Jedro

Tožeča stranka je uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na razlog za zavrnitev zahtevanega soglasja, kot izhaja iz upravnih spisov pa tožeči stranki v teku upravnega postopka ni bila dana možnost, da bi se izjasnila o teh dejstvih in okoliščinah in da bi v zvezi s tem predlagala dokaze, zato prvostopenjske in izpodbijane odločbe ni mogoče opreti te ugotovitve. Takšno ravnanje predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke, določenega v 9. členu ZUP, kar je bistvena kršitev določb postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Župan občine A. zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Občinske uprave Občine A. z dne 18.2.2004, s katero je bilo izdano dovoljenje, da gostinski obrat - dnevno nočni bar AAA v letu 2004 obratuje v podaljšanem času, in sicer vsak dan največ do 2 ure zjutraj (s čemer ni ugodil zahtevi tožeče stranke za podaljšanje obratovalnega časa ob petkih in sobotah do 4 ure zjutraj), pod točko 2. pa je prvostopni organ navedel, da soglasje stopi v veljavo, ko je odločba pravnomočna, do tedaj pa gostinski obrat lahko obratuje v okviru rednega obratovalnega časa. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ na podlagi pisne vloge tožeče stranke, poročila Policijske postaje A. z dne 3.4.2003, iz katerega izhaja, da je v okolici navedenega nočnega bara prihajalo do kršitev javnega reda in miru, ter v skladu s 1. odstavkom 4. člena Odloka o merilih za podaljšanje obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, na območju občine Sežana (Uradni list RS, št. 63/00; v nadaljevanju: Odlok) ravnal pravilno. Po navedeni določbi Odloka je dnevno nočnim barom razpon podaljšanega obratovalnega časa določen od 23. do 4. ure zjutraj, kar pomeni, da upravni organ lahko da soglasje znotraj navedenega časa. Glede na poročilo Policijske postaje A., iz katerega izhaja, da je bilo največ kršitev ravno v času po 2. uri zjutraj, pa izdano dovoljenje pravilno prispeva k zmanjšanju kršitev javnega reda in miru. Zavrača očitke o nedorečenosti glede pravnomočnosti odločbe. Do dokončnosti prvostopne odločbe bo namreč tožeča stranka morala obratovati znotraj rednega obratovalnega časa do 23. ure, saj je prejšnje soglasje za podaljšan obratovalni čas veljalo le do 31.12.2003. Tožeča stranka v tožbi navaja dejstva in tudi predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe v poročilu Policijske postaje A. o kršitvah javnega reda in miru v gostinskem obratu tožeče stranke, na katerih naj bi sicer temeljila tako prvostopna kot izpodbijana odločba. Poudarja, da pogoji, ki so sicer določeni za preklic že danega soglasja po 6. členu Odloka niso bili podani, saj policija v času veljavnosti prejšnjega soglasja za podaljšani obratovalni čas v navedenem gostinskem obratu ni posredovala več kot trikrat, tožeča stranka pa se tudi ne čuti odgovorne za vse kršitve javnega reda in miru, storjenih na širšem območju mesta A.. Za posamezne dogodke, ki naj bi izhajali iz že navedenega poročila PP A. in pri katerih naj bi šlo za kršitve javnega reda in miru v, oziroma v bližini gostinskega obrata tožeče stranke, navaja okoliščine, s katerimi takšne ugotovitve izpodbija, prav tako pa predlaga vpogled v evidence vodene pri Policijski postaji A. in Sodniku za prekrške v A., kjer dogodki omenjeni v poročilu, sploh niso zabeleženi. Zato meni, da so ugotovitve prvostopenjskega organa pavšalne in nedorečene. Zaradi nejasne 2. točke izreka prvostopenjske odločbe pa je po njenem mnenju nedoročeno v okviru katerega obratovalnega časa naj bi gostinski obrat posloval, saj lahko obratuje le v okviru tistega časa, ki mu ga upravni organ določi. Zaradi vsega navedenega meni, da je bilo poleg napačne uporabe materialnega in procesnega prava, tudi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Zato sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in dodaja, da tožeča stranka zmotno meni, da je v obravnavani zadevi šlo za preklic soglasja k podaljšanem obratovalnem času za prejšnje leto 2003, temveč je bil na podlagi vloge tožeče stranke za podaljšanje obratovalnega časa za leto 2004 začet nov upravni postopek. Ponovno navaja razloge za izpodbijano odločitev, ter dodaja, da je bil pri odločitvi upoštevan tudi 3. člen Odloka in v njem navedena merila, saj je bistven namen izpodbijane odločbe zmanjšanje kršitev javnega reda in miru ter za okolico nemoteč odhod gostov iz gostinskega lokala. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, v tem upravnem sporu ni prijavil udeležbe.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Med pogoji za opravljanje gostinske dejavnosti, ki so določeni v Zakonu o gostinstvu (Uradni list RS, št. 1/95, 40/99 - ZGos), je določeno tudi, da mora gostinec določiti obratovalni čas v skladu z merili za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov, ki jih predpiše minister pristojen za gostinstvo (12. člen ZGos). Za gostinstvo pristojni organ lokalne skupnosti pa po 3. odstavku 12. člena ZGos lahko v skladu z navedenimi merili, glede na potrebe gostov in značilnosti ter potrebe kraja, za posamezen gostinski obrat določi drugačen poslovni čas. Merila iz 12. člena ZGos so določena v Pravilniku o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Uradni list RS, št. 78/99 in 107/00 - v nadaljevanju Pravilnik). V 4. členu Pravilnika je med drugim določeno, da v podaljšanem delovnem času gostinec lahko obratuje, če za to pridobi pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa lokalne skupnosti, ki o tem odloča na podlagi sprejetih meril. Merila za obratovanje v podaljšanem delovnem času je Občina A. določila z Odlokom o merilih za podaljšanje obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, na območju Občine Sežana (Uradni list RS, št. 63/00; v nadaljevanju: Odlok), v katerem so določena merila za podaljšanje obratovalnega časa (3. člen) kot tudi razlogi za preklic soglasja (6. člen Odloka). Med merili za odločanje o podaljšanju obratovalnega časa po 3. členu je naveden tudi pogoj, da gostinec skrbi za primeren in okolico nemoteč odhod gostov (7. alinea 2. odstavka 3. člena Odloka), med razlogi za preklic soglasja po 6. členu Odloka pa, da je policija posredovala več kot trikrat v obdobju veljavnosti soglasja za podaljšanje obratovalnega časa (5. alinea 1. odstavka 6. člena Odloka).

