Jedro

Tožeča stranka je ravnala pravilno, ko je terjatev iz naslova pravdnih stroškov prijavila v stečajni postopek. Iz dikcije 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP izhaja, da je za dolžnost prijave terjatve iz naslova stroškov postopka odločilen trenutek njihovega nastanka in ne šele trenutek nastanka terjatve na njihovo plačilo. Ni bistveno kdaj sodišče stroške odmeri, temveč kdaj so stroški nastali. Nagrada za postopek je tožeči stranki nastala pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, zato je takšno terjatev potrebno prijaviti v stečajni postopek kot pogojno terjatev, pod odložnim pogojem, da bo sodišče s končno odločbo ugotovilo višino teh stroškov in jih priznalo tožeči stranki. Z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do stroškov postopka, se je izpolnil odložni pogoj in pogojna terjatev se je spremenila v navadno terjatev, od katere je mogoče obračunati tudi zakonske zamudne obresti.

Nagrada za postopek nastane že s sprejemom pooblastila za zastopanje.

Terjatev iz naslova stroškov postopka nastane z odločitvijo sodišča o povračilu stroškov. Šele z nastankom terjatve je lahko govora o njeni zapadlosti.

Tožeča stranka stroškov pravdnega postopka res ni prijavila kot pogojno terjatev, vendar pa gre v tem primeru za procesno napako storjeno v okviru stečajnega postopka, ki je bila sanirana s predlogom tožeče stranke o nadaljevanju pravdnega postopka glede ugotovitve obstoja terjatve in ni vplivala na pravilnost uporabe materialnega prava v konkretnem sporu.

S tem ko del stroškov PTT storitev nastane že ob samem začetku pravde, pa je končen obseg teh stroškov znan šele ob koncu pravde, in je takrat mogoče šteti, da so ti stroški nastali.

Slovnično preoblikovanje izreka sodbe, s katerim se ne posega v materialno spremembo odločitve, tako da izrek postane jasen in razumljiv, ne predstavlja takšne kršitve, s katero bi bilo potrebno sodbo razveljaviti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da se III. točka izreka sodbe glasi: "Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke na plačilo 137,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od vročitve te odločbe toženi stranki."

II. V preostalem izpodbijanem delu (V. točka izreka) se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki nadaljevalo prekinjen postopek, v II. točki je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 165300/2014 z dne 3. 12. 2014 v 1. in 3. točki razveljavilo in tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo 1.509,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 3. 2015, zavrglo, v preostalem delu pa je postopek zaradi umika tožbe, ustavilo. V III. točki izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene na plačilo 137,98 EUR v roku 8 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka) in v V. točki, toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 24,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper III. in V. točko sodbe in sklepa se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pravočasno pritožila tožena stranka in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba in sklep spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je, glede na dejansko stanje zadeve, ob upoštevanju določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), pri sprejemu odločitve o utemeljenosti predloga na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova pravdnih stroškov, pravilno uporabilo materialno pravo. Je pa pritožbeno sodišče ugotovilo nejasnosti v izreku in posledično po uradni dolžnosti spremenilo izrek, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Tekom predmetnega pravdnega postopka na prvi stopnji, je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, zato je bilo potrebno postopek prekiniti. V stečajnem postopku nad toženo stranko je tožeča stranka prijavila svojo terjatev, ki izvira iz tega spora, in sicer: glavnico v višini 1.509,44 EUR, obresti v višini 98,75 EUR, stroške izvršbe v višini 105,84 EUR, stroške postopka v predmetni pravdni zadevi v višini 137,98 EUR ter sodno takso za slednji postopek v višini 106,00 EUR, vse v skupni višini 1.958,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2016 dalje do plačila. Stečajna upraviteljica je vse terjatve priznala, razen priglašene terjatve iz naslova pravdnih stroškov, to je nagrade za postopek v višini 137,98 EUR, ker ni listinskih dokazov v skladu s 60. členom ZFPPIPP. Tožeča stranka je skladno s tretjim odstavkom 301. člena ZFPPIPP podala predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka in predlagala ugotovitev obstoja terjatve v višini 137,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2015 dalje do plačila.

7. Tožeča stranka je ravnala pravilno, ko je terjatev iz naslova pravdnih stroškov prijavila v stečajni postopek. Iz dikcije 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP izhaja, da je za dolžnost prijave terjatve iz naslova stroškov postopka odločilen trenutek njihovega nastanka in ne šele trenutek nastanka terjatve na njihovo plačilo. Ni bistveno kdaj sodišče stroške odmeri, temveč kdaj so stroški nastali. Nagrada za postopek je tožeči stranki nastala pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, zato je takšno terjatev potrebno prijaviti v stečajni postopek kot pogojno terjatev1 , pod odložnim pogojem, da bo sodišče s končno odločbo ugotovilo višino teh stroškov in jih priznalo tožeči stranki. Z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do stroškov postopka, se je izpolnil odložni pogoj in pogojna terjatev se je spremenila v navadno terjatev od katere je mogoče obračunati tudi zakonske zamudne obresti.

