Jedro

Upoštevaje nasprotne dajatve in obveznosti, je zadevna izročilna pogodba po svoji vsebini preužitkarska pogodba, ki je odplačna in tvegana pogodba.

Odprava nesklepčnosti tožbe je možna v primeru pomanjkljive trditvene podlage o odločilnih dejstvih v okviru istega tožbenega zahtevka in se ne nanaša na popravo tožbenega zahtevka.

Soglasje delno poslovno sposobne mladoletnice ob sklenitvi izročilne pogodbe (ki pomeni odpoved pravici zahtevati nujni delež iz izročenega premoženja), katere pogodbeni stranki sta bila tudi njena starša, brez zastopanja skrbnika za poseben primer in odobritve CSD, nima učinka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je izročilna pogodba z dne 13 .2. 1985, ki so jo sklenili prvi toženec, druga toženka, pok. V. P., A. J., B. G., V. J. in I. P. ter prvi in drugi tožnik, nična.“ - v III. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je izročilna pogodba z dne 13. 2. 1985, ki so jo sklenile pravdne stranke in pokojna V. P., nična (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da lastninska pravica prvo in drugo toženca na nepremičninah, konkretneje navedenih v izreku sodbe, preneha ter da te nepremičnine spadajo v zapuščino po pokojni V. P. in da sta prvi in drugi toženec dolžna tožnikoma izstaviti listino, na podlagi katere bo pri navedenih nepremičninah možna vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi na pokojno V. P., sicer bo tako listino nadomestila sodba (II. točka izreka). Povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v znesku 1.868,72 EUR je naložilo tožencem (III. točka izreka).

2. Pritožujeta se tožnika ter prvo in drugi toženec, in sicer tožnika zoper zavrnilni del sodbe, toženca pa zoper njen ugodilni del. Uveljavljajo pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnika predlagata pritožbenemu sodišču, da zamudno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Toženca pa predlagata spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnika v pritožbi opozarjata, da je pravna posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Prvo in drugo toženec sta na podlagi izročilne pogodbe, ki jo je sodišče prve stopnje razglasilo za nično, prejela v last nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka. Zato sta upravičeno zahtevala, da lastninska pravica tožencev na navedenih nepremičninah preneha in da sta jih dolžna vrniti v zapuščinski postopek po pokojni V. P. in izstaviti listino, na podlagi katere se bo pokojna lahko vknjižila na teh nepremičninah v zemljiško knjigo. Ker sta toženca pridobila lastninsko pravico na podlagi nične izročilne pogodbe, je pravno pravilno oblikovan tožbeni zahtevek, da sta prvi in drugi toženec dolžna izročiti ustrezno listino. Z ugoditvijo takšnemu zahtevku bo vzpostavljen „restitutio in integrum“ in bodo nepremičnine vrnjene v zapuščino po pokojni V. P.. Zmotno je zato stališče sodišča, da bi morala tožnika postaviti zahtevek v obliki izbrisne tožbe. Sodišče pa je zmotno uporabilo tudi določbo 3. odst. 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nesprejemljivo je stališče sodišča, da ne gre za nesklepčnost tožbe, ki bi jo bilo mogoče sanirati. Če je menilo, da iz navedb tožnikov ne izhaja utemeljenost postavljenega zahtevka, bi jima moralo dati možnost, da tožbo spremenita.

