Jedro

V sedanji reviziji drugotoženec prvič uveljavlja ugovor, ki bi ga bilo eventualno mogoče opredeliti kot pobotni ugovor, vendar pa je tak ugovor možen le v postopku na prvi stopnji, saj ga glede na izrecno določbo tretjega odstavka 352. člena ZPP v pritožbi ni mogoče na novo uveljavljati, še manj torej v reviziji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju tožencema naložilo, da morata tožniku plačati poleg že pravnomočno prisojenih zneskov še 120.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške. Drugotoženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Drugotoženec v pravočasni laični vlogi, ki jo je naknadno opredelil za revizijo, izpodbija sodbo sodišča druge stopnje. Ocenjuje jo za nepravično, navaja svoje mnenje o razlogih, ki naj bi pripeljali do take odločitve in o ozadju sedanjega spora, poudarja pa tudi, da sta z ženo skrbela za štiri starčke na posestvu in da znaša za 15 let te oskrbe dolg do V. S. 10,950.000,00 SIT, do toženčeve žene Z. U. pa 43,800.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Drugotoženčevo nestrinjanje s sedanjo odločitvijo izvira iz rezultata pravdnega postopka pri takratnem Temeljnem sodišču v N..., Enoti v ... pod P ..., v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik solastnik nepremičnine, ki jo v celoti koristita toženca. Na pravnomočno odločitev v navedeni pravdni zadevi je bilo sodišče vezano tudi v sedanjem sporu, v katerem je tožnik na podlagi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) zahteval nadomestitev koristi od uporabe tudi njegovega solastnega dela nepremičnine. V sedanjem sojenju prisojenih 120.000,00 SIT predstavlja tožnikovemu solastnemu deležu ustrezen del uporabnine za staro hišo in gospodarsko poslopje v obdobju od leta 1993 do 1995. Konkretnih revizijskih trditev o pravni in dejanski podlagi sedanjega spora drugotoženec v reviziji niti ne postavlja. Njegovo posplošeno nestrinjanje s prejšnjimi sodnimi odločbami in z odločitvijo pritožbenega sodišča v sedanji pravdni zadevi, pri čemer se drugotoženec sklicuje le na domnevne in pavšalno zatrjevane razloge rezultatov vseh dosedanjih sporov, pravno ni upoštevno. V sedanji reviziji drugotoženec prvič uveljavlja ugovor, ki bi ga bilo eventualno mogoče opredeliti kot pobotni ugovor, vendar pa je tak ugovor možen le v postopku na prvi stopnji, saj ga glede na izrecno določbo tretjega odstavka 352. člena ZPP v pritožbi ni mogoče na novo uveljavljati, še manj torej v reviziji.

Ker po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, je ob prej povzeti vsebini revizije opravilo le še uradni preizkus izpodbijane sodbe. Pri tem je ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in da sta obe sodišči glede na uveljavljano in dokazano dejansko podlago tožbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in z zavrnitvijo drugotoženčeve pritožbe tudi pravilno uporabili materialnopravno določbo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato je revizijsko sodišče moralo na podlagi 393. člena ZPP drugotoženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno.