Jedro

S cesijo ni mogoče prenašati stvarnih pravic. Cesija je instrument obligacijskih razmerij. Z njo se prenašajo terjatve, ne stvarne pravice. V tem pogledu ima sodba druge stopnje prav. Toda iz citirane določbe dogovora iz leta 1967 izhaja, da so imele stranke v mislih prenos upravičenja do vložitve zahtevka na vrnitev spornega lokala iz nacionalizacije v svojo korist. To upravičenje je po svoji pravni naravi obligacijski zahtevek in se nanaša na pridobitev pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi glede odločitve o dajatvenem tožbenem zahtevku (pod točko 2) in v izreku o prvostopnih in pritožbenih pravdnih stroških ter se v tem obsegu vrne zadeva pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

V ostalem, to je glede odločitve o ugotovitvenem tožbenem zahtevku (pod točko 1) se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnica I. Š. lastnica trgovskega lokala v pritličju hiše S., Š. L. zk. telo II vl. št. 80 k.o. Š. L. ter tožencem naložilo, da izstavijo ustrezno zemljiškoknjižno listino. V dokaznem postopku je ugotovilo, da so bili toženci lastniki hiše S. 38, Š. L. in imetniki pravice uživanja parc. št. 180, 579 in 580 vl. št. 80 k.o. Š. L. Te nepremičnine so prodali tožnici in L. Š. s pogodbo z dne 2.9.1960 za 1.800.000 din. Na podlagi odločbe Komisije za nacionalizacijo z dne 31.10.1960 je lokal v tej hiši z dnem 26.12.1958 prešel kot nacionaliziran v družbeno last. Preostali del zgradbe ni bil nacionaliziran. Dne 12.12.1960 so iste stranke sklenile novo pogodbo o prodaji nepremičnin vl. št. 80 k.o. Š. L. za navidezno kupnino 1.140.000 din, dejanska kupnina pa je bila 1.800.000 din. V tej pogodbi je zapisano, da sta kupca seznanjena z nacionalizacijo lokala, da pa jima pripada odškodnina za nacionalizirani lokal. Nato sta kupca večkrat poskusila doseči izvzetje lokala iz nacionalizacije, vendar brez uspeha. Po uveljavitvi zakona o denacionalizaciji sta vložila zahtevo za denacionalizacijo, ki pa je bila rešena v prid tožencem kot bivšim zemljiškoknjižnim lastnikom nacionaliziranega lokala. Sodba ugotavlja, da prodaja nacionaliziranega lokala ni bila mogoča. Vendar pa so toženci odplačno cedirali svoje pravice do lokala v korist kupcev. V zvezi s tem je pomemben dogovor, overovljen dne 25. in 26.9.1967. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Potrdilo je prvostopne dejanske ugotovitve in pravno stališče, da nacionalizirani lokal ni mogel biti predmet prodaje. Kupcem je bilo znano, da je bil lokal nacionaliziran. Lokal je bil iz prodaje izvzet. Če ne bi bil, bila nasprotna pogodbena določila nična. Cesija lastninske pravice ni mogoča, s cesijo je mogoče prenesti le terjatev iz obligacijskega razmerja. Za stvarnopravni zahtevek ni ne dejanske, ne pravne podlage.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo prve stopnje. Navaja, da so bili ob sklepanju pogodbe vsi prepričani, da lokal ne bo nacionaliziran, ker meri le 36 m2, državljanom pa je lahko ostal v lasti lokal, ki ni meril več kot 70 m2. Nasprotuje stališču, da bi bila pogodba nična in se pri tem sklicuje na zaporedje vpisov v zemljiško knjigo. Navaja, da se je vedno štela za lastnico in s tem pojasnjuje tudi dejstvo, da je vložila zahtevo za denacionalizacijo. Sodišče druge stopnje pri svojem odločanju ni upoštevalo vseh dokazov, posebno ne dogovora z dne 25. in 26.9.1967. Ta listina potrjuje, da so prodajalci prenesli na kupca pravico uveljavljanja vseh zahtevkov glede lokala. To se nanaša tudi na čas po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Državni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3.odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena glede izreka pod tč. 2, ne pa tudi glede izreka pod tč. 1 izpodbijane sodbe.