4. Toženca pa navajata, da prvi tožnik ni pravilno zastopan. Ne potrebuje skrbnika, saj mu ni bila odvzeta opravilna sposobnost. Odločba CSD ne nadomešča pooblastila. Ker tožnik ni predložil pravilnega pooblastila, bi moralo sodišče tožbo zavreči. Glede aktivne legitimacije drugega tožnika menita, da ker ni pogodbena stranka izročilne pogodbe, nima pravnega interesa, da se pogodba razglasi za nično. Lahko bi zahteval le izpolnitev pogodbe. Sicer pa ničnost izročilne pogodbe ni podana, saj pogodba, ki nima soglasja vseh potomcev, ni neveljavna, ampak dobi izročeno premoženje status darila. Causa pogodbenega razmerja je bila v ureditvi preživljanja tako zapustnice kot njenega zakonskega partnerja, prvega tožnika. Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. I. P. je bila v času podpisa pogodbe stara 17 let, torej delno poslovno sposobna. Pri sklenitvi pogodbe sta bila prisotna oče in mati I.. Sicer pa je pogodba, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, po določbi 94. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izpodbojna. Pogodba sklenjena brez soglasja zakonitega zastopnika osebe, ki je omejeno poslovno sposobna, ostane veljavna, če jo zakoniti zastopnik ali sama oseba kasneje odobri. Od leta 1985 I. ni izpodbijala pravnega posla, zato je jasno, da je v pogodbo privolila in se je tega zavedala tudi ob smrti mame V. P. leta 2000. Iz tožbenih trditev in same pogodbe je razvidno, da si je izročevalka zase in za moža izgovorila dosmrtno brezplačno stanovanje, potrebno ogrevanje, prehrano in oskrbo v bolezni in onemoglosti, sinu M., drugemu tožniku, pa brezplačno stanovanje do njegove poroke, če se ne poroči pa do njegove smrti, prav tako tudi I. P.. Sklenjena imenovana izročilna pogodba je tako aleatorni pravni posel. Pogodbeni namen je bil v zagotovitvi oskrbe izročevalke in njenega moža. 5. Pritožniki so odgovorili na nasprotni pritožbi, predlagajo zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je zamudno sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih in dovoljenih pritožbenih razlogov (2. odst. 338. člen ZPP) in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 350. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče zavrača očitek tožene stranke o neobstoju in nepravilnosti pooblastila za zastopanje prvega tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje. Drugi tožnik je bil z odločbo CSD z dne 19. 11. 2010 (A17) postavljen prvemu tožniku za skrbnika za poseben primer za varstvo njegovih pravic in koristi. Z dopolnilno odločbo CSD z dne 3. 3. 2011 (A21) je bilo skrbniku za posebni primer izrecno določeno zastopanje prvega tožnika pri izvajanju obveznosti, določene z izročilno pogodbo z dne 13. 2. 1985, ker prvi tožnik zaradi zdravstvenega stanja ni sposoben skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi. To v procesnem pravu pomeni, da prvi tožnik nima pravdne sposobnosti. Formalni odvzem poslovne sposobnosti v nepravdnem postopku ni pogoj za ugotovitev, da določena polnoletna oseba nima pravdne sposobnosti in da ji je zato treba postaviti skrbnika za posebni primer (prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga GV Založba in UL RS, 2005, str. 333). Čeprav prvemu tožniku ni bila odvzeta poslovna sposobnost, je bil na podlagi odločbe CSD pravilno zastopan po skrbniku za poseben primer (prim. 78. člen ZPP), ki je nato pooblastil za zastopanje v tem postopku odvetnika Z. K. (A1). Glede na navedeno uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo prvega tožnika, ker ni predložil pravilnega pooblastila, je tako neutemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila med pravdnimi strankami in pokojno V. P. dne 13. 2. 1985 sklenjena izročilna pogodba. Izročilna pogodba je po 106. členu Zakona o dedovanju (ZD), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ, pravni posel, s katerim se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim otrokom, posvojencem in potomcem. Gre za neodplačni pravni posel. Premoženje, ki je predmet izročitve in razdelitve, ne spada v izročiteljevo zapuščino in se ne upošteva pri ugotavljanju njene vrednosti (2. odst. 109. člen ZD). Iz tožbenih trditev izhaja, da so pravdne stranke sopogodbeniki pogodbe, poimenovane izročilna, s katero je izročiteljica, pokojna V. P., prevzemnikoma, prvemu tožencu (sinu) in drugi toženki (snahi), ki ni potomka izročiteljice, izročila sporne nepremičnine, in sta se kot skupna lastnika na podlagi te pogodbe vpisala v zemljiško knjigo. To izhaja tudi iz same pogodbe (priloga A2). Tožnika (prvi tožnik je mož izročevalke, drugi tožnik je njen sin) in ostali toženci, ki so bili po določilih ZD poklicani, da dedujejo po izročevalki, so pristopili k tej pogodbi. V skladu s 1. odst. 107. člena ZD sta izročitev in razdelitev premoženja veljavni le tedaj, če se s tem strinjajo vsi otroci, posvojenci in drugi izročiteljevi potomci, ki bodo po zakonu poklicani, da po njem dedujejo. Če kakšen dedič ni dal soglasja oziroma se ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (1. odst. 110. člena ZD). Izročilna pogodba, s katero se ne strinja en izmed izročiteljevih potomcev oziroma ni dal veljavnega soglasja k pogodbi, ni neveljavna v absolutnem pomenu, torej nična. Takšna pogodba nima več dednopravnega učinka, še vedno pa velja tako, da se izročeno premoženje oziroma razpolaganje s premoženjem s to pogodbo šteje za darilo in se z njim ravna kot darilom. Če ni soglasja vseh zakonitih dedičev, ZD torej določa zakonsko konverzijo (1. odst. 110. člena ZD).

