Jedro

Kolikor bi toženka izdala odločbo, ki bi imela naravo predloga sporazuma, bi to moralo iz akta (in njegovega izreka) izhajati. V obravnavani zadevi pa to ne izhaja, pač pa iz odločbe izhaja naložitev obveznosti. Toženka bi lahko na podlagi drugega odstavka 213. člena ZUP, v kolikor bi želela, da je njena odločitev pogojna, določila, da je glede na področni zakon, oziroma naravo zadeve, njena odločitev sprejeta pod pogojem (conditio). V obravnavanem primeru bi to lahko bil sklenjen sporazum o odškodnini, kar pa ne iz prve in ne iz tretje točke izreka, ki se nanaša na tožnika, ne izhaja, pa tudi ne iz druge točke v smislu, da je dosežen sporazum pogoj za izdajo odločbe.

Iz odločbe bi moralo izhajati, na kakšen način je bil določen kot delodajalec pri katerem je bolezen nastala, in kako je toženka ugotavljala, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine. Dejstvo je, da tudi kolikor bi toženka izdala odločbo iz katere bi izhajalo, da je sklenjena pod pogojem sklenitve sporazuma, da toženka odloča o obveznosti delodajalca, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine, kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan, torej odloča o temelju zahtevka. Razlogi za to pa morajo biti razvidni iz akta, ki ga izda.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi, odločba Vlade RS št. 01210-9/2019 z dne 20. 2. 2020 se v 1., 2., 3. in 5. točki odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne toženki v ponovni postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženki.

IV. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovila, da je A. A. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu - pljučni rak v znesku 48.697,76 EUR; v 2. točki izreka, da jo Republika Slovenija izplača na podlagi doseženega sporazuma dedičem upravičenca, ki bodo ugotovljeni s pravnomočnim sklepom o dedovanju v znesku 29.218,66 EUR; v 3. točki izreka, da jo delodajalec B., d.d., izplača dedičem upravičencev, ki bodo ugotovljeni s pravnomočnim sklepom o dedovanju, v znesku 19.479,11 EUR; v 4. točki izreka, da se dedičem upravičenca povrnejo stroški za delo pooblaščenega zdravnika v znesku 82,81 EUR ter v 5. točki, da v postopku niso nastali posebni stroški. O vlogi upravičenca in nadaljevanju postopka z dediči je odločila na podlagi Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) in Pravilnika o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine (Pravilnik).

2. Tožnik v tožbi navaja, da v zadevi ni utemeljeno, na kakšen način je bil določen kot delodajalec, pri katerem je bolezen nastala, in kako je komisija ugotavljala, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za plačilo odškodnine. Ugovarja, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, npr. ni dobil na vpogled odgovora ISS z dne 25. 11. 2019, ugodeno pa tudi ni bilo njegovi zahtevi za vpogled v spis. Toženka ni ugotavljala dejanskega stanja in ni odgovorila na vse ugovore, ki jih je podal v svoji vlogi z dne 4. 10. 2019. Pravilnik določa obvezne in izbirne pogoje, ki ne obstajajo. Upravičenec tudi ni v roku dopolnil vloge. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zavrnitev zahtevka oziroma podredno ugoditev tožbi in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila, priglasila pa je svojo udeležbo.

5. Sodišče je o vloženi tožbi že enkrat odločalo in s sklepom I U 436/2020 z dne 17. 8. 2021 tožbo zavrglo, ker je presodilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, četrta točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

6. Vrhovno sodišče je sklep I U 436/2020 razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek. Menilo je, da če je bila odločba, kljub zakonski ureditvi (po določbah ZOPDA ni predvidena izdaje odločbe, ki bi bila izvršilni naslov, pač pa stranka - upravičenec izplačilo doseže šele, ko je podpisan pisni sporazum) izdana, da je treba tožniku zoper tako odločbo pripoznati pravni interes za tožbo, vsaj v obsegu, v katerem se izpodbijani akt nanaša nanj. Namreč iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec opravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa še, da tožnik "izplača" dedičem, opravičenca odškodnino v določenem znesku, kar pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini in ob obveznosti tožnika, da mora izplačati določen delež te odškodnine.