8. Sodišče prve stopnje je zadostno in obrazloženo navedlo zakaj šteje, da je tožeča stranka z opisom dejstev in predloženimi dokazi, izkazala utemeljenost svojega zahtevka. Glede na dejstvo, da je bila terjatev, ki je bila predmet tega postopka v stečajnem postopku v celoti priznana, je na podlagi načela uspeha v pravdi (154. člen ZPP), tožeča stranka upravičena do nagrade za postopek v višini 137,98 EUR2 , saj slednja nastane že s sprejemom pooblastila za zastopanje (opomba št. 3 posebnega dela Zakona o odvetniški tarifi; v nadaljevanju: ZOdvT). Vsebino prijave določa 60. člen ZFPPIPP3 in so pritožbeni očitki, da bi morala tožeča stranka, skladno z 9., 10. in 11. členom ZOdvT, predložiti dokazila o višini stroškov (specificiran račun), dokazila o tem, kdaj so stroški zapadli v plačilo ter navesti podlago za obračun, neutemeljeni. Obveznost izstavitve specificiranega računa je določena v mandatnem razmerju med stranko in odvetnikom, in namen takšne določbe je, da stranka ve, katere storitve ji odvetnik zaračunava. Slednje razmerje ne vpliva na odmero stroškov postopka v pravdi, ki se odmerjajo skladno z ZPP in 60. člen ZFPPIPP ne zahteva specificiranega računa. Bistvo določnosti prijava terjatve, ki jo zahteva zakon je, da lahko stečajni dolžnik preveri oz. preizkusi prijavljene terjatve, kar pa je s tako prijavljeno terjatvijo bilo mogoče. V predmetni pravdi je tožeča stranka priskrbela ustrezno trditveno podlago in ponudile dokaze, s katerimi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo resničnost zatrjevane trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena ZPP). Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi morala tožeča stranka navajati podlago za obračun stroškov. Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti in ni vezano na pravne poglede strank in njihove predloge kako je potrebno tolmačiti materialno pravo.

9. Dokazil o zapadlosti tožeča stranka ni mogla predložiti, saj je zapadlost terjatve vezana na izdajo te odločbe, kot bo pojasnjeno. Tožeča stranka si je zapadlost predmetne terjatve sicer res razlagala napačno, saj je zahtevala zamudne obresti že od začetka stečajnega postopka (od 24. 12. 2015 dalje), oz. v prijavi terjatve od 25. 1. 2016 dalje. Vendar pa se zaradi napačnega razlogovanja o začetku teka zamudnih obresti, njena prijava terjatev ne more šteti kot pomanjkljiva v tej smeri, da bi bilo potrebno njen zahtevek zavrniti.

10. Pritožba nima prav, da prijava terjatev ni vsebovala obrestnega dela in sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o začetku teka zamudnih obresti. Navajanja, da tožeča stranka ne more izkazovati pravnega interesa za uveljavljanje tovrstnih obresti je neutemeljeno. V konkretnem primeru je ugotovitvena tožba dopustna, ker to določa posebni predpis, zato posebno izkazovanje pravnega interesa ni potrebno. Pravni interes je zaobsežen v zakoniti napotitvi na pravdo oz. nadaljevanju le-te. Ker so zamudne obresti stranska terjatev glavne obveznosti in je zanje značilna njihova akcesornost (odvisnost od glavne terjatve), je bila z napotitvijo tožeča stranka napotena tudi na ugotovitev zakonskih zamudnih obresti, ki izvirajo iz glavne terjatve. Ker je bilo zahtevku tožeče stranke, na ugotovitev obstoja terjatve ugodeno, je jasno, da ima tožeča stranka upravičen interes, da se odloči o obstoju zamudnih obresti.

11. Terjatev iz naslova stroškov postopka nastane z odločitvijo sodišča o povračilu stroškov. Šele z nastankom terjatve je lahko govora o njeni zapadlosti. Skladno s četrtim odstavkom 458. člena v zvezi s 313. in 332. členom ZPP je sodišče prve stopnje določilo, da je terjatev zapadla v plačilo po izteku 8 dni od dneva prejema odločbe sodišča s katero je bilo odločeno o terjatvi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje.

