Jedro

V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite se preverja le, ali je treba zaščito podaljšati iz razlogov, zaradi katerih je bila prosilcu zaščita priznana prvič.

V primeru, da prosilec v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge, je treba njegovo zahtevo obravnavati bodisi na podlagi 69. člena ZMZ (zatečeni begunci) ali pa se lahko ponovno uveljavlja na podlagi in v skladu s 56. in 57. členom ZMZ prošnja, v kateri prosilec ponovi okoliščino za mednarodno zaščito, ki jo je neuspešno zatrjeval (zanjo ni imel dokazov) v postopku, v katerem mu je bila nato zaščita podeljena zaradi drugih okoliščin.

V obravnavanem primeru bi bilo mogoče zavrniti podaljšanje subsidiarne zaščite pod pogojem, če v delu Afganistana, kamor naj bi bil tožnik razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo v tem delu države tudi dejansko nastanil (test razumnosti). Test razumnosti se nanaša na nastanitev v delu države, kamor bo razseljen, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma ali bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-115/2009/43 (1312-14) z dne 25. 4. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 498/2013 z dne 25. 9. 2013, zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite ob sklicevanju na 3. odstavek 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ). Tožena stranka je predhodno enkrat že zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, a je sprožil upravni spor in je Upravno sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, tako odločitev pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, ker je bilo po tedaj veljavnem 106. členu ZMZ pri odločanju o podaljšanju subsidiarne oblike zaščite potrebno upoštevati, da so relevantni vsi razlogi, ki jih je vlagatelj uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bil tožniku s pravnomočno odločbo za obdobje treh let že priznan status subsidiarne oblike zaščite, in sicer zaradi njegove tedanje mladoletnosti v povezavi s splošno varnostno situacijo v izvorni državi, četudi v postopku ni bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost. V ponovnem postopku mu je tožena stranka ponovno posredovala informacije o izvorni državi. Ker je po tem, ko sta bili izdani obe navedeni sodbi, prišlo do spremembe 106. člena ZMZ, iz katerega sedaj ne izhaja več, da bi bili za podaljšanje subsidiarna oblike zaščite pomembni vsi razlogi iz prošnje za mednarodno zaščito, ampak le tisti razlogi, zaradi katerih je bila določeni osebi priznana subsidiarna oblika zaščite, in ker je poleg tega v 38. členu novele ZMZ-D še določeno, da se vsi postopki, začeti po prej veljavnem zakonu, nadaljujejo in končajo po določbah novele ZMZ-D, po oceni tožene stranke v ponovljenem postopku ni mogoče upoštevati tožnikovih izjav, na podlagi katerih mu mednarodna zaščita ni bila priznana, prav tako kot tudi ne listin, ki jih je tožnik predložil v predhodnem postopku, ker se le-te nanašajo na razloge, ki jih je tedaj uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

3. Tožena stranka poudarja, da v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite ne gre za obnovo postopka priznanja mednarodne zaščite, ampak za poseben postopek, v katerem se odloča, ali še obstajajo razlogi, zaradi katerih je bila subsidiarna zaščita priznana. Zaradi tega tudi ni mogoče upoštevati tistih okoliščin, ki jih kot spremenjene navaja tožnik, če temeljijo na okoliščinah, ki niso bile razlog za priznanje subsidiarne oblike zaščite, in zato tudi ni mogoče upoštevati, da je tožnik kot oseba, ki je delala za organizacijo BRAC Afganistan, zaradi tega stigmatiziran kot oseba, ki sodeluje z neverniki.

