Jedro

Upnik ima odprt račun v Evropski uniji in na ta račun bodo nakazana sredstva, na katera se bo opravila izvršba. Seveda je hipotetično možno, da nekdo sredstva takoj nakaže na drug svoj račun, kot je tudi možno, da jih takoj dvigne z računa, ali pa nakaže na račun izven EU tretji osebi itd. Vendar pa bi to potem pomenilo, da je vedno podana nevarnost, da bo morebiten vrnitveni zahtevek za z izvršbo pridobljena sredstva otežen, posledično pa predlog za odlog izvršbe vedno utemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče izhajati zgolj iz takšnih hipotetičnih možnosti, saj te kot take ne pomenijo neke realne nevarnosti, ki bi grozila.

Dolžnik je obdržal celotno obveznost do nekdanjih varčevalcev z deviznimi računi in deviznimi hranilnimi knjižicami, med katere spada tudi upnik. Kaj po njegovi razlagi pomeni upravljanje s preostankom premoženja, dolžnik ne pojasni, po prepričanju pritožbenega sodišča pa glede na ureditev po UZITUL to pomeni med drugim tudi poplačilo nekdanjih varčevalcev.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II.Vsaka stranka krije stroške pritožbenega postopka zoper sklep o odlogu izvršbe, upniku pa je dolžan dolžnik v 8 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo zoper sklep z dne 4. 2. 2026 v višini 1.642,61 EUR, če zamudi s plačilom, od devetega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.S sklepom z dne 3. 2. 2026 je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe, s sklepom z dne 4. 2. 2026 pa je zavrnilo njegov ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, na račun pri organizaciji za plačilni promet. V obeh primerih je dolžniku naložilo, da upniku povrne nadaljnje izvršilne stroške, glede njegovih stroškov pa odločilo, da jih krije sam.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 3. 2. 2026

2.Dolžnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa, da se ugodi odlogu izvršbe, podrejeno, da se sklep razveljavi. Opozarja, da se ni mogel opredeliti do dejstva, da je upnik sporočil sodišču novo številko svojega računa, ki ga je odprl v Nemčiji, kar predstavlja kršitev pravice do izjave. Pa tudi sicer ničesar ne preprečuje upniku, da denarna sredstva, ki jih bo prejel na račun v Nemčiji, takoj nakaže na račun v Makedoniji. To pa seveda pomeni, da je še vedno podana nevarnost, da bo ob uspehu s tožbo na nedopustnost izvršbe vračilo izterjanega zneska oteženo, kar pa pomeni verjetnost, da bi dolžnik s plačilom upnikove terjatve pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Ni res, da dolžnik ni podal konkretnih navedb, kakšna škoda bi z morebitnim odlogom nastala upniku: opredelil je, da bi z realizacijo izvršbe nastala nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve na morebitno vračilo zneska onemogočena ali precej otežena. Navedel je tudi, da bo ob odlogu in morebitnem dolžnikovem neuspehu s tožbo na nedopustnost izvršbe upnik zgolj kasneje poplačan. Dolžniku lahko s takojšnjo izvršbo nastane večja škoda kot upniku z odlogom izvršbe. Sodišče je opravilo le delno vsebinsko presojo in izhajalo iz dejstva, da ima upnik odprt račun v Nemčiji, ni pa upoštevalo dejstva, da ima še vedno odprt tudi račun v Makedoniji.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da ima upnik odprt račun v Nemčiji, kar pomeni v Evropski uniji in da zato (tudi če analogno uporabimo določbo četrtega odstavka 270. člena ZIZ, ki sicer govori o predpostavki nevarnosti, ki je pogoj za zavarovanje z začasno odredbo) nevarnost, da bo morebiten vrnitveni zahtevek za z izvršbo pridobljena sredstva otežen, ni podana. Pritožba sicer pravilno opozarja, da se do dejstva, da ima upnik odprt sedaj račun v Nemčiji, ni dolžnik ni mogel opredeliti pred vložitvijo pritožbe, saj ga sodišče prve stopnje s tem pred odločitvijo o predlogu za odlog, ni seznanilo. Zato pritožbeno sodišče pritožbene trditve, ki se nanašajo na račun v Nemčiji, obravnava kot dovoljene pritožbene novote (prim. 337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vendar pa tudi te ne vplivajo na pravilnost odločitve. Upnik ima odprt račun v Evropski uniji in na ta račun bodo nakazana sredstva, na katera se bo opravila izvršba. Seveda je hipotetično možno, da nekdo sredstva takoj nakaže na drug svoj račun, kot je tudi možno, da jih takoj dvigne z računa, ali pa nakaže na račun izven EU tretji osebi itd. Vendar pa bi to potem pomenilo, da je vedno podana nevarnost, da bo morebiten vrnitveni zahtevek za z izvršbo pridobljena sredstva otežen, posledično pa predlog za odlog izvršbe vedno utemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče izhajati zgolj iz takšnih hipotetičnih možnosti, saj te kot take ne pomenijo neke realne nevarnosti, ki bi grozila. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj drugega razloga nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode dolžnik ni zatrjeval.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 3. 2. 2026