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka prijavila pri upravnem organu Občine A. obratovalni čas za gostinski obrat tipa dnevno-nočni bar, za katere se po določbi 4. člena Odloka lahko ob upoštevanju meril iz 3. člena Odloka, obratovalni čas podaljša do 4. ure naslednjega dne. V prijavi tožeča stranka sicer ni natančneje razločila med rednim in podaljšanim obratovalnim časom, temveč je navedla, da priglaša obratovanje vsak dan do 2. ure zjutraj, razen ob petkih in sobotah do 4. ure zjutraj. Ker glede na določbe Pravilnika in Odloka predstavlja čas od 23. ure do 4. ure zjutraj podaljšani obratovalni čas, upravni organ pa je s prvostopenjsko odločbo določil obratovalni čas vsak dan do 2. ure zjutraj, gre v delu, ki se nanaša na obratovalni čas ob petkih in sobotah od 2. do 4. ure zjutraj, za delno zavrnilno odločbo, zoper katero je tožba uperjena.

Ne glede, na katerem razlogu temelji zavrnitev izdaje soglasja za podaljšanje obratovalnega časa (po presoji sodišča v primeru, ko so izkazane takšne okoliščine, ki bi utemeljevale preklic soglasja, lahko upravni organ lokalne skupnosti nanje sklicuje tudi v postopku pridobitve soglasja in iz tega razloga zavrne izdajo soglasja za podaljšanje obratovalnega časa oziroma le-tega ne dovoli, strinja pa se tudi, da gre pri možnosti podaljšanja obratovalnega časa do 4. ure zjutraj za razpon, v okviru katerega je v skladu z njegovim namenom možno podaljšanje), bi v postopku ugotavljanja pogojev za izdajo soglasja, morala biti tožeči stranki dana možnost sodelovanja tako, da bi kot stranka v postopku v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 - ZUP) lahko uveljavljala svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Tožeča stranka je že v pritožbi enako kot sedaj v tožbi uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na okoliščine v zvezi s policijskim posredovanjem v okolici gostinskega obrata torej okoliščine, ki se nanašajo na razlog za zavrnitev zahtevanega soglasja. Kot izhaja iz upravnih spisov pa tožeči stranki v teku upravnega postopka ni bila dana možnost, da bi se izjasnila o teh dejstvih in okoliščinah in da bi v zvezi s tem predlagala dokaze. Ker je po določbah 9. in 146. člena ZUP pred izdajo odločbe treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, prvostopenjske in izpodbijane odločbe ni mogoče opreti na ugotovitve, ki izhajajo iz zapisnika Policijske postaje A., ki tožeči stranki pred izdajo odločbe ni bil posredovan niti ji ni bila dana možnost, da se z ugotovitvami seznani ter o njih izjasni. Takšno ravnanje pa predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke, določenega v 9. členu ZUP, kar je bistvena kršitev določb postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve.

Zaradi navedene kršitve organa prve stopnje in tožene stranke, ki je z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke, potrdila njegovo odločitev, pa se sodišče v presojo ostalih tožbenih navedb niti ni spuščalo, in je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo po 3. točki 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) v povezavi s 3. točko 3. odstavka 25. člena ZUS. Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek, bo zato morala ob upoštevanju 3. odstavka 60. člena ZUS izdati novo odločbo.