4. V obravnavanem primeru šteje za pomembni le dve okoliščini, in sicer tožnikovo starost in varnostne razmere v Afganistanu. Tako je glede njegove starosti mnenja, da je sedaj nedvomno tožnik že polnoleten. V zvezi z varnostno situacijo pa meni, da tožnik ni navedel veliko, oziroma da se je pretežno skliceval na okoliščine, ki jih ni mogoče upoštevati. Pač pa je z namenom preučitve varnostne situacije v Afganistanu tožena stranka sama pridobila različne informacije, na podlagi katerih meni, da so sicer informacije o njegovi domači provinci Logar precej omejene. Kljub temu pa ugotavlja, da je bil tam v prvem tromesečju leta 2013 zabeležen 25 % upad varnostnih incidentov v primerjavi z enakim obdobjem leta 2012. Četudi iz poročila Ministrstva za obrambo ZDA izhaja, da je okraj Pul-e Alam v provinci Logar med 10 najbolj nasilnimi okraji v državi in so v provinci Logar v prvi polovici leta 2013 zabeležili 14 mrtvih civilistov v 10 ločenih incidentih ciljnih umorov, sicer pa se je število mrtvih civilistov na splošno zmanjšalo. Povečalo pa se je število ciljnih umorov in terenskih spopadov, v letu 2013 pa se je okrepila tudi navzočnost mednarodnih in domačih varnostnih sil v provinci Logar. Poročila govorijo tudi o operaciji domačih in mednarodnih sil v okraju Baraki Barak - to je tožnikov domači okraj in poleg okraja Pul-e Alam tradicionalno oporišče protivladnih elementov, ki je v posledici terjala 5 smrtnih žrtev med otroki, 4 pa so bili ranjeni. Omenjen je tudi napad upornikov na konvoj afganistanske nacionalne vojske, v katerem so bile 4 smrtne žrtve med civilisti, 17 ljudi pa je bilo ranjenih. V navedenem okraju so bili januarja 2013 ubiti 3 civilisti, v incidentu 2. 3. 2014 pa je bilo ubitih najmanj 13 ljudi pri neuspešnem poskusu talibanov, da bi podstavili bombo, med katerimi sta bili tudi 2 ženski ter 2 otroka. Število incidentov se je sicer zmanjšalo, vendar so ti postali obsežnejši. Glede aktualne situacije tožena stranka navaja, da sicer ne razpolaga z informacijami, vendar ni zaslediti informacij, da bi se provinca Logar omenjala kot ena izmed najbolj obremenjenih z nasiljem. Prav tako ocenjuje, da ni oprijemljivih podatkov o prisotnosti upornikov v tej provinci. Ker pa se je okrepila navzočnost domačih in mednarodnih sil, pa meni, da je mogoče sklepati, da je v teh okrajih prisotnost upornikov precejšnja.

5. Po stališču tožene stranke sicer v provinci Logar poteka oborožen spopad, vendar meni, da stopnja samovoljnega nasilja ni takšna, da bi zadostovala za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, tudi glede na izpostavljeno sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) št. C 465/07, po kateri je treba izraz „individualno“ razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste, ne glede na njihovo identiteto; treba je upoštevati tisto nasilje, ki je usmerjeno in ki doleti civilno prebivalstvo ne glede na njegove osebne značilnosti. Ker na splošno število civilnih žrtev v Afganistanu ni visoko, tožena stranka ocenjuje, da ni mogoče šteti, da je stopnja nasilja v provinci Logar takšna, da bi to predstavljala kakšno izjemno situacijo. SEU je v citirani sodbi zavzelo tudi stališče, da čim bolj je prosilec sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja zadošča za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Vendar tožena stranka ni zaznala takšnih posebnih osebnih okoliščin na strani tožnika, ki bi ga bistveno razlikovale od ostalega prebivalstva.

6. V nadaljevanju obrazložitve se tožena stranka podrobno opredeljuje do posameznih informacij, ki ji jih je o izvorni državi posredoval tožnik. Glede na navedeno ocenjuje, da se tožnik lahko vrne v provinco Logar, kjer živi njegova družina, saj stopnja nasilja tam ni takšna, da bi predstavljala utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi soočen z utemeljenih tveganjem, da utrpi resno škodo. Ker ni več mladoleten, se lahko pričakuje, da si bo sposoben organizirati varno in primerno pot do domačega kraja.

