Jedro

Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno, brez uporabe določil ZPP o osebnem vročanju, sprejelo stališče o pravilni vročitvi odpovedi s ponudbo nove in o prepoznem sprejemu ponujene pogodbe o zaposlitvi ter posledično o tem, da naj bi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 6. 8. 2014 prenehalo zakonito.

Če je odpoved napačno vročena, ima to v praksi največkrat za posledico presojo, ali je tožba vložena prepozno, torej po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 200. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 6. 2014 kot nezakonita razveljavi in se ugotovi, da tožniku z dnem 6. 8. 2014 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ampak mu še traja, in sicer za nedoločen čas z mandatom 4 let po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012 na delovnem mestu "direktor nabave"; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti vpis delovne dobe za ta čas ter obračunati in izplačati plačo, kot če bi bil na delu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne mesecu za pretekli mesec; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino 69.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2014 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik od 7. 8. 2014 še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu "direktor poslovne enote A. in direktor nabave", na priznanje pravic v zvezi s tem delovnim mestom ter še na plačilo odpravnine v višini 69.000,00 EUR s pp. Sodišče prve stopnje je zavrnilo še tožnikov stroškovni zahtevek in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ter da je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka mu je podala odpoved, še preden je stopila v veljavo nova sistemizacija delovnih mest. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da bo delovno mesto šele postalo nepotrebno. Odpovedni razlog tako ni resen in utemeljen. Tožena stranka je v času odpovedi šele ugotavljala, da bodo dela in naloge prevzeli tožnikovi podrejeni, kar pa se ni zgodilo, saj dela niso bila prenesena nanje, ampak na novega delavca (B.B.). Sodišče se ni opredelilo niti do tega, da je tožnikovo delovno mesto tudi formalno obstajalo še najmanj 4 mesece po podani odpovedi. Ni se ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo izkazano prenehanje potreb po delu in ali so bile naloge prenesene na podrejene. Tožena stranka je zaposlila novega delavca na identična dela, kot jih je opravljal tožnik, dela ni razporedila na podrejene. Tožnik meni, da mu sploh ne bi bilo treba podpisovati ponujene pogodbe, saj je že imel sklenjeno predhodno pogodbo za drugo delovno mesto, ki je predmet podrednega zahtevka. Z odpovedjo so mu oživele pravice iz predhodnih pogodb, ki so pred tem mirovale (74. člen ZDR-1). Tožnik uveljavlja tudi napačno vročanje odpovedi po 88. členu ZDR-1, saj se za vročanje odpovedi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka. Odpoved naj bi mu bila po navedbah tožene stranke vročena tako, da je bila pošiljka nalepljena na vrata, kar ni zakonito. Ni prejel nobenega obvestila o pisanju. Z odpovedjo in s ponudbo nove pogodbe se je seznanil šele 9. 7. 2014, ko se je vrnil na delo. Odpoved je že zaradi nezakonite vročitve nezakonita. Zapis detektivke, da tožnik nima hišnega predalčnika, ne drži, saj mu je tožena stranka že pred tem vročala pošto po normalni pošti (npr. obvestilo o nameravani odpovedi), ki jo je prejel v predalčnik. Vztraja, da so sklepi, ki so se nanašali na ukinitev delovnega mesta, antidatirani. Delovno mesto je obstajalo celo še 14. 11. 2014, kot izhaja iz elektronske pošte med C.C. in D.D.. Tožnik v pritožbi poudarja, da iz izpovedi določenih prič izhaja, da se je B.B. dobaviteljem predstavljal kot glavni za nabavo pri toženi stranki, imel je identično vizitko kot tožnik, prevzel je dela in naloge tožnika, obnašal se je kot novi direktor nabave. Navaja še, da je tožena stranka 30. 6. 2014 objavila prosto delovno mesto vodja serijske nabave za določen čas. Rok za prijavo je bil zgolj 3 dni. B.B. se je zaposlil že s 1. 7. 2014 in je še vedno zaposlen, celo za nedoločen čas. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana sodba res ne vsebuje zaključkov o odločilnih dejstvih, kar pa ni posledica postopkovne kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak zmotnih materialnopravnih izhodišč, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, in sicer predvsem glede presoje zakonitosti vročitve odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in glede presoje utemeljenosti odpovednega razloga (zlasti v zvezi z vprašanjem, ali je dejansko prenehala potreba po opravljanju dela, za katerega je imel tožnik sklenjeno odpovedano pogodbo o zaposlitvi).

