Jedro

Zgolj zatrjevanje obstoja prodajne pogodbe glede nepremičnin še ne predstavlja dejanske podlage za ugovor aktivne legitimacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, naj izprazni celotno hišo in spremljajoče objekte na naslovu Č. 18, ....., in od tam odstrani svoje stvari ter tožnici vrne nepremičnino v neposredno posest v roku 60 dni. Obenem je sodišče tožencu naložilo še, naj plača tožnici znesek 520.687,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in rokov zapadlosti, ki so navedeni v 2. točki izpodbijanega izreka. Tožencu je sodišče še naložilo, naj tožnici plača stroške pravdnega postopka v znesku 184.207,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnikove navedbe se osredotočajo na dve vprašanji. Glede zavrnjenega pobotnega ugovora navaja, da računov in pismenih dokazil v tej smeri res ni predložil, ker naj bi izginili, je pa sodišču predlagal, naj zasliši pričo S. H., ki bi vedel povedati o delih na hiši, ki jih je opravljal in tudi to, koliko so stala. Sodišče dokaznemu predlogu ni ugodilo, te svoje odločitve pa v sodbi ni obrazložilo. Pritožnik meni, da je bil s takšnim ravnanjem sodišča prikrajšan v svoji procesni pravici in je bilo prekršeno načelo kontradiktornosti. Tožencu tudi ni jasno, od kod sodišču podatek, da naj bi se najemnina plačevala tožnici in J., vsakemu do 1/2 na njune žiro račune. Drugi sklop pritožbenih navedb pa se nanaša na vprašanje aktivne legitimacije, ki ji pritožnik nasprotuje. Meni, da bi bilo za ugoditev tožbenemu zahtevku treba najprej ugotoviti, ali je tožnica solastnica sporne nepremičnine ali ne. Resničnost svojih navedb iz postopka pred sodiščem prve stopnje skuša pritožnik podkrepiti še z indici, da sta tožnica in J. res prodala hišo drugim kupcem.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pobotni ugovor, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje vsebinsko o tem ugovoru ni odločalo. V nasprotnem primeru bi bila namreč odločitev o obstoju ali neobstoju zatrjevane terjatve vsebovana v izreku izpodbijane sodbe (3. odstavek 324. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Res je sicer, da je iz razlogov sodbe razvidno, da sodišče o pobotnem ugovoru ni odločalo zato, ker naj bi toženec svoje terjatve z ničemer ne dokazal, vendar pa to sicer napačno razlogovanje nima za posledico tudi napačne sodbe. Iz razlogov sodbe in tudi njene dejanske podlage je namreč razvidno tudi to, da toženec svoje terjatve ni specificiral po višini in zato sodišče pobotnega ugovora ni upoštevalo. S slednjim pa se pritožbeno sodišče strinja. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, v katerih primerih je najemodajalec upravičen v stanovanju opravljati popravila in vzdrževalna dela (48. člen Stanovanjskega zakona - SZ), kar daje obenem tudi odgovor na vprašanje, kdaj je upravičen zahtevati povračilo stroškov. Tudi v primeru, če bi toženec navedel točno višino terjatve, ki jo uveljavlja v pobot, bi bilo o njej nemogoče odločiti. Le-ta bi morala biti namreč tolikanj opredeljena, da bi bila mogoča specifikacija posameznih stroškov tudi z vidika citiranih pravnih pravil Stanovanjskega zakona ter splošnih pravil obligacijskega prava. Ne glede na to pa, kot že rečeno, toženec niti ni navedel višine terjatve, poleg tega pa niti ni podal izrecne pobotne izjave, marveč je ves čas zgolj napovedoval vložitev nasprotne tožbe. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vse pritožbene navedbe v tej smeri pa so zato brezpredmetne. Ob neobstoju pobotnega ugovora je namreč dokazovanje toženčevih vlaganj s pričo, ki jo je predlagal, nepotrebno, saj ne more v ničemer vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku.

Neutemeljen pa je tudi ugovor glede aktivne legitimacije. Pritožbeno sodišče se pridružuje pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, v odgovor na pritožbene navedbe pa odgovarja naslednje: Tožnica je z zemljiškoknjižnim izpiskom dokazala svojo solastninsko pravico. Res je sicer, da je bil ta zemljiškoknjižni izpisek izdan pred nekaj leti, to pa ne pomeni tudi tega, da ni odraz pravega zemljiškoknjižnega stanja. Toženec niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi ni zatrjeval, da bi se kasneje zemljiškoknjižno stanje spremenilo, še manj pa je uspel kaj takega dokazati. Iz tega razloga so že njegove dejanske navedbe, ki naj bi utemeljevale tezo, da tožnica sploh ni solastnica nepremičnine, pomankljive in niti ne nudijo podlage za takšen pravni zaključek. Že sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe tožencu pojasnilo, da zgolj obstoj prodajne pogodbe še ne pomeni tudi prenosa lastninske pravice. Pogodba, četudi sklenjena v obliki notarskega zapisa, namreč ustvarja samo obligacijski zahtevek za prenos lastninske pravice. Pridobitni način lastninske pravice na nepremičninah pa je vpis v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR). Ker pridobitnega načina toženec niti ni zatrjeval, tudi njegov ugovor aktivne legitimacije ob dokazu, ki ga je predložila tožnica, ne more biti uspešen.

Naposled pa pritožbeno sodišče odgovarja že na pritožbeno spraševanje, od kod sodišču podatek, da naj bi se najmenina plačevala tožnici in J., vsakemu do ene polovice na njune žiro račune. Slednje je namreč, ko je bil zaslišan pred sodiščem prve stopnje (l.št. 32), izpovedal prav toženec.

Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena. Ker niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).