Razpravljajoča sodnica je še pred dokončanjem in podpisom zapisnika zapustila razpravno dvorano, zaradi česar je bila tožeča stranka prisiljena pisno zahtevati popravke razpravnega zapisnika. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se protispisno navaja, češ da "med strankama ni sporno, da je toženec tega dne opravil inšpekcijski nadzor in pregled tožničinih objektov ... s pooblastili urbanističnega inšpektorja in inšpektorja za graditev". Prav nasprotno, tožnica je še na obravnavi posebej poudarila, da je toženec ravnal samovoljno, se pravi izven pooblastil uradne osebe oziroma v nasprotju z njimi. V tej zvezi je tožnica tudi izrecno predlagala izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem, česar pa sodišče, brez vsakega pojasnila, ni storilo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Brez vsake opore so tako tudi nadaljnja izvajanja sodbe, češ da takšno uradno dejanje uradne osebe državnega organa samo po sebi ni škodljivo dejstvo in da iz njega ne izhaja prepovedana posledica ali nedopustna škoda. Tožeča stranka je na obravnavi tudi navedla, da se je toženec nenavadno zanimal za kupce nepremičnin tožeče stranke in da to nikakor ni pristojnost kakršnegakoli inšpektorja. Skratka, tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, da je toženec tega dne prišel na objekt in na njem opravljal "ogled" v resnici zato, da tožnici odžene kupce in da kar najbolj diskreditira njeno nepremičnino, se pravi v resnici popolnoma zasebno, to je izven svoje delovne zadolžitve, z namenom, da ji povzroči škodo. Glede na to, da se toženec večkrat pelje po magistralni P. cesti mimo objektov tožnice je vsekakor zelo verjetno, da je tega dne opazil, da ima tožnica ogled objektov s kupci. To, da se je izrazito zanimal za to ali in komu tožnica prodaja apartmaje v svojem objektu pa nedvomno izhaja iz faxa, ki ga je tožnica v dokaz svojih navedb predložila na obravnavi. Okoliščina, da se je toženec očitno pretvarjal, da je prišel kot uradna oseba na inšpekcijski ogled, to je, da je svoje ravnanje skrival pod okrilje uradnega obiska uradne osebe, seveda ne pomeni, da je v resnici opravljal uradno dejanje inšpektorja. Navedba v "prvi pripravljalni vlogi" toženca (na katero sodišče tožnici ni dalo možnosti odgovora) pod točko 2 češ "kolikor je toženi stranki znano je bilo prav na podlagi meritev opravljenih na navedenem ogledu dne 7.1.2000 ter ... kasneje ugotovljeno, da je tožeča stranka kot investitor gradila objekt v večjem obsegu kot ji ga je dovoljevala gradbena dokumentacija ... (tu je očitno mišljeno tistih 15 balkončkov in vkopana kurilnica). Nasprotno s to navedbo pa izhaja iz odločbe te inšpekcije z dne 17.1.2000, da je ta ogled opravil po uradni dolžnosti urbanistični inšpektor dne 11.1.2000. Če bi bil sporni ogled toženca res uradno dejanje, ponovni ogled, že po nekaj dneh, zanesljivo ne bi bil potreben. Prav tako pa bi ta objekt v tem primeru moral biti tudi kot zadeva uradno dodeljena tožencu kot njegova delovna zadolžitev in bi v tem primeru seveda tudi toženec izdal navedeno odločbo o rušenju tožnici. S tem je izpodbijana sodba zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje, obenem pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Razlogovanje po katerem delo državnega organa v okviru pristojnosti in opravljeno brez napake ne more biti izvor odškodninske odgovornosti v tem konkretnem primeru nima opore v nobenem dokazu, medtem ko tožbene navedbe zatrjujejo in dokazujejo zlonamerno ravnanje toženca ob zlorabi njegovega uradnega položaja oziroma pravic. Zaključek izpodbijane sodbe, da je zahtevek uperjen zoper nepravo stranko, kar pomeni pomanjkanje pasivne legitimacije je enako popolnoma neutemeljen in protispisen. Izpodbijana sodba posebej očita, da škoda ni določno in konkretno opredeljena ter da ni v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem. Ni jasno od kje sodbi trditev, da naj bi šlo pri vtoževani škodi za izgubo zaslužka zaradi propadle prodaje. Tožnica je v tožbi pod točko 3 predzadnji odstavek konkretno navedla, da je pričela z intenzivno prodaje in da je v ta namen sprožila dobro reklamno akcijo ter da je oglašanje prodaje vsakodnevno in tožečo stranko tedensko stane 100.000,00 SIT. Z navedenim namernim odganjanjem kupcev s tem, da se jim je toženec predstavljal kot urbanistični oziroma gradbeni inšpektor in jim dal vedeti, da ta objekt ne predstavlja legalne gradnje, je bila navedena celotna prodajna aktivnost tožnice izničena, kar je bil po njenem prepričanju tudi namen toženca. Ocena tožnice, da je bil za popravo te škode potreben najmanj dodaten vložek v prodajne aktivnosti v višini 1.500.000,00 SIT (kar predstavlja nekoliko intenzivnejše oglaševanje v dobi treh mesecev), je, glede na nedvomno močno škodljivi učinek toženčevega zlonamernega ravnanja (pri čemer je treba upoštevati, da je težko odstraniti negativne vplive takšne diskreditacije nepremičnine), zelo skromna. Pri tem pa velja poudariti, da toženec sploh ne prereka, da je s tem svojim ravnanjem očrnil nepremičnino v očeh kupcev in jih odgnal, prav tako pa tudi ne, da je gradnja objekta (če odmislimo omenjeno šikanozno odločbo o rušenju omenjenih balkončkov in kurilnice) v celoti legalna.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 25.11.2004, s sklepom, predlog tožeče stranke za določitev drugega stvarno pristojnega višjega sodišča za odločanje o pritožbi tožnice v tem postopku zavrnilo, zato je o pritožbi tožnice odločal senat Višjega sodišča v K., ki je ugotovil, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva, pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Vsak lahko zahteva povrnitev nastale škode, če so izpolnjeni splošni pogoji odškodninskega t.j. civilnega delikta, kar je temeljno načelo odškodninskega prava. Ti elementi morajo biti izpolnjeni kumulativno in so: škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve), škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode (154. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Za nobenega od navedenih elementov, ki morajo sicer biti izpolnjeni kumulativno, tožbene trditve ne dajejo podlage. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi vse odločilne elemente za takšen zaključek obrazložilo in naredilo prepričljivo dokazno oceno, z zaključki sodišča prve stopnje pa se strinja tudi pritožbeno sodišče in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova.