10. Ob neobstoju (pravno veljavnega) soglasja (1) dedinje I. P. tako sporna pogodba, tudi če bi bila izročilna, ni nična, pač pa se šteje izročeno premoženje prvemu tožencu kot darilo. V razmerju do druge toženke kot prevzemnice, pa sporna pogodba sploh ni izročilna pogodba iz ZD, saj druga toženka ni potomka izročevalke. Pa tudi glede na vsebino pogodbe ne gre za izročilno pogodbo. Gre za pogodbo o preužitku, ki se je pred uveljavitvijo OZ, ki takšno pogodbo izrecno ureja, izoblikovala v življenju in bila plod slovenske pravne kulture. Takšne pogodbe ne zaznamuje dednopravna vez, zato soglasje potomcev k njej ni pogoj za njeno veljavnost. Takšna narava pogodbe izključuje tudi presojo, da gre za situacijo, ki jo ureja določilo 110. člena ZD, torej za darilno pogodbo. Ni odločilen naziv listine, pač pa njena vsebina. Iz tožbenih trditev, ki niso v nasprotju z dokazom (pogodba z dne 13. 2. 1985), izhaja, da je pokojna V. P. s pogodbo prvemu in drugemu tožencu v skupno last izročila določene nepremičnine, za protidajatev pa si je izgovorila zase in za svojega moža, prvega tožnika, dosmrtno stanovanje v hiši, potrebno ogrevanje, prehrano in oskrbo v bolezni in onemoglosti, v korist drugega tožnika pa brezplačno stanovanje do njegove poroke, če se ne poroči pa do njegove smrti. Upoštevaje nasprotne dajatve in obveznosti, je izročilna pogodba po svoji vsebini preužitkarska pogodba, ki je odplačna in tvegana pogodba. Odsotnost soglasja potomcev na preužitkarsko pogodbo nima nobenega učinka.

11. Primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti „izročilne“ pogodbe, čigar posledica bi bila vrnitev tistega, kar je bilo prejeto na podlagi nične pogodbe, je nesklepčen. Glede na opis življenjskega primera tožnika ne moreta uspeti s postavljenim zahtevkom. Utemeljenost zahtevka v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe, ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Ne gre za nesklepčnost tožbe, ki bi jo bilo mogoče odpraviti v skladu s 3. odst. 318. člena ZPP. Odprava nesklepčnosti tožbe je možna v primeru pomanjkljive trditvene podlage o odločilnih dejstvih v okviru istega tožbenega zahtevka in se ne nanaša na popravo tožbenega zahtevka (prim. J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in UL RS, str. 137-139). Pritožbeno stališče tožnikov, da bi ju moralo sodišče prve stopnje pozvati na spremembo tožbe, je zmotno, v nasprotju z določbo 4. odst. 318. člena ZPP. Tožnikoma ni onemogočena pravica do izjave. Ne moreta upravičeno trditi, da je sodba zanju presenečenje. Sodno varstvo jima s tem ni odvzeto, saj lahko vložita novo tožbo z drugačno pravno posledico.

12. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbi tožencev ugoditi in izpodbijano zamudno sodbo v točki I. spremeniti tako, da se zavrne zahtevek, da je izročilna pogodba z dne 13. 2. 1985 nična. Ker so pravdne stranke pogodbene stranke, so pri uveljavljanju zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe nujni enotni sosporniki po 196. členu ZPP, kar pomeni, da se sporno razmerje lahko reši samo na enak način za vse tožence, čeprav sta pritožbo vložila le prva dva toženca. Zato se učinek njune pritožbe razteza tudi na ostale tožence. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano zamudno sodbo v I. točki izreka tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

13. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dajatvenega dela tožbenega zahtevka je že zaradi zavrnitve ugotovitvenega zahtevka pravno pravilna. Pritožbo tožnikov zoper zavrnilni del sodbe je torej potrebno zavrniti kot neutemeljeno (353. člen ZPP). Uveljavljani pritožbeni razlogi niso več relevantni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

14. Na ostale pritožbene navedbe tožnikov in tožencev sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker za odločitev niso odločilnega pomena (1. odst. 360. člen ZPP).

15. Ker je z odločitvijo pritožbenega sodišča pravnomočno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odločati še o podrejenem tožbenemu zahtevku za razvezo sporne pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.

16. Odločitev o stroških postopka tožnikov, nastalih pred sodiščem prve stopnje (III. točka izreka izpodbijane sodbe), je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadalje sojenje. Glede na odločitev pritožbenega sodišča o primarnem tožbenem zahtevku bo lahko sodišče o povrnitvi stroškov postopka odločalo šele, ko bo s končno odločbo odločeno še o podrednem tožbenem zahtevku. Šele tedaj bo namreč znan uspeh v postopku in s tem upravičenje strank do povrnitve pravdnih stroškov.

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (164. in 165. člen ZPP).

(1) Soglasje delno poslovno sposobne mladoletnice (ob sklenitvi pogodbe je bila stara 17 let) ob sklenitvi izročilne pogodbe (ki pomeni odpoved pravici zahtevati nujni delež iz izročenega premoženja), katere pogodbeni stranki sta bila tudi njena starša, brez zastopanja skrbnika za poseben primer in odobritve CSD, nima učinka (prim. OZ s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2004, str. 513).