7. Nadalje je tožena stranka kot podrejeno še presojala, ali bi tožnik lahko prebival v Kabulu na podlagi informacij o izvorni državi, ki se nanašajo na Kabul. Iz teh informacij izhaja, da iz zahodnih držav potekajo neprostovoljna vračanja v Kabul, kamor bo zato tožnik zagotovo varno vrnjen z letalom. Sicer glede na informacije tožena stranka sprejema, da tudi v Kabulu poteka notranji oborožen spopad, vendar meni, da je stopnja nasilja zelo nizka. Sicer je prisotnih nekaj varnostnih incidentov mesečno, pri katerih običajno ni več kot le nekaj civilnih žrtev, v nekaterih primerih pa jih sploh ni, zato meni, da tega ni mogoče šteti kot tako visoko stopnjo nasilja, da bi bilo mogoče govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost vsakega civilista. Navaja še, da gre primeru varnostnih incidentov v Kabulu izključno za ciljne napade na visoke politike, predstavnike mednarodnih in nevladnih organizacij, tuje pogodbene delavce, vojaške konvoje, sodišča ipd. Vendar obenem ugotavlja, da Kabul ni pod nadzorom upornikov, o dobri varnostni situaciji pa priča zlasti dejstvo, da v Kabul prihaja mnogo ljudi, da bi si tam našlo službo.

8. Četudi je tožnik navedel, da bi v Kabulu imel težave, ker je Paštun in če bi se izvedelo, da je delal z neverniki, torej kot njegovo osebno okoliščino, v tej zvezi tožena stranka meni, da slednjega - da je tožnik delal za organizacijo BRAC, ni mogoče šteti za resnično. Poleg tega navaja, da v Kabulu živijo ljudje različnih narodnosti in ni zaslediti, da bi prihajalo do kakšnih etničnih trenj. Četudi je res, da so v Kabulu nastanitvene in zaposlitvene težave, vseeno ocenjuje, da tožnik ob povratku v Kabul ne bo končal v šotorskem naselju, pri svoji oceni pa je upoštevala, da je tožnik mlad dela zmožen moški in ima kot tak v Kabulu možnost najti delo. Vsekakor pa ima tožnik boljše možnosti, kot druga populacija notranje razseljenih oseb. V tej zvezi tožena stranka izrecno zavrača stališče tožnika v njegovih komentarjih na s strani tožene stranke posredovane informacije, ki v zvezi s težavami notranje razseljenih oseb in povratnikov izpostavlja težaven dostop do varne pitne vode in podobnih osnovnih dobrin, rekrutiranje s strani Talibanov ter težave zlasti mlajših Afganistancev ob povratku v domovino zaradi načina življenja, navad in standarda v državi oziroma v Kabulu, še zlasti za tiste, ki tam nimajo družine. Nasprotno tožena stranka meni, da varnostna situacija sama po sebi ali v povezavi s tožnikovimi osebnimi okoliščinami ni ne v njegovem domačem kraju niti v Kabulu takšna, da se tja ne bi mogel vrniti. Ker je varnostna situacija zaradi njegove dopolnjene polnoletnosti v tem primeru edini relevanten razlog za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, je na podlagi 3. odstavka 106. člena ZMZ zavrnila prošnjo tožnika, ker je ocenila, da ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite.