7. Po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča je toženka na poziv sodišča, da odgovori na navedbe vrhovnega sodišča iz enajstega odstavka sklepa, navedla, da vodi postopke preverjanja izpolnjevanja pogojev za izplačilo odškodnine po ZOPDA vsebinsko, in kot taka samo izvaja predpise, nima pa jih pristojnosti tolmačiti. Odločbe, s katerimi odloča o izpolnjenosti pogojev za izplačilo odškodnine v pavšalnem znesku iz naslova poklicne bolezni, zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu ali prahu materialov, ki vsebujejo azbest v času proizvodnje, uporabe in odstranjevanja azbestnih izdelkov, izdaja na podlagi 5. člena ZOPDA. O izpolnjevanju pogojev iz prvih treh alinej prvega odstavka 5. člena ZOPDA izda odločbo. Četrti zadnji pogoj določen za izplačilo odškodnine v prvem odstavku 5. člena ZOPDA pa je sklenitev sporazuma o izplačilu odškodnine. Glede na dosedanjo sodno prakso soglaša, da ima njena odločba zgolj naravo predloga sporazuma in se z njo ne odloča o pravici tožnika (zavezanca), pač pa se zgolj ugotovi obstoj treh pogojev za izplačilo odškodnine upravičencu. Ker že sam ZOPDA določa delež odškodnine, ki ga krije Republika Slovenija, in delež, ki ga krije delodajalec, se z odločbo toženke v ničemer bistveno ne posega v tožnikov pravni položaj, oziroma v njegove pravice, obveznosti in pravne koristi, saj ne predstavlja izvršilnega naslova.

8. Tožnik pa je na poziv sodišča, da utemelji pravni interes za izpodbijanje prve, druge, četrte in pete točke izreka odločbe navedel, da pravnega interesa tožnika ni mogoče omejiti zgolj na tretjo točko izpodbijane odločbe, ker je ta le izpeljava, oziroma izvedbena točka temeljne ugotovitve, ki je zajeta v prvi točki, to je odločitve, da je upravičenec upravičen do odškodnine zaradi poklicne bolezni, zaradi izpostavljenosti azbestu, s čimer se neposredno posega v pravni položaj tožnika in njegove interese. Iz ugotovitve prve točke sta izpeljani druga in tretja točka odločbe toženke. Prve tri točke odločbe so torej med seboj neločljivo in neizogibno povezane. Nadalje, da ima izpodbijana odločba vpliv na pravni položaj tožnika, kar dokazuje tudi sklicevanje dedičev upravičenca na izpodbijano odločbo v odškodninskem sporu opr. št. Ipd 598/2021, kjer se v pravdi sklicujejo na že ugotovljeni temelj njihovega zahtevka, na izpodbijano odločbo, hkrati pa od tožnika zahtevajo izplačilo škode v višini, kot je v izpodbijani odločbi ugotovljena.

9. Stranka z interesom se v vlogi z dne 14. 11. 2023 v celoti sklicuje na navedbe toženke, da ima izpodbijana odločba zgolj naravo predloga sporazume, in da gre za postopek v dveh korakih ter bo šele zaveza o izplačilu odškodnine ustvarila tožnikovo obveznost. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba je deloma utemeljena.

11. Sodišče je v obravnavani zadevi pozvalo tožnika, da utemelji svoj pravni interes za tožbo v obsegu, kot jo izpodbija. Njegove razloge sprejema in presoja tožbo po vsebini.

12. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost z izpodbijano odločbo sprejete odločitve o vlogi za priznanje pravice do izplačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, ki jo je na podlagi določb ZOPDA vložil pokojni upravičenec, z akcesorno stroškovno odločitvijo.

13. Prvi odstavek 5. člena ZOPDA določa, da so pogoji za izplačilo odškodnine (v pavšalnem znesku po tem zakonu): - da je vlogo za odškodnino vložila oseba iz 2. člena tega zakona pri medresorski komisiji; - da je oseba iz prejšnje alineje pridobila mnenje o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu; - da je bilo v postopku pred medresorsko komisijo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine upravičencu; - da je bil med strankami dosežen sporazum o izplačilu odškodnine. V postopku pred komisijo se v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZOPDA, kolikor ta zakon ne določa drugače, uporabljajo določbe predpisov o splošnem upravnem postopku, torej določbe ZUP.

