Jedro

Odločba o izdaji gradbenega dovoljenja ne more biti podlaga za predlagani vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se vpis ne dovoli.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice Dn 40106/2023 z dne 6. 3. 2023, ki je pri uvodoma navedenih nepremičninah dovolila predlagani vpis lastninske pravice v korist predlagatelja.

2. Nasprotna udeleženka (zemljiškoknjižna lastnica relevantnih nepremičnin) v pritožbi navaja, da je sodišče odločitev oprlo na ugotovitev, da je odločba z dne 11. 4. 1967, ki jo je izdala Skupščina občine A., ustrezna pravna podlaga za vknjižbo. To ugotovitev pritožnica prereka. Citirana odločba v prejšnjem sistemu ni predstavljala podlage za prenos lastninske pravice oz. tedanje pravice uporabe, drugačne veljave ne more imeti niti danes. Če bi odločbe o dovolitvi uporabe za gradnjo garaž predstavljale podlago za prenos lastninske pravice na investitorja, ne bi bila smiselna določba 271. člena Stvarnopravnega zakonika.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. V utemeljitev navaja, da sporni nepremičnini predstavljata v naravi garažo št. 10, ki se nahaja na severnem delu niza garaž na B. ulici v A. Nekdaj je šlo za družbeno lastnino oz. splošno ljudsko premoženje. Z odločbo št. 351-407/65-6/KL z dne 11. 4. 1967, ki jo je izdala Skupščina občine A., pravna prednica nasprotne udeleženke, je A. A. pridobil pravico do uporabe omenjenega zemljišča, na katerem je zgrajena garaža (12. člen tedanjega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Pravica uporabe se je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) transformirala v lastninsko pravico. Ta je bila z zatrjevano verigo pogodb pravno veljavno prenesena na predlagatelja, ki je skladno z drugim odstavkom 2. člena ZLNDL predlagal vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ni sporno, da gre za situacijo z zatrjevanimi večkratnimi zaporednimi prenosi pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi. Zakon za take primere določa, da lahko zadnji pridobitelj zahteva vknjižbo v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega prednika (drugi odstavek 150. člena ZZK-1). Vse vmesne listine morajo torej biti predložene in izpolnjevati pogoje za izvedbo vmesnih vpisov.

6. Predlagatelj zatrjuje štiri prenose, pri čemer je vpis predlagal na podlagi: (1.) odločbe št. 351-407/65-6/KL z dne 11. 4.1967, ki jo je izdala Skupščina občine A.,1 (2.) prodajne pogodbe z dne 27. 2. 1998 med prodajalcem A. A., B. 18, C. in kupko C. C. (3.) zemljiškoknjižnega dovolila z dne 30. 1. 2023 s prodajno pogodbo z dne 5. 6. 2002 med prodajalko C. C. ter Č. Č. kot kupcem in (4.) prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2023 med prodajalcem Č .Č. in predlagateljem kot kupcem.

7. Nasprotna udeleženka utemeljeno problematizira prvo navedeno listino, s katero je predlagatelj utemeljeval pridobitev razpolagalne pravice A. A. in ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot primerno podlago za vpis. Gre za odločbo, s katero je pravna prednica nasprotne udeleženke šestintridesetim investitorjem (med drugim tudi A. A., z naslovom C. 12, A.) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo niza 36 garažnih boksov na zemljišču parc. št. 1374, 22/3, 22/9, 22/22 k.o. A.Odločba je upravni akt, ki po svoji naravi predstavlja odločitev o vprašanju gradnje (izpolnitvi predpisanih pogojev zanjo) in ne predstavlja odločbe o prenosu lastninske pravice. Načeloma enako velja tudi za morebitni prenos (oz. zunajknjižno pridobitev) pravice uporabe. Če se je v nekaterih sporih o stvarnih pravicah sodna praksa (vedno ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera) postavila na drugačno stališče, glede na naravo konkretnega postopka ni pomembno.

8. Ključno je, da zakon gradbenega dovoljenja oz. odločbe o njegovi izdaji ne predvideva kot podlage za vpis tovrstnih pravic v zemljiško knjigo. Ob tem je treba upoštevati, da gre za zemljiškoknjižni postopek, v katerem velja načelo formalnosti postopka (124. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1), ki narekuje sodišču, da odloča o vpisih samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižno sodišče ugotavlja le formalne pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo. To pomeni, da se izven tega okvira ne ukvarja z ugotavljanjem okoliščin, ki utemeljujejo pridobitev pravice, niti ne odloča o spornih pravicah. Predlagateljevo naziranje v odgovoru na pritožbo je novota, hkrati pa materialno pravno zmotno. Na pravico uporabe I.P. in ZLNDL kot podlago za vpis se v postopku na prvi stopnji niti ni skliceval. Četudi bi se, mu ne bi nič pomagalo, saj (kot ugotavlja tudi sam) nepremičnini, na kateri se predlog nanaša, po zemljiškoknjižnih podatkih nista več vpisani kot družbena lastnina, temveč sta olastninjeni, vpisani kot lastnina nasprotne udeleženke. Tega vpisa vpisa ni mogoče "povoziti" s predlagano vknjižbo. Z vidika predloženih listin in izpostavljenih navedb predlagatelja zemljiškoknjižni postopek očitno ni primerna pot. 9. Zaradi napačne materialno pravne presoje pogojev za vpis je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev spremenilo tako, da se vpis ne dovoli (3. točka drugega odstavka 161.člena ZZK-1).

Koper, 30. maj 2023 1 Da je nasprotna udeleženka njena pravna naslednica ni sporno.