9. Tožnik v tožbi navaja, da sicer ne oporeka dejstvu, da se je 106. člen ZMZ že po sodbi Vrhovnega sodišča spremenil, vendar je le-ta po mnenju tožnika v neskladju z Ustavo in pravom EU. Sodišču zato predlaga, da prekine postopek in zahteva ustavno presojo novega 106. člena ZMZ, kot tudi 38. člena (prehodne in končne določbe) Zakona o spremembah in dopolnitvah ZMZ (v nadaljevanju: ZMZ-D). Če tega sodišče ne bi sprejelo, pa predlaga, naj odloči ob upoštevanju načela primarnosti prava EU, v primeru dvoma v zvezi z interpretacijo prava EU pa naj sodišče postavi predhodno vprašanje SEU. Tožnik navaja v zvezi z dokumentom, ki ga je dodatno predložil v postopku, da le-ta potrjuje njegovo usposabljanje v organizaciji BRAC Afganistan in obenem kaže na okoliščine, ki so povezane z varnostno situacijo v državi, ter na to, da bi bil tožnik podvržen resni škodi iz 28. člena ZMZ. Navaja še, da novo določilo 106. člena ZMZ pomeni poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kot tudi v pravico iz 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Še zlasti, ker je pri odločbah, s katerimi je podeljen zgolj status subsidiarne oblike zaščite, mogoče izpodbijati samo izrek, ne pa tudi obrazložitve, zato ni razumno pričakovati, da bo prosilec izpodbijal tako odločbo. Ker je z novo pravno ureditvijo prosilcu onemogočeno uveljavljanje dodatnih razlogov, je po tožnikovem mnenju s tem kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Če prvotni razlogi, na podlagi katerih je bila subsidiarna oblika zaščite podeljena, ne obstajajo več, pristojni organ ne sme presojati drugih razlogov, kar lahko vodi do tega, da bo prosilec vrnjen v matično državo. Po mnenju tožnika je treba tudi upoštevati, da se lahko razmere v izvorni državi vsak čas spremenijo, tožnik pa tako nima možnosti uveljavljati dodatnih razlogov.

10. Glede argumenta, da lahko prosilec ponovno zaprosi za mednarodno zaščito v novem postopku in navede nova dejstva, tožnik meni, da bi tak postopek bil v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka in da nastala situacija pomeni tudi poseg v pridobljene pravice, ker imajo prosilci za mednarodno zaščito manj pravic od oseb z že priznanim statusom subsidiarne oblike zaščite. Novela ZMZ-D v 38. členu je po tožnikovem mnenju protiustavna zato, ker pomeni poseg v njegove pravice, češ da zoper prvotno odločbo o priznanju subsidiarne oblike zaščite ni vložil tožbe, čeprav se ni strinjal z obrazložitvijo, ker je mislil, da bo mogoče tiste razloge ponovno uveljavljati v postopku za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, tako pa je izgubil pravico do učinkovitega sodnega varstva.

11. Tožnik še očita, da je spremenjen 106. člen noveliranega ZMZ tudi v neskladju s pravom EU, konkretno s Kvalifikacijsko direktivo in sodno prakso SEU, ki je v zadevi št. C 175/08, C 176/08, C 178/08 in C 179/08 odločilo, da se morajo v primeru prenehanja statusa begunca presojati - poleg tistih pogojev, zaradi katerih je bil priznan status begunca, tudi drugi pogoji, ki lahko vodijo do upravičenosti do statusa begunca. Po mnenju tožnika bi bilo podobno potrebno interpretirati Kvalifikacijsko direktivo tudi, ko gre za presojanje podaljšanja subsidiarne oblike zaščite.