Glede pritožbenih navedb pa naslednje: Res je, da je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo vložila pripravljalno vlogo, katere drugopis je bil na naroku vročen pooblaščencu tožnice in res je tudi, da je tožnica zaradi tega zahtevala preložitev naroka, čemur ni bilo ugodeno, vendar pa tožnica zahteve ni utemeljila. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo s pripravljalno vlogo k navedbam v odgovoru na tožbo podala dodatne navedbe, sam po sebi ni razlog, da se glavna obravnava ne bi mogla opraviti. Dolžnost sodnika, ki v sporu sodi, ni le skrb, da se sporni predmet vsestransko razišče, pač pa tudi, da se postopek ne zavlačuje. Glede navedb v pripravljalni vlogi, ki jo tožnica navaja, se tudi pritožbeno sodišče strinja, da ne gre za takšna nova dejstva, zaradi katerih bi bila tožnica upravičena do dodatnega roka za proučitev navedb tožene stranke. Tožnica je ta, ki mora dokazati škodo in vzročno zvezo med toženčevim ravnanjem in nastankom škode. Tega ni dokazala in se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da iz trditvene podlage tožbe ne sledi konkretna nedopustna škoda, ki bi bila v vzročni zvezi s toženčevim ravnanjem. Tožnica v pritožbi s pojasnjevanjem tožbenih trditev, češ, da je zatrjevala in dokazovala, da je toženec tega dne prišel na objekt in na njem opravljal "ogled" v resnici zato, da tožnici odžene kupce in da kar najbolj diskreditira njeno nepremičnino, se pravi v resnici popolnoma zasebno, to je izven svoje delovne zadolžitve z namenom, da ji povzroči škodo, ne more nadomestiti, česar ni izrecno trdila v tožbi. Tožnica namreč v tožbi ni zatrjevala, da je toženec prišel na objekt tožnice popolnoma zasebno, z namenom, da ji povzroči škodo. Enako velja glede navedb, da "se toženec večkrat pelje po magistralni P. cesti mimo objektov tožnice je vsekakor zelo verjetno, da je tega dne opazil, da ima tožnica ogled objektov s kupci". Za trditev, da se toženec večkrat pelje po magistralni P. cesti mimo objektov tožnice, ne navaja nikakršnega dokaza, pa tudi če bi se, to dejstvo samo zase ne dokazuje tožbenih trditev. Navedba glede toženca, da je "zelo verjetno, da je tega dne opazil, da ima tožnica ogled objektov s kupci" pa ni niti trditev. Poleg tega, da so takšne navedbe v nasprotju z navedbo v tožbi, da "tožeča stranka sumi, da je tožena stranka namenoma izbrala čas obiska in način svojega reagiranja, vse pod okriljem uradnega obiska uradne osebe" (pod tč.6 tožbe) gre za nova dejstva in jih ni mogoče upoštevati, saj tožnica ni izkazala, da jih doslej brez svoje krivde ni mogla navesti (1. odst. 337.člena ZPP). Tožnica tudi s pritožbenimi navedbami, da se je toženec pretvarjal, da je prišel kot uradna oseba na inšpekcijski ogled, kar naj bi dokazoval ogled, ki ga je opravil po uradni dolžnosti urbanistični inšpektor dne 11.1.2000, in zaradi česar ponovni ogled že po nekaj dneh zanesljivo ne bi bil potreben, ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje. Tudi v tem primeru gre za novo dejstvo-sklicevanje na ogled dne 11.1.2000, ki ga v pritožbi, iz enakih razlogov kot zgoraj, ni mogoče navajati, navedbe pa so tudi neargumentirane. Kolikor pa pritožba sodišču očita, da ni izvedlo predlaganih dokazov, je treba povedati, da dokazi ne morejo nadomestiti tožbenih trditev.