6.Tudi v tej pritožbi dolžnik uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa, da se ugodi ugovoru, podrejeno, da se sklep vsaj razveljavi. Meni, da ni dopustna izvršba z izpodbijanim sklepom dovoljena na račun, na katerem so sredstva na katera po 22.c členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije1 (v nadaljevanju: UZITUL). Ne gre namreč za obveznosti, ki bi bile stvar upravljanja s preostankom premoženja, tega tudi upnik ne trdi. Sredstva na računu niso namenjena poplačilu upnikov iz razmerij bančnih poslov, ki z dolžnikom nimajo ničesar. Opozarja na sklep VSRS Cpg 13/2022, s katerim je bil potrjen ustavni pomen UZITUL, kar pomeni, da mora njene določbe sodišče upoštevati ne glede na ureditev v ZIZ. Podobno pomembna je odločba Ministrstva za finance št. DT-499-14-45/2020, s katero je bil dolžniku priznan poseben položaj ne glede na siceršnjo zakonsko ureditev področja davka od dobička pravnih oseb. Dolžnik meni, da mora podobno veljati za obravnavo sredstev na njegovem računu, ki so stvar upravljanja s preostankom premoženja in ne morejo biti sredstvo izvršbe morebitnih drugih obveznosti dolžnika. Pred morebitnim nadaljevanjem postopka je treba ugotoviti, ali gre za terjatev, ki izvira iz upravljanja s preostankom premoženja, kar po prepričanju dolžnika obravnavana terjatev ni.

7.Upnik pritožbi nasprotuje saj je dolžnik skladno z 22.b členom UZITUL obdržal celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu tega ustavnega zakona, zato si določb UZITUL ni možno razlagati, kot jih poskuša dolžnik. Meni, da je upravljanje s preostankom premoženja namenjeno poplačilu upnikov kot je tudi A. A.

8.Pritožba ni utemeljena.

9.V celoti velja pritrditi odgovoru na pritožbo. Res je namreč, da je v skladu z že navedeno določbo 3. alineje drugega odstavka 22.b člena UZITUL dolžnik obdržal celotno obveznost do nekdanjih varčevalcev z deviznimi računi in deviznimi hranilnimi knjižicami, med katere spada tudi upnik. Kaj po njegovi razlagi pomeni upravljanje s preostankom premoženja, dolžnik ne pojasni, po prepričanju pritožbenega sodišča pa glede na ureditev po UZITUL to pomeni med drugim tudi poplačilo nekdanjih varčevalcev.

10.Pritožba sicer omenja sklep VSRS Cpg 13/2022, ki pa ne odgovarja na vprašanje poplačila nekdanjih deviznih varčevalcev, ampak obravnava povsem drugo vprašanje: gre za priznanje tuje (Republika Hrvaška) sodne odločbe, obe stranki pa sta pravni osebi. Prav tako se z vprašanjem odgovornosti dolžnika za dolgove do nekdanjih deviznih varčevalcev ne ukvarja odločba Ministrstva za finance št. DT-499-14-45/2020. Vprašanje davka od dobička pravnih oseb, o čemer govori odločba, je povsem nekaj drugega od upnikove terjatve. Kot rečeno, je odgovornost za dolgove do nekdanjih deviznih varčevalcev ostala na dolžniku, zato je logično, da mora ta te obveznosti do upnikov poplačati. Če bi UZITUL urejal odgovornost na način, kot skuša predstaviti dolžnik, potem upniki (nekdanji devizni varčevalci) na noben način ne bi mogli priti do poplačila svojih terjatev, kar pa bi seveda vodilo v absurdno situacijo.

11.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti po pritožbi zoper sklep o zavrnitvi odloga izvršbe niti zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom in ker pritožbeno sodišče ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je neutemeljeni pritožbi zavrnilo in oba izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.Dolžnik, ki s pritožbama ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo zoper sklep o odlogu izvršbe upnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi o pritožbi in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Je pa dolžnik po načelu uspeha upniku dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo zoper sklep o ugovoru: 2200 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. RS 1-6/1991-I, 45/94.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 71, 270 Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (1991) - UZITUL - člen 22b, 22b/2, 22b/2-3, 22c

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.