12. Tožnik se tudi ne strinja s toženo stranko, ki v postopku ni upoštevala novega dokaza o tem, da je bil zaposlen v organizaciji BRAC, niti ni opravila nove presoje verodostojnosti v času presojanja podaljšanja subsidiarne oblike zaščite. Ne strinja pa se tudi z oceno tožene stranke o varnosti v provinci Logar, češ da je bilo zmanjšanje števila incidentov oziroma civilnih žrtev zabeleženo zgolj v prvi polovici leta 2013, da pa ni podatkov o ranjenih. Še zlasti poudarja, da so napadi postali obsežnejši in da je glavno mesto province eno izmed desetih z nasiljem najbolj obremenjenih krajev v državi. Posebej opozarja na porast spopadov med provladnimi silami in uporniki ter na povečanje število ciljnih umorov, kot tudi na to, da je potrebno varnostno situacijo oceniti celovito. V tej zvezi izpostavlja dogodka, ko je bilo z izstrelkom Nata ubitih 18 civilistov na poročnem slavju in ko so 4 otroci umrli v posledici spopada med mednarodnimi silami in talibani, saj se ne strinja z interpretacijo, da gre le za osamljene primere. Prav obstoj takšnih primerov je po njegovem mnenju dokaz, da na območju spopadov civilisti niso varni. Opozarja tudi na to, da je v provinci Logar težko biti nevtralen ter da tožena stranka ni preverila nobenih informacij v zvezi z dejansko varnostjo poti med Kabulom in provinco Logar, spregledala pa je tudi tožnikovo odkrito nasprotovanje talibanskemu režimu kot njegovo osebno okoliščino ter dejstvo, da bi ob vrnitvi v domači kraj moral Talibanom bodisi plačevati prispevke ali pa bi bil podvržen prisilnemu novačenju. Prav tako se tožnik ne strinja z njeno oceno, da je Kabul precej varen, saj so civilisti v Kabulu tarče številnih napadov, njihovo življenje pa je zelo mizerno in ne dosega normalnih standardov za življenje. Poudarja, da Kabul nima kapacitet za namestitev novih prišlekov, ljudje nimajo sredstev za preživetje in nastanitev, javne storitve pa niso na voljo. Meni, da o Kabulu ni mogoče govoriti kot o dolgotrajni zaščiti in varnosti, prav tako kot tudi ne, da so mladi samski moški na boljšem, kar še ne pomeni samo po sebi, da bodo zaposlitev tudi našli. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 106. člena ZMZ in 38. člena ZMZ-D, podrejeno pa, da odločbo tožene stranke odpravi in jo nadomesti s svojo sodbo, s katero naj tožniku podaljša status subsidiarne zaščite, oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi, pri katerih v celoti vztraja. Poudarja, da postopki podaljšanja subsidiarne oblike zaščite niso namenjeni temu, da bi stranka izpodbijala nekaj, s čimer se ni strinjala že v prejšnjem postopku, niti ni nerazumno pričakovati od prosilca, da bo vložil tožbo zoper odločbo, s katero mu je priznana zgolj subsidiarna oblika zaščite in tudi tožnik je tedaj imel na voljo vsa pravna sredstva. Zavrnitev prošnje za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite pa še ne pomeni, da bo določena oseba kar vrnjena v izvorno državo, saj tudi v postopku vrnitve lahko uveljavlja, da bi njena vrnitev predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Oseba pa, ki meni, da na njeni strani obstajajo novi razlogi za podelitev mednarodne zaščite, ima še vedno možnost, da vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Samo po sebi to, da je nekaj v nasprotju z ekonomičnostjo postopka, ne more zasenčiti dejstva, da ima oseba možnost nove razloge uveljavljati v novem postopku. Poudarja, da subsidiarna oblika zaščite ni pravica, ki bi trajala neomejeno, zato meni, da ne gre za poseg v pridobljene pravice. Prav tako meni, da ni nobene podlage za to, da bi se v tožbi izpostavljena sodba SEU lahko analogno uporabljala tudi v zvezi s subsidiarno zaščito, saj navedena sodba razlikuje med obema statusoma v toliko, da ob ugotavljanju prenehanja statusa begunca ni potrebno ugotavljati še, ali obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Kar zadeva s strani tožnika predložene listine, pa tožena stranka ko bistveno poudarja to, da se po novelirani določbi 106. člena ZMZ presoja samo to, ali še vedno obstajajo razlogi, zaradi katerih je določeni osebi priznan status subsidiarne oblike zaščite, kar v konkretnem primeru pomeni, da je bila to zgolj splošna varnostna situacija v povezavi s tožnikovo takratno mladoletnostjo, ne pa njegovo delo za organizacijo BRAC.

14. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da je potrebno sodbo SEU v primeru Abdulla smiselno razlagati tudi, ko gre za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, ne strinja pa se s tem, da je potrdilo organizacije BRAC neprepričljiv dokaz. Nasprotno meni tožnik in pojasnjuje, da je dokaz, ki ga je v postopku želel uveljavljati, z vidika subsidiarne zaščite pomemben. Nadalje ponovno podrobneje pojasnjuje, zakaj je po tožnikovem mnenju varnostna situacija v provinci Logar slaba in ponovno poudarja, da priseljenci v Kabulu živijo v mizernih razmerah. To, da tožena stranka ne želi na podlagi novih dokazov presoditi, ali bi bil tožnik podvržen mučenju ali ponižujočemu ter nehumanemu ravnanju, po njegovem mnenju pomeni, da mu je kršena pravica do subsidiarne oblike zaščite. Vztraja, da gre za poseg v pridobljene pravice, če mora tožnik z novimi dokazi začeti nov postopek priznanja mednarodne zaščite in jih ne more uveljavljati v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite.

15. Tožba je utemeljena.

16. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v obravnavani sporni zadevi doslej že dvakrat odločalo, nazadnje s sodbo št. I U 877/2014-14 z dne 16. 7. 2014, s katero je zavrnilo tožbo. Vendar je navedeno sodbo po pritožbi tožnika zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka, ker sodbe v delu ni bilo mogoče preizkusiti, razveljavilo Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 291/2014 z dne 10. 12. 2014 in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovni postopek.

17. Vrhovno sodišče je v omenjenem sklepu v 14. in 15. točki obrazložitve potrdilo pravilnost stališča, ki izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, in sicer, da se v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, za kar gre v obravnavani zadevi, preverja le, ali je treba zaščito podaljšati iz razlogov, zaradi katerih je bila prosilcu zaščita priznana prvič.

18. Po določbi 3. odstavka 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja). V času izdaje prve odločbe v obravnavani sporni zadevi (28. 2. 2013), ki jo je uspešno izpodbijal tožnik s tožbo v zadevi št. I U 498/2013, je 1. odstavek 106. člena ZMZ določal, da pristojni organ v postopku preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere je bila osebi že priznana subsidiarna zaščita. Z zakonsko novelo ZMZ-D (Uradni list RS, št. 111/2013) je bila omenjena določba spremenjena tako, da iz nje jasno izhaja, da se obstoj razlogov za podaljšanje preveri v okviru razlogov, na podlagi katerih je bila osebi priznana subsidiarna zaščita.

19. Iz citiranih določb, kakor tudi iz same narave stvari, saj gre za (ne)podaljšanje že podeljene zaščite, izhaja, da se v tem postopku presoja, ali še obstojijo okoliščine, zaradi katerih je bila zaščita podeljena. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da se v tovrstnih postopkih presoja, ali so še podane in obstajajo okoliščine, zaradi katerih se podeljena zaščita nadaljuje oziroma podaljša. Zato je logičen sklep, da se preverja le, ali je treba zaščito podaljšati zaradi situacije, zaradi katere je bila prosilcu zaščita priznana prvič. V primeru, da prosilec v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge, je treba njegovo zahtevo obravnavati bodisi na podlagi 69. člena ZMZ (zatečeni begunci) ali pa se, kot izhaja iz uvodoma navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 291/2014 z dne 10. 12. 2014 pod točko 20 obrazložitve v povezavi z 9. točko obrazložitve, prošnja, v kateri prosilec ponovi okoliščino za mednarodno zaščito, ki jo je neuspešno zatrjeval (zanjo ni imel dokazov) v postopku, v katerem mu je bila nato zaščita podeljena zaradi drugih okoliščin, lahko ponovno uveljavlja na podlagi in v skladu s 56. in 57. členom ZMZ.

20. V zadevi ni sporno, to pa izhaja tudi iz odločbe o priznanju subsidiarne zaščite tožniku z dne 28. 10. 2009, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, oziroma iz njenega povzetka v izpodbijani odločbi, da je bil tožnik te zaščite deležen kot mladoletnik brez spremstva, saj se zaradi poslabšanja splošne varnostne situacije v izvorni državi, zlasti ker ni bilo mogoče zagotoviti, da bi se tožnik lahko brez večjih težav varno vrnil k svojim domačim v provinco Logar, kjer ima edine sorodnike, in bi ostal prepuščen sam sebi v Kabulu. Zato je bilo tedaj ocenjeno, da bi bil v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

21. Navedeno torej pomeni, da je tožena stranka v postopku pravilno zavrnila obravnavo okoliščin, ki niso bile podlaga za priznanje subsidiarne zaščite (med drugim zatrjevano tožnikovo pripadnost nevladni organizaciji BRAC kot njegovim delodajalcem), zato so tožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