12. Ker konkretni pravdni stroški predstavljajo pogojno terjatev, ki jo je potrebno prijaviti v stečajni postopek in se je glede takšnega stališča tudi že izoblikovala sodna praksa (glej zgoraj), sklicevanje na neustrezno sodno prakso (sklep naslovnega sodišča I Cpg 123/2016) ni povzročilo, v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba samo zaradi tega ni notranje protislovna. Sodišče prve stopnje je namreč napravilo pravilen materialnopravni zaključek, le sklicevanje na sodno prakso je napačno.

13. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka terjatve ni prijavila kot pogojne terjatve, za rešitev konkretnega spora ni odločilnega pomena. Tožeča stranka stroškov pravdnega postopka res ni prijavila kot pogojno terjatev, vendar pa gre v tem primeru za procesno napako storjeno v okviru stečajnega postopka, ki je bila sanirana s predlogom tožeče stranke o nadaljevanju pravdnega postopka glede ugotovitve obstoja terjatve. Procesna napaka v stečajnem postopku v konkretnem primeru ni vplivala na pravilnost uporabe materialnega prava v konkretnem sporu. Iz vloge tožeče stranke z dne 8. 9. 2016 namreč izhaja opis dejstev in okoliščin nastanek katerih pomeni uresničitev odložnega pogoja.

14. Tožeča stranka je v nadaljevanem postopku zahtevala tudi povrnitev stroškov, ki so nastali po začetku stečajnega postopka in so torej stroški stečajnega postopka, pritožnik pa temu ugovarja z obrazložitvijo, da stroškov pravdnega postopka, ki jih je uveljavljala že v prijavi terjatev v stečajni postopek, ni mogoče uveljavljati ponovno oz. v presežku, kolikor jih ni uveljavljala s prijavo. Ti stroški niso bili prijavljeni, zato so tudi neutemeljeno priznani. Tožeča stranka je v nadaljevanem postopku priglasila še pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (PTT) v višini 20,00 EUR s povečanjem za 22 % DDV, skupaj 24,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta del pritožbe neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da so stroški PTT storitev stroški, ki so nastali po začetku stečajnega postopka. Skladno s 296. členom ZFPPIPP je potrebno prijaviti vse terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Kot je utemeljeno zgoraj, stroški iz naslova pravdnih stroškov nastanejo takrat ko dejansko nastanejo, v konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je pavšalni znesek PTT storitev nastal po začetku stečajnega postopka, s takšno odločitvijo pa se pritožbeno sodišče strinja. S tem ko del stroškov PTT storitev nastane že ob samem začetku pravde, pa je končen obseg teh stroškov znan šele ob koncu pravde, in je takrat mogoče šteti, da so ti stroški nastali.

15. Izrek sodbe mora biti takšen, da iz njega jasno izhaja, ali je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom ali jih je zavrnilo (tretji odstavek 324. člen ZPP). Že iz samega izreka mora biti razvidno, kaj je želelo sodišče z razsodbo doseči, in ne šele iz njenih razlogov. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz III. točka izreka sodbe4 jasno izhaja, da je bilo zahtevku ugodeno, tako glede glavne stvari kot stranske terjatve. Nejasnosti pa je povzročil del o začetku teka zakonskih zamudnih obresti, zato je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, sodba vsebuje vse razloge, v njej so navedena vsa odločilna dejstva in sama obrazložitev omogoča nedvoumno razsodbo, ki jo je hotelo sodišče izreči. Sodišče druge stopnje ne dvomi v vsebinsko kvaliteto sodbe (razumnost), ki jo je mogoče objektivno preizkusiti. Slovnično preoblikovanje izreka sodbe, s katerim se ne posega v materialno spremembo odločitve, tako da izrek postane jasen in razumljiv, ne predstavlja takšne kršitve s katero bi bilo potrebno sodbo razveljaviti, zato je pritožbeno sodišče spremenilo III. točko izreka, tako da nedvoumno izhaja kdaj začnejo teči zakonite zamudne obresti. Ker gre samo za tehnični popravek sodbe, je nemogoče govoriti o nezakonitost ali nepravilnost sodbe sodišča prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške, iz razloga, ker s pritožbenimi razlogi tožena stranka ni uspela, in ker odgovor tožeče stranke na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Tako tudi VSK sklep I Cpg 111/2014, VSK sklep I Cpg 211/2013, VSM sklep I Cpg 235/2012, VSL sklep I Cpg 1485/2012, VSL sklep I Cpg 685/2016. 2 113,10 EUR, skupaj z 22 % DDV, kar znaša 137,98 EUR. 3 V 60. členu ZFPPIPP je določeno, da mora prijava terjatve v stečajnem postopku vsebovati zahtevek za priznanje in opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka in dokaze. 4 "Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke na plačilo 137,98 EUR v roku 8 dni od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila."