Jedro

Sodišče o višini škode, ki jo je oškodovanec uveljavljal v specificiranem premoženjskopravnem zahtevku, ni bilo dolžno izvajati nobenega posebnega dokaza, saj zagovornica nanj ni imela pripomb, obdolženec na izrecno vprašanje predsednice senata tudi ni oporekal višini uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka, sodišče samo pa je ocenilo, da je uveljavljani znesek realen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega H.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 1.500,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil H.K. spoznan za krivega storitve hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po četrtem odstavku 255. člena v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 251. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusna doba štiri leta. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bil obtoženec dolžan plačati oškodovancu M.J. njegov premoženjskopravni zahtevek v znesku 1,011.600,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2005 do plačila, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je sodišče napotilo oškodovanca na pravdo. Pritožbo zagovornika obtoženega K. je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obtožencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno obsodilno sodbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (drugi odstavek tega člena) ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, saj po njegovem pregled sodbe sodišča prve stopnje pokaže, da je utemeljen očitek zahteve glede nezadostne obrazloženosti dokazne ocene o identiteti storilca kaznivega dejanja, ker sodišče ni opravilo psihološke ocene dokazov z vidika sorodstvenih in drugačnih povezanosti in interesov, ki so lahko vodili priče pri njihovem izpovedovanju v tem postopku. Sodišče pa tudi ne bi smelo zavrniti predlaganih dodatnih dokazov, predvsem prepoznave, s čimer bi ocenilo koliko so verodostojne navedbe posameznih prič o tem, da sta si obsojenec in njegov brat podobna ali različna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb ZKP, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi so:1. kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče I.H. v delu, ko je ta navedla, da jo je z avtomobilom kritičnega dne peljal nekdo z vzdevkom S.; 2. kršitev pravice do obrambe, kar je posledično vplivalo na zakonitost sodne odločbe; sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe:a) za zaslišanje žene S.K., R.K., b) zaslišanje M.K., za katerega je S.K. na obravnavi dne 22.1.2005 pojasnil, da je tudi ta oseba uporabljala njegov (S.) avtomobil, c) sodišče ni opravilo prepoznave S. in H.K. po S.T. in I.H., torej po pričah, ki sta bili prisotni na kraju storitve kaznivega dejanja, in ki bi povedali, ali sta si brata S. in H.K. res podobna (priča T.), in ali je bil storilec kaznivega dejanja obsojenec; 3. kršitev tretjega odstavka 102. člena in drugega odstavka 105. člena ZKP, saj je sodišče odločalo o odškodninskem zahtevku, čeprav oškodovanec o tem ni predložil dokazov, ki bi utemeljevali višino zahtevka.

Ad 1. Priča I.H. je bila kritičnega dne sopotnica v avtomobilu in je ves čas postopka izpovedovala, da bratov H. in S.K. ni poznala, vedela je le, da jo je tedaj v avtomobilu peljal tisti izmed bratov, ki je bil zet P., oziroma tisti, ki je bil tedaj mož S.K., rojene P. Zaslišana dne 27.10.2005 pa je še pojasnila, da K., ki jo je peljal, po imenu ni poznala, temveč po vzdevku S. Da so bili dokumenti zamenjani, je izvedela šele, ko je bil prijet brat (S.). Prvostopno sodišče se o njeni navedbi glede vzdevka S. ni opredelilo. Je pa na sicer identične pritožbene navedbe odgovorilo pritožbeno sodišče in navedlo "da vzdevka obtoženca ne ocenjuje kot odločilnega, pravnorelevantnega dejstva, zato ga pravilno sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotavljalo in se do njega tudi ni opredeljevalo".

O presoji podatkov v spisu in očitka v zahtevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče s tem, ko se ni opredeljevalo o vzdevku obsojenca ni zagrešilo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravilno namreč pritožbeno sodišče navaja, da v tem primeru ne gre za odločilno dejstvo, torej dejstvo, ki bi bilo zajeto v pojmu dejanskega stanja, oziroma za dejstvo, na katerem bi neposredno temeljila uporaba materialnega ali procesnega zakona. Gre le za takoimenovano kontrolno dejstvo, s katerim bi se eventualno lahko presojala verodostojnost izpovedbe priče. Neobstoj obrazložitve glede teh dejstev pa ne more predstavljati očitane kršitve, saj se ta kršitev lahko nanaša le na primere, ko sodba nima razlogov, ali če so ti nejasni, ali nasprotujoči si, vendar le o odločilnih dejstvih. Pomanjkanje oziroma neobstoj razlogov o ostalih dejstvih pa pomeni le izpodbijanje sodbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Ad 2/a.R.K. je bila zaslišana na glavni obravnavi opravljeni dne 9.6.2000. Takrat je bila kot svakinja obdolženca opozorjena v skladu z 236. členom takrat veljavnega ZKP in je izjavila, da je opozorilo razumela in da bo pričala. Na glavno obravnavo, razpisano za dne 22.11.2005, kamor jo je sodišče vabilo, ni pristopila, mož S.K. pa je pojasnil, da R.K. ne bo pričala v tem postopku in da tudi ne bo prišla na sodišče. Obsojenec, posebej vprašan s strani predsednice senata, v zvezi z navedenim ni imel pripomb, sodišče izpovedbe R.K. ni prebralo, saj priča ni bila opozorjena, da se lahko njena izpovedba kasneje prebere, četudi bi se v kasnejših fazah postopka kot privilegirana priča odpovedala pričanju, ne zagovornik in ne obdolženec pa dokaznega predloga po ponovnem zaslišanju te priče nista podala. Ob navedenem je pritožbeno sodišče na podobne pritožbene trditve kot jih uveljavlja zagovornik v zahtevi zapisalo, da sodišče prve stopnje R.K. ni zaslišalo kot priče, njene izpovedbe na prejšnji glavni obravnavi pa tudi ni prebralo. Zakaj priče ni zaslišalo sodišče prve stopnje v sodbi sicer ni obrazložilo, ker je očitno štelo, da obramba pri izvedbi dokaza z zaslišanjem te priče ni vztrajala (prvi odstavek na strani pet sodbe sodišča druge stopnje).