Toženci kot prejšnji lastniki niso mogli veljavno prodati nacionaliziranega lokala. S prodajno pogodbo namreč prodajalec prenese lastninsko pravico na prodani stvari na kupca. Te pravice toženci po nacionalizaciji niso več imeli in je zato niso mogli prenesti na drugega. V času, ko je veljal pravni režim družbene lastnine, so bile v omejenem pravnem prometu tudi pravice, ki so v skladu s tedaj veljavnimi predpisi pripadale prejšnjim lastnikom na nepremičninah v družbeni lastnini. Toda v obravnavanem primeru tega ni bilo. Toženci po nacionalizaciji niso imeli več nikakršne pravice na nacionaliziranem lokalu. Glede na to obe sodbi pravilno izključujeta možnost veljavne prodaje za nacionalizirani lokal. Pogodbene stranke so se tega pravnega stanja zavedale, saj so dejstvo nacionalizacije upoštevale v svojih dogovorih. Vendar je v zvezi s tem pomembno pričakovanje, ki ga vseskozi zatrjuje tožeča stranka, namreč da bo uspela lokal glede na majhno izmero izločiti iz nacionalizacije. Za tako stališče je imela oporo v določilu 2. odst. 13.čl. Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur.l. FLRJ št. 52/58), po katerem lahko ostane last državljana tudi stanovanjska hiša, ki ima poleg enega stanovanja ali dveh manjših stanovanj tudi poslovne prostore, ki ne merijo več kot 70 m2. S tem je mogoče razložiti poskuse tožeče stranke, da v tedanjih postopkih doseže vrnitev lokala. Tak je tudi pravni pomen določbe tč. III.

dogovora, overjenega dne 25. in 26.9.1967, ki določa, da lahko kupca sprožita postopek glede vrnitve lokala, ki jima, kolikor bi s tem uspela, tudi dejansko pripade v last in ne solastnikom, katerim je bil lokal nacionaliziran. Po oceni revizijskega sodišča je ta dogovor pomemben za odločitev v tej zadevi. V njem je zabeležena izjava o odstopu zahtevka za izvzetje spornega lokala iz nacionalizacije v korist tožeče stranke. Utemeljen je revizijski očitek, da sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi tega dogovora ni upoštevalo, saj v razlogih sodbe sploh ni omenjen.

S cesijo ni mogoče prenašati stvarnih pravic. Cesija je instrument obligacijskih razmerij. Z njo se prenašajo terjatve, ne stvarne pravice. V tem pogledu ima sodba druge stopnje prav. Toda iz citirane določbe dogovora iz leta 1967 izhaja, da so imele stranke v mislih prenos upravičenja do vložitve zahtevka na vrnitev spornega lokala iz nacionalizacije v svojo korist. To upravičenje je po svoji pravni naravi obligacijski zahtevek in se nanaša na pridobitev pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Gotovo pravdne stranke tedaj niso mogle pričakovati takega razvoja dogodkov, do kakršnega je prišlo po osamosvojitvi Slovenije. Toda po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji nikakor ni mogel priti v neugodnejši položaj tisti, ki si je že v okviru tedanjih pravnih možnosti prizadeval za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Zato v tej zadevi ni mogoče pravilno odločiti brez ocene omenjenega dogovora iz leta 1967 in ostalih dokazov, s katerimi tožeča stranka zatrjuje, da ji je tožena stranka odstopila upravičenje uveljavljati vrnitev lokala iz nacionalizacije.

Tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na spornem lokalu. Prodaja tega lokala po uveljavitvi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz razlogov, ki so bili že navedeni, ni bila mogoča. Zato je pravilna odločitev pritožbenega sodišča, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na lokalu. Pri odločanju o drugem delu zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, pa je pritožbeno sodišče spregledalo, da za utemeljenost takšnega zahtevka ni vselej potrebna stvarnopravna podlaga, temveč da je lahko utemeljen tudi kot obligacijski zahtevek. Tudi na to podlago opira svoj zahtevek tožeča stranka, ko se sklicuje na prenos upravičenja, da zase zahteva izvzetje spornega lokala iz nacionalizacije. Zaradi takega pristopa pritožbeno sodišče tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine ni obravnavalo kot obligacijskega zahtevka in zatrjevanega odstopa upravičenja do zahtevkov za izvzetje iz nacionalizacije ne kot cesije po obligacijskih predpisih. Zaradi tega izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP).

Pri odločanju o pritožbi tožene stranke bo moralo pritožbeno sodišče upoštevati in oceniti navedeni dogovor ter druge dokaze, ki se nanašajo na obstoj zatrjevanega prenosa zahtevka na vrnitev iz nacionalizacije.

Revizijsko sodišče je določilo na podlagi 1. odst. 394.čl. ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.