22. Vrhovno sodišče se je sicer v uvodoma navedenem sklepu (v 9. točki obrazložitve) strinjalo s stališčem tega sodišča, ki je drugačno od stališča tožene stranke v izpodbijani odločbi, in sicer se je strinjalo, da tožniku v domači provinci Logar grozi resna škoda, o čemer je imela sodba št. I U 877/2014 razloge v 14. in 15. točki obrazložitve. Navedlo pa je (22. točka obrazložitve in naslednje), da tedaj izpodbijana sodba nima odločilnih razlogov o tem, zakaj tožniku ne grozi resna škoda v Kabulu, kamor naj bi se v smislu notranje razselitve po 68. členu ZMZ vrnil, iz 22. točke obrazložitve pa še izhaja, da sodišče prve stopnje o tem ni navedlo konkretnih in prepričljivih razlogov, zaradi česar je navedena sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 3. odstavka v zvezi s 1. točko 1. odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

23. V ponovljenem postopku sodišče ugotavlja, da je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, relevantno za odločanje o podaljšanju subsidiarne zaščite, in sicer v delu, ki se nanaša na možnost zagotavljanja notranje zaščite v Kabulu z vidika vprašanja, ali je od tožnika sploh mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil. Za nepravilno uporabo prava med drugim gre (razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1), če pravna norma ni uporabljena v pravem pomenu.

24. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni 68. člen ZMZ je določal, da pomeni notranja zaščita zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od prosilca lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Navedeno pomeni, da bi bilo mogoče v obravnavanem primeru zavrniti podaljšanje subsidiarne zaščite pod pogojem, če v delu Afganistana, kamor naj bi bil tožnik razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo v tem delu države tudi dejansko nastanil (test razumnosti). Enako izhaja iz 23. točke obrazložitve uvodoma navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS v zvezi 68. členom ZMZ, ki podrobneje določa pomen in pogoje notranje zaščite. Ta predstavlja zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil; pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države in osebne okoliščine prosilca.

25. Kot je nadalje razvidno iz omenjenega sklepa I Up 291/2014 (23. do 25. točka obrazložitve), pravilna uporaba 68. člena ZMZ glede pričakovanja, da bo prosilec bival v konkretnem delu države, tako ne pomeni le odsotnosti utemeljene nevarnosti, da bi utrpel resno škodo, ampak zahteva tudi razumnost pričakovanja, da se bo tam nastanil. Vrhovno sodišče RS navaja, sklicujoč se na sodno prakso ESČP, kot izhaja zlasti iz izpostavljene odločbe ESČP v zadevi Salah Sheekh proti Nizozemski (točka 141), da se pri tem test razumnosti nanaša na nastanitev v delu države, kamor bo razseljen, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma ali bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa se zato ugotavlja izpolnjevanje pogojev glede varnosti in zaščite, spoštovanja človekovih pravic ter možnosti ekonomskega preživetja ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin. Vrhovno sodišče še dodatno posebej opozarja na primer razselitve v begunsko taborišče, v katerem mora biti prosilcu zagotovljen njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Zato poudarja, da za notranjo razselitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel prebivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, izpolnitev teh pogojev pa izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda (sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014).