Tudi s trditvami o protispisnosti navedb v obrazložitvi sodbe, da "med strankama ni sporno, da je toženec tega dne opravil inšpekcijski nadzor in pregled tožničinih objektov ... s pooblastili urbanističnega inšpektorja in inšpektorja za graditev", je zašla tožnica sama s seboj v nasprotje, saj v tožbi za toženo stranko izrecno navaja: "...je prišla tožena stranka na kraj v svojstvu gradbenega inšpektorja. Prišla je nenajavljeno, kot uradna oseba, v zvezi z nepremičnino, ki je last tožeče stranke" (navedbe pod točko 4 tožbe) in, "Tožena stranka je presegla svoja pooblastila" ter "Konkretnega ravnanja tožene stranke v svojstvu uradne osebe si tožeča stranka ne zna razložiti" (navedbe pod točko 6 tožbe). Trditev, da je tožena stranka presegla svoja pooblastila, se lahko nanaša le na pooblastila, ki jih ima tožena stranka kot urbanistični inšpektor in inšpektor za graditev, zato so navedeni zaključki, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje, logični in niso v nasprotju s tožbenimi navedbami.

Glede pritožbenih navedb, da ni jasno, od kje sodbi trditev, da naj bi šlo pri vtoževani škodi za izgubo zaslužka zaradi propadle prodaje, je ponovno treba povedati, da predlagani dokazi v tožbi ne morejo nadomestiti izpad tožbenih trditev. Sodišče prve stopnje je napravilo logičen zaključek, kakšno škodo vtožuje tožnica, glede na tožbene navedbe. Dejstvo, da vtoževano škodo predstavlja dodaten vložek v prodajne aktivnosti v višini 1.500.000,00 SIT (kar predstavlja nekoliko intenzivnejše oglaševanje v dobi treh mesecev), ki je bil potreben za popravo škode, kot se v pritožbi zatrjuje, je namreč novo in ga skladno z določbo 1. odst. 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati, saj tožnica ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Pritožbena navedba, da "toženec sploh ne prereka, da je s tem svojim ravnanjem očrnil nepremičnino v očeh kupcev in jih odgnal prav tako pa tudi ne, da je gradnja objekta (če odmislimo omenjeno šikanozno odločbo o rušenju omenjenih balkončkov in kurilnice) v celoti legalna" pa je v nasprotju s spisovnimi podatki, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo v celoti prerekala tožbene navedbe, kolikor se z njimi izrecno ni strinjala.

Ni jasno, katero pravno relevantno dejstvo hoče tožnica dokazati z navedbo, da se je toženec izrazito zanimal, komu tožnica prodaja apartmaje, kar naj bi dokazoval telegram z dne 25.2.2000 (priloga A14 spisa). Ravnanje toženca po datumu, ko naj bi bila tožnici povzročena zatrjevana škoda, za obravnavano pravdno zadevo ni pomembno, omenjeni telegram pa tudi sicer ne potrjuje tožničine trditve, saj je naslovljen na urbanističnega inšpektorja P.G. in ne na toženca.

Glede na povedano, sodišče druge stopnje zaključuje, da niso podani ne v pritožbi zatrjevani razlogi, niti ne tisti, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).