14. Iz tretjega odstavka 270. člena ZUP izhaja katere dele mora vsebovati pisna odločba. Del odločbe je izrek, s katerim se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek 213. člena ZUP). V obravnavani zadevi toženka navaja, da odloča po določbah ZUP o izpolnjevanju pogojev iz prvih treh alinej prvega odstavka 5. člena ZOPDA, odločba, ki jo izda pa pomeni le predlog za sklenitev sporazuma, kot izhaja iz dosedanje sodne prakse. Iz izpodbijane odločbe, iz izreka, pa navedeno ne izhaja. Kot se opredeljuje Vrhovno sodišče, iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je opravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa še, da tožnik izplača dedičem upravičencev odškodnino v določenem znesku, kar pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini in obveznosti tožnika, da mora izplačati določen delež te odškodnine.

15. Kolikor bi toženka izdala odločbo, ki bi imela naravo predloga sporazuma, bi to moralo iz akta in tudi iz izreka tega akta izhajati. V obravnavani zadevi pa, kot je poudarilo Vrhovno sodišče, to ne izhaja, pač pa iz odločbe izhaja naložitev obveznosti. Toženka bi lahko na podlagi drugega odstavka 213. člena ZUP, v kolikor bi želela, da je njena odločitev pogojna, določila, da je glede na področni zakon, oziroma naravo zadeve, njena odločitev sprejeta pod pogojem (conditio). V obravnavanem primeru bi to lahko bil sklenjen sporazum o odškodnini, kar pa ne iz prve in ne iz tretje točke izreka, ki se nanaša na tožnika, ne izhaja, pa tudi ne iz druge točke v smislu, da je dosežen sporazum pogoj za izdajo odločbe. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala toženka izdati odločbo iz katere bo jasno izhajalo, da je njena odločitev odločba sklenjena pod pogojem sklenitve sporazuma oziroma sprejeti akt iz katerega bo pisno izhajalo, da je zgolj pisni predlog za sklenitev sporazuma.

16. Tožnik ugovarja še druge kršitve določb postopka. Utemeljeno po mnenju sodišča ugovarja, da bi moralo iz odločbe izhajati na kakšen način je bil določen kot delodajalec pri katerem je bolezen nastala, in kako je toženka ugotavljala, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine. Dejstvo je, da tudi kolikor bi toženka izdala odločbo iz katere bi izhajalo, da je sklenjena pod pogojem sklenitve sporazuma, da toženka odloča o obveznosti delodajalca, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine, kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan, torej odloča o temelju zahtevka. Razlogi za to pa morajo biti razvidni iz akta, ki ga izda. K temu toženko zavezuje tudi 214. člen ZUP, ki določa obrazložitev odločbe.

17. Nadalje tožnik ugovarja, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Primeroma navaja, da ni dobil na vpogled odgovora ISS z dne 25. 11. 2019. Toženka je, kot tudi sama navaja, dolžna, da kot določa tretji odstavek 5. člena ZOPDA, uporabljati pri svojem postopku ZUP, torej tudi, da pred izdajo odločbe, da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (9. člen ZUP). Kolikor toženka v svojem postopku tega ni storila, navedeno pomeni bistveno kršitev določb postopka po tretji točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

18. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka upošteva stališče sodišča glede uporabe pravil postopka, ter odloči tudi o zahtevi tožnika za vpogled v spis. Odločba izdana v ponovnem postopku pa mora odgovoriti na vse ugovore tožnika.

19. Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve ponoven postopek sprejelo na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 20. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bila v obravnavani zadevi sporna pravila postopka in je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta, ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena zakona (prva alineja drugega odstavka 59. čelna ZUS-1).

**K točki II. izreka:**

21. Tožba zoper četrto točko izreka ni utemeljena.

22. Tožnik zahteva odpravo izpodbijane odločbe, torej tudi četrto točko izreka, vendar razlogov za njeno nezakonitost ne navaja. Ker sodišče preizkuša izpodbijano odločbo le v okviru razlogov, kot jih je v tožbi stranka uveljavljala, je tožbo zoper četrto točko izpodbijane odločbe zavrnilo.

**K točki III. izreka:**

23. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 15,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

**K točki IV izreka:**

24. Stroškovni zahtevek stranke z interesom ni utemeljen.

25. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervinjentu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker je tožnik s tožbo zoper njen akt uspel, glede na načelo uspeha v pravdi stranka z interesom ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.