26. Navedeno torej z drugimi besedami pomeni, da morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja same po sebi še ne izključujejo možnosti notranje zaščite, vendar le pod pogojem, da imajo prosilci v takih okoliščinah zagotovljen dostop do zdravstvene oskrbe in do finančne ter druge pomoči UNHCR ali državnih in lokalnih oblasti. Omenjeni subjekti torej nastopajo v vlogi subjekta zaščite (prim. 25. člen ZMZ), ki morajo zagotoviti minimalne pogoje za človeka vredno življenje, oziroma v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP, po katerem nihče ne sme biti izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. V tem pogledu so torej subjekti iz 25. člena ZMZ, to je država ali tam navedene stranke oziroma organizacije, dolžni zagotoviti tudi pogoje, v katerih oseba, če naj se vrne v izvorno državo, ne bo izpostavljena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Če ti pogoji niso zagotovljeni, pa se odločujoča država ne sme sklicevati na možnost notranje zaščite in prosilcu odkloniti mednarodno zaščito ali njeno podaljšanje, saj bi v nasprotnem primeru lahko sama kršila prepoved iz 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave RS. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi Up 150/13 z dne 23. 1. 2014, izdani v bistveno primerljivi zadevi, kakršna je obravnavana sporna zadeva, poudarilo dolžnost, da mora zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito (oziroma podaljšanje) vsebovati presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter da prosilec v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju (8. točka obrazložitve).

27. V izpodbijani odločbi tožena stranka svoje pričakovanje, da bo tožnik bival v Kabulu, utemeljuje zgolj s trditvijo, da gre za mladega in zdravega samskega moškega, kar mu zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve v primerjavi s splošno populacijo notranje razseljenih oseb, tako da tožnik ob povratku v Kabul ne bo končal v šotorskem naselju. Navedeno pa po presoji sodišča ob prej povedanem ni dajalo zanesljive podlage za sklep, da so za tožnikovo naselitev v Kabulu izpolnjeni zahtevani pogoji. Tožena stranka namreč pojma pričakovane nastanitve prosilca v izvorni državi ni razlagala na način, ki bi bil skladen s prepovedjo nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave, saj je v nasprotju s tem štela za zadostno, da se bo tožnik zaradi osebnih okoliščin v Kabulu lahko sam znašel. To pa pomeni, da je s tem, ko je razumela, da lahko od njega pričakuje nastanitev (ustalitev), če je mogoče sklepati, da se bo znašel (torej ne glede na hkratni obstoj prej navedenih podpornih ukrepov, ki jih zagotavljajo državne oziroma lokalne ali mednarodne inštitucije za primere, ko predvidevanj dejansko ni mogoče uresničiti), nepravilno uporabila citirano določbo 68. člena ZMZ. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že večkrat, med drugim tudi v primerljivi zadevi (ne)podaljšanja subsidiarne zaščite (sklep I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014), v kateri je v postopku odločanja o pritožbi tožeče stranke iz istih razlogov razveljavilo sodbo tega sodišča in odpravilo zavrnilno odločbo pristojnega ministrstva (MNZ) št. 2142-296/2009/56 (1312-14) z dne 26. 9. 2013 ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek.

28. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj za ugotovitev kršitve, ki ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ali napačen sklep o dejanskem stanju, ni bilo treba izvajati dokazov.

29. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati stališča te sodbe glede razlage prava in nato ugotoviti relevantna dejstva, zaradi poteka časa pa ponovno preveriti tudi varnostno situacijo v Kabulu. Kriterije za to presojo je navedlo Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 145/2014. Glede enega od njih, t.i. ciljnega nasilja, pa sodišče dodaja enako, kot je to storilo že predhodno v bistveno primerljivi zadevi št. I U 1962/2014, da po njegovem prepričanju nasilje, če je poimenovano kot ciljno iz razloga, ker je osrednja tarča znana, ni več zgolj ciljno usmerjeno, kolikor njegovi učinki vplivajo tudi na osebe, ki niso bile izvorno mišljene kot del tega cilja. V takem primeru nasilje, čeprav ciljno zasnovano, zaradi svojih metod pomeni tudi neselektiven napad na okoliške civiliste, ki so ob tem lahko prizadeti oziroma ogroženi (npr. ob napadu na stavbo, ki leži na poseljenem območju). Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da naj bi bila varnostna situacija v Kabulu precej dobra, kljub nevarnosti samomorilskih bombnih napadov, ki ne le, da jih je glede na večmiljonsko velikost mesta, zanemarljivo malo, ampak tudi zato, ker gre pri tem najpogosteje za ciljno nasilje, uperjeno na vladne stavbe, sodišča, sedeže veleposlaništev in mednarodnih organizacij, hotele, ipd.