Jedro

Tožeča stranka je primarno uveljavljala ničnostni zahtevek na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika, podredno pa zahtevek na izpodbijanje pravdnih dejanja stečajnega dolžnika (270. člen in nadaljnji ZFPPIPP). Uveljavljena tožbena zahtevka na ugotovitev ničnosti in na izpodbijanje pravnih dejanj sta si po vsebini različna, materialnopravno pa se ne izključujeta, oba pa vodita do iste pravne posledice (vračilo tega, kar je stranka prejela na temelju ničnega oziroma izpodbitega pravnega dejanja). Pogodba, izpodbita na podlagi ZFPPIPP, preneha učinkovati le med strankama, medtem ko v postopku ugotovljena ničnost ustvarja učinke proti vsem. Če tožnica uspe dokazati vse predpostavke ničnosti pogodbe, potem je takšna pogodba nična, ne glede na to, ali bi nedopustno ravnanje dolžnika izpolnjevalo tudi predpostavke izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju in bi lahko bila pogodba izpodbita tudi na tak način.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pravnih poslov, sklenjenih v obliki notarskega zapisa notarja B. B. iz ... opr. št. SV 000/2012 z dne 15. 5. 2012 o delni ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema po 58. členu ZZZDR, na podlagi katerih je tožeča stranka na toženo stranko prenesla lastninsko pravico na opremi in vsemu inventarju, ki se nahaja v stanovanjski hiši z naslovom ..., stoječi na parc. št. 2134/10 k. o. ..., in nepremičninah z ID znaki: - ...-1906/0-0 in ...-1907/0-0, pri obeh v deležu 1/1, - ...-79/1-0 in ...-79/12-0, pri obeh v deležu 1/1, - ...-407/2-0 v deležu 1/1, - ...-2134/20-0, ...-2164/2-0, ...-2164/3-0, 2134/10-0, ...-1854/5-0 (ki je bila razparcelirana, tako da je tožena stranka sedaj izključna lastnica nepremičnin z ID znakom ...-1854/10-0 in ...-1854/9-0) ter ...-2134/1-0 v deležu do ½ od celote; tožena stranka pa je v korist tožeče stranke ustanovila pravico stvarnega bremena na teh nepremičninah. Obenem je zavrnilo ustrezni zahtevek na neveljavnost vknjižbe lastninske pravice, stvarnega bremena in užitka ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in odreditev izbrisa vknjižene lastninske pravice v korist tožene stranke pri teh nepremičninah ter odreditev izbrisa stvarnega bremena in užitka v korist tožeče stranke (točka I izreka).

Delno pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in je v razmerju med tožečo in toženo stranko delno razveljavilo učinke zgoraj navedenega pravnega posla v obliki notarskega zapisa SV 000/2012 z dne 15. 5. 2012, ugotovilo je delno neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah v korist tožene stranke in odredilo njen izbris. Poleg tega je ugotovilo neveljavnost vknjižbe stvarnega bremena in užitka ter odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja s tem, da se odredi izbris vknjižene pravice stvarnega bremena in užitka v korist tožeče stranke. Obenem je v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinke prenosa lastninske pravice nad deležem ½ na opremi in vsemu inventarju, ki se nahaja v stanovanjski hiši ..., ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki oziroma zanjo stečajnemu upravitelju tožeče stranke izroči v last opremo in ves inventar nad deležem ½, ki se nahaja v navedeni stanovanjski hiši, parc. št. 2134/10 k.o. ... Kar je zahtevala tožeča stranka v podrednem zahtevku več, je zavrnilo (točka II izreka). S točko III izreka je še odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), t.j. bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da bi sodišče moralo ugoditi že primarnemu tožbenemu zahtevku glede ničnosti. Ker ničnost predstavlja hujšo obliko neveljavnosti od razveljavitve učinkov pravnih dejanj na podlagi določb ZFPPIPP in ugoditev takšnemu zahtevku zagotavlja širši obseg pravnega varstva, ima tožeča stranka izkazan pravni interes za takšno pritožbo. Podredno pa tožeča stranka s pritožbo napada pravilnost odločitve glede podrednega zahtevka, saj tudi če bi bili izpolnjeni pogoji za odločanje o podrednem zahtevku, bi moralo sodišče zahtevku ugoditi v celoti in ne le delno. V posledici bi morala biti ustrezno drugačna tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da primarno v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podredno pa v celoti ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, hkrati pa toženo stranko dodatno obsodi še na plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tudi tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Navaja, da sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja zakoncev ni mogoče izpodbijati z actio pauliana. Skupno premoženje zakoncev namreč nastane originarno na podlagi samega zakona, zato pomeni sporazum zakoncev zgolj akt njegove razdružitve in je deklaratorne narave. Poleg tega navaja, da nista podana niti subjektivni niti objektivni pogoj izpodbojnosti. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Tožeča stranka je primarno uveljavljala ničnostni zahtevek na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ), podredno pa zahtevek na izpodbijanje pravdnih dejanja stečajnega dolžnika (270. člen in nadaljnji ZFPPIPP). Uveljavljena tožbena zahtevka na ugotovitev ničnosti in na izpodbijanje pravnih dejanj sta si po vsebini različna, materialnopravno pa se ne izključujeta, oba pa vodita do iste pravne posledice (vračilo tega, kar je stranka prejela na temelju ničnega oziroma izpodbitega pravnega dejanja). Pogodba, izpodbita na podlagi ZFPPIPP, preneha učinkovati le med strankama, medtem ko v postopku ugotovljena ničnost ustvarja učinke proti vsem. Če tožnica uspe dokazati vse predpostavke ničnosti pogodbe, potem je takšna pogodba nična, ne glede na to, ali bi nedopustno ravnanje dolžnika izpolnjevalo tudi predpostavke izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju in bi lahko bila pogodba izpodbita tudi na tak način.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnitev ničnostnega zahtevka oprlo na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki se nanašajo na skupno premoženje zakoncev. Presodilo je, da gre za pri notarskem zapisu SV 000/2012 z dne 15. 5. 2012 (priloga A3) za listino o delni ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema po 58. členu ZZZDR. Zavzelo je stališče, da je takšna delitev v notarskem zapisu skladna s citiranim zakonom. Tožeča stranka pa navedb, da je bil sporazum sklenjen na nedopustni podlagi, ni dokazala.

7. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilno sodbo oprlo le na določbe ZZZDR, ki se nanašajo na skupno premoženje zakoncev, čeprav bi ničnostni zahtevek glede na trditveno podlago tožeče stranke moralo presojati tudi v okviru relevantnih določb OZ (39., 40., 50 . in 86. člen OZ). Tožeča stranka je namreč trdila, da je obravnavani pravni posel ničen zaradi kršitve splošnih pravil obligacijskega prava. Tožeča stranka je v utemeljitev svojega stališča opisala dejanske okoliščine, ki so se navezovale ne le na specifično vsebino in način sklenitve sporazuma, ampak tudi na časovno sosledje z vse večjimi premoženjskimi težavami tožeče stranke, zaradi katerih je prišlo do vpisa več zaznamb prepovedi odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin, v posledici katerih je bilo tožeči stranki onemogočeno nadaljnje razpolaganje z lastninsko pravico na teh nepremičninah zaradi zavarovanja položaja upnikov pri poplačilu njihovih terjatev. Tožeča stranka zato trdi, da, gledano celovito, pravdni stranki listine SV 000/2012 nista sklenili z namenom delne razdelitve njunega premoženja, ampak izključno s ciljem izigravanja upnikov. Pritožnica navaja, da je uveljavljala številne indice, ki izkazujejo nedopustno causo pravnega posla, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ampak je zgolj zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati trditev o razlogih za ničnost. Pritožnica ima prav, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb tožeče stranke: - da delitev dejansko ni bila vrednostno enaka, saj je tožena stranka postala izključna lastnica vsega premoženja z dejansko vrednostjo, tožeči stranki pa je ostalo le za upnike neunovčljivo premoženje; - da je bilo lastništvo na toženo stranko preneseno le formalno (zemljiškoknjižno), medtem ko je način uživanja premoženja tudi po delitvi ostal nespremenjen; - da delna delitev nepremičnin ni bila potrebna, saj sta bili pravdni stranki že pred tem solastnici dela tega premoženja z enakimi deleži, po delitvi pa je tožena stranka postala izključna lastnica vseh nepremičnin, celo tistih, ki jih je tožeča stranka podedovala in ki kot take predstavljajo njeno posebno premoženje;- da je tožeča stranka v obravnavanem obdobju sklepala tudi druge neodplačne pravne posle, s katerimi je le ne na toženo stranko, ampak tudi na druge svoje bližnje sorodnike prenašala še preostalo svoje likvidno premoženje, tako da je v posledici tega ob začetku stečajnega postopka razpolagala le še s premoženjem neznatne vrednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da izpodbijana sodba nima razlogov o zgoraj navedenih pravno odločilnih dejstvih. Pritožba po prepričanju višjega sodišča zato utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje zahtevka za ugotovitev ničnosti ni celovito preizkusilo in se ni izreklo o ničnostnih razlogih, ki jih je tožeča stranka (poleg izpodbojnih) uveljavljala v postopku na prvi stopnji.

8. Zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo treba primarni zahtevek preizkusiti z vidika določil OZ o ničnosti pogodb (86. člen OZ). Če tožeča stranka z njim ne bo uspela, se bo treba ukvarjati s podrednim zahtevkom. Ob povedanem je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi tožene stranke, ki se nanaša na podredni zahtevek, ki pa ob zavzetem stališču pritožbenega sodišča še ni prišel na vrsto za obravnavanje. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, o katerih bo treba ponovno odločiti v ponovljenem postopku, ob upoštevanju celotnega uspeha pravdnih strank v tem postopku. Pritožbeno sodišče ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo in obsežnost ne more odpraviti samo oziroma jih bo bistveno bolj ekonomično odpravilo sodišče prve stopnje. Zavzeti bo moralo stališče o celem sklopu dejstev in okoliščin glede ničnostnih razlogov, vse z neposrednim vplivom na končno odločbo, zato je smiselno in prav, da ugotovljene postopkovne kršitve odpravi sodišče prve stopnje, saj bosta posledično le tako strankama zagotovljeni pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami, Ustava). Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave).

9. Ker je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je dosedanja sodnica trdno zavzela stališče, da sporazum o delitvi skupnega premoženja ni ničen in se ničnostni razlogi po določbah OZ na prvi stopnji praktično niso obravnavali, bo novo sojenje opravljeno pred drugim sodnikom (356. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.