7. Ključni razlog, ki nalaga razveljavitev izpodbijane sodbe, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-200/15-21, Up-936/15-20 z dne 16. 3. 2017, s katero je bil razveljavljen četrti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ter pri tem odločeno, da se do drugačne zakonske ureditve vročanja odpovedi delavcu po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka tožniku na njegovem naslovu dne 19. 6. 2014 poskusila vročiti redno odpoved iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Ker mu tega ni uspela vročiti, je pooblaščeni vročevalec pisanje pritrdil na vrata stanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje je ob uporabi določil 88. člena ZPP zavzelo stališče, da je bila takšna vročitev zakonita. Ker tožnik ponujene pogodbe ni podpisal v nadaljnjem roku 15 dni (rok 15 dni za sprejem ponujene pogodbe določa drugi odstavek 91. člena ZDR-1), ampak šele 17. 7. 2014, je tožena stranka štela, da je tožnik ni podpisal pravočasno in ga je po izteku odpovednega roka odjavila iz zavarovanja iz naslova delovnega razmerja, tako da mu je s 6. 8. 2014 delovno razmerje prenehalo. Po 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUst, Ur. l. RS, št. 15/1994 in nasl.) se del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je torej najmanj preuranjeno, brez uporabe določil ZPP o osebnem vročanju, sprejelo stališče o pravilni vročitvi odpovedi s ponudbo nove in o prepoznem sprejemu ponujene pogodbe o zaposlitvi ter posledično o tem, da naj bi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 6. 8. 2014 prenehalo zakonito.

8. Napačno pa pritožba navaja, da naj bi imela že zgolj napačna vročitev odpovedi za posledico nezakonitost odpovedi. To stališče ni pravilno. Če je odpoved napačno vročena, ima to v praksi največkrat za posledico presojo, ali je tožba vložena prepozno, torej po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, četudi je tožena stranka v odgovoru na tožbo navajala prav to - da naj bi bila tožba, vložena na sodišče 8. 8. 2014, prepozna. Sodišče prve stopnje torej ugovoru tožene stranke ni sledilo, v ponovljenem postopku pa naj se do tega ugovora opredeli tudi z vidika navedene odločbe Ustavnega sodišča RS.

9. Kot je bilo ugotovljeno, je tožnik sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi in s tem zaposlitev na delovnem mestu vodja izvoza. Tožnik se v primarnem zahtevku zavzema za priznanje pravic glede delovnega mesta, ki je bil predmet odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012, to je direktor nabave. Do teh pravic bi bil lahko upravičen v posledici nastopa razveznega pogoja glede nove pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 91. člena ZDR-1), to je v primeru, če bi sodišče ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 6. 2014. 10. Podredno pa se tožnik neutemeljeno zavzema za priznanje pravic delovnega mesta, ki ga je zasedal na podlagi prej veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2007, to je delovnega mesta direktor poslovne enote A. in direktor nabave. Zmotno je stališče pritožbe, da naj bi bil tožnik upravičen do tega delovnega mesta na podlagi drugega odstavka 74. člena ZDR-1, ki sicer predvideva možnost pogodbenega dogovora z vodilnim delavcem, da mu za čas mandata mirujejo pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj odpovedana pogodba takšnega pogodbenega določila ne vsebuje. Tožnik je bil pri toženi stranki vseskozi, tudi na podlagi zadnje, odpovedane pogodbe o zaposlitvi, zaposlen za nedoločen čas. Nobene podlage ni, da bi zaradi podaje redne odpovedi iz poslovnega razloga ponovno stopila v veljavo pogodba z dne 30. 4. 2007. To niti ni pogodba o zaposlitvi, ki bi bila sklenjena neposredno pred sklenitvijo odpovedane pogodbe z dne 2. 4. 2012. Med strankama je bila namreč v vmesnem času, dne 21. 12. 2009, sklenjena še ena pogodba o zaposlitvi, prav tako za delovno mesto direktor nabave, kot v primeru pogodbe z dne 2. 4. 2012. Tudi v določbah te pogodbe ni podlage za utemeljenost pritožbenih navedb, da tožena stranka ni ravnala zakonito, ko je tožniku ob odpovedi ponudila drugo delovno mesto, in sicer delovno mesto vodja izvoza.

11. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je v redni odpovedi iz poslovnega razloga z dne 18. 6. 2014 navajala, da se je v okviru reorganizacije odločila, da bo delovno mesto direktor nabave ukinjeno, ker ocenjuje, da sektor nabave ne potrebuje posebnega direktorskega delovnega mesta in da bo poslovni proces potekal bolj učinkovito, če bodo operativno delo, ki ga je opravljal tožnik, prevzeli neposredno podrejeni delavci, organizacijo, koordinacijo in ostala vodstvena dela pa bo prevzel neposredno član uprave.

12. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njegove navedbe o tem, da delovno mesto direktor nabave v času odpovedi ni bilo ukinjeno, oziroma da je bilo ukinjeno šele štiri mesecev za tem. Če akt o sistemizaciji delovnih mest ni bil ažurno spremenjen, to še nima avtomatično za posledico nezakonitost odpovedi, lahko pa navedena okoliščina kaže na neobstoj odpovednega razloga. Tožnik v zvezi z ukinitvijo delovnega mesta direktor nabave uveljavlja tudi antidatiranje aktov tožene stranke, česar sodišče prve stopnje prav tako ni raziskalo. Predvsem pa tožnik v pritožbi s povzemanjem izpovedi določenih prič, predvsem prič E.E., C.C., in F.F., utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni naredilo celovitih dokaznih zaključkov o tem, ali je B.B., ki se je pri toženi stranki zaposlil neposredno po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja, dejansko nadaljeval z opravljanjem nalog, ki jih je pred tem opravljal tožnik (imel naj bi npr. enako vizitko purchasing manager), ali pa je opravljal docela drugačne naloge. V zvezi s tem delavcem je sodišče prve stopnje dalo prevelik poudarek formalni opredelitvi njegovega delovnega mesta, namesto da bi raziskalo dejanske okoliščine njegovega dela (ali je imelo lastnosti delovnega mesta direktorja nabave). Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je navedeni delavec nadaljeval z opravljanjem tožnikovih nalog, potem ne more biti izpolnjen pogoj za zakonitost odpovedi iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Prav tako drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje zakonitosti odpovedi ni preverilo z vidika, ali je bilo operativno delo dejansko prenešeno na podrejene delavce, kot je to tožena stranka navedla v odpovedi. Prav tako niso jasni zaključki sodišča o tem, kdo je prevzel organizacijo, koordinacijo in ostala vodstvena dela (ali je bil to član uprave, kot je navedeno v odpovedi ali B.B.).

13. Predmet spora je tudi odpravnina, ki jo je tožnik utemeljeval predvsem na določbi 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012. Te določbe sodišče prve stopnje ni uporabilo, pač pa je zgolj zaključilo, da je bila tožniku v skladu z 91. členom ZDR-1 ponujena pogodba o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, ki pa je ni pravočasno sprejel, zaradi česar do odpravnine ni upravičen. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva tudi navedeno pogodbeno določilo in zgoraj zavzeta stališča o uporabi določil ZPP glede osebnega vročanja. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v kolikor se primarni in podredni zahtevek prekrivata (navidezna kumulacija zahtevkov), gre dejansko za postavitev zgolj primarnega zahtevka, kar naj sodišče prve stopnje upošteva pri oblikovanju izreka sodbe glede vtoževane odpravnine.

14. Ker je ostalo v posledici napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, se pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva gornja stališča in napotila. Če bo ugotovilo, da vročitev ni bila opravljena po določbah ZPP o osebnem vročanju (na kar kažejo že nekatere do sedaj ugotovljene okoliščine vročanja), potem se bo moralo ponovno opredeliti do tega, ali je tožnik spoštoval 15-dnevni rok za sprejem ponujene pogodbe o zaposlitvi. Od te ugotovitve pa je odvisen zaključek, ali je tožniku dne 6. 8. 2016 zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Posledično bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, v zvezi s katerim delovnim mestom se tožniku prizna delovno razmerje pri toženi stranki od navedenega datuma dalje. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi, potem bo to imelo za posledico nastop razveznega pogoja glede pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja izvoza, v nasprotnem primeru pa ta pogodba ostane v veljavi.

15. Tožnikovi pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).