Tem zaključkom pa se pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Obdolžencu namreč ne more biti kršena pravica do obrambe ob njegovi popolni neaktivnosti. V skladu s 17. členom ZKP je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze za katere meni, da jih je potrebno izvesti, da se obravnavana kazenska zadeva vsestransko razčisti. To pa je sodišče v konkretnem primeru tudi storilo. Z neizvedbo dokaza, za katerega obramba ni podala obrazloženega dokaznega predloga, zato kot rečeno, ne more biti obdolžencu kršena pravica do obrambe. Poudarjanje pomembnosti izpovedbe te priče v zahtevi za varstvo zakonitosti pa lahko pomeni, enako kot v prejšnjem primeru, le uveljavljanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ad 2/b.Tudi s tem, ko sodišče ni zaslišalo predlagane priče M.K., obsojencu ni kršilo pravice do obrambe.

Res je sicer, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, vendar pa mora imeti vsaka omejitev pri izvajanju dokazov ustrezno in legitimno podlago, oziroma pri tem, katere od predlaganih dokazov bo sodišče izvedlo, nima diskrecijske pravice. Dokazne predloge bo zavrnilo tedaj, ko bo ocenilo, da niso pravnorelevantni (so brezpredmetni) in kadar tako določa zakon (kadar stranke predlagajo izvedbo nezakonitih dokazov, nazornih, očitnih dejstev - prima facie dokazov, ipd). Mora pa obramba obstoj in pravnorelevantnost določenega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Stopnja verjetnosti sicer nikdar ne dosega gotovosti, mora pa presegati golo zatrjevanje. V vsakem konkretnem primeru bo torej sodišče po svoji vesti in znanju presojalo, ali je predlagani dokaz zakonit, ali je pravnorelevanten, oziroma ali je podana zadostna stopnja verjetnosti v obstoj in pravnorelevantnost tega dokaza.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je zagovornica obsojenca (tedaj obtoženca) na glavni obravnavi opravljeni dne 22.11.2005 predlagala zaslišanje M.K., ker obstaja možnost, da je bil kritičnega dne voznik on, saj je prav tako brat S.K., iz izpovedbe I.H. pa izhaja, da ve le, da jo je peljal eden od bratov K., ki naj bi delal v Nemčiji in tako obstaja tudi možnost, da jo je peljal M. Na vprašanje, kako bi M.K. prišel do ključev od avtomobila, pa je navedla, da je možno, da mu jih je dal brat H. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da se nikjer v spisu ne pojavlja zatrjevanje, da bi tedaj vozil avtomobil M.K., obtoženec ni podal zagovora, priči Z.P. in I.H. pa sta že tudi v postopku zoper S.K. prepričljivo izpovedali, da je vozil obtoženi H.K. Obtoženec ni pojasnil, kako je prišlo do prometne nesreče, oziroma ni izkoristil pravice do obrambe. Sama navedba zagovornice, da naj bi bila možnost, da je vozil kdo drug in ne obtoženec, pa je izključena s prepričljivo izpovedbo prič (prvi odstavek na strani osem sodbe sodišča prve stopnje).

Tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča neizvedba dokaza z zaslišanjem priče S.K. ne more pomeniti kršitve pravice do obrambe, saj obrambi ni uspelo izkazati zadostne stopnje verjetnosti, da bo dokaz uspešen. Razen zatrjevanja zagovornice, da bi utegnil biti storilec obravnavanega kaznivega dejanja tudi S.K., namreč v spisu ni enega samega podatka, ki bi to možnost, kot pravilno ugotavljata tudi nižji sodišči, izkazoval. Očitno neuspešnega dokaza pa sodišče ni dolžno izvesti.

Ad 2/c.Obramba je predlagala prepoznavo, ki naj bi jo opravila S.T. in I.H., po tem ko bi si oba brata ogledala, na obravnavah dne 27.10. in 22.11.2005. Sodišče prve stopnje je dokazna predloga zavrnilo z obrazložitvijo, da prepoznava zaradi časovne odmaknjenosti prometne nesreče ne bi mogla biti uspešna, saj se v tem času (življenjskemu obdobju) osebe zelo spremenijo in tako tudi obdolženec in njegov brat, poleg tega pa se je sodišče prepričalo, da sta si zelo podobna in že bistveno spremenjena. Višje sodišče se je z zavrnitvijo predlaganih dokazov strinjalo in zaključilo, da ni izkazana verjetnost, da bi bil tak dokaz uspešen.

S to pravno in dejansko presojo pa se strinja tudi Vrhovno sodišče. Pri oceni verjetnosti, ali bo dokaz uspešen ali ne, mora sodišče tehtati ostale že izvedene dokaze na eni strani in vrednost (predvideno dokazno sposobnost) predlaganega dokaza na drugi. Ob presoji slednjega, je potrebno upoštevati naslednja dejstva:- čas storitve kaznivega dejanja (4.9.1992) in čas podaje predloga za opravo prepoznave (mesec oktober in november leta 2005) - kot priča zaslišana I.H. je na glavni obravnavi, opravljeni dne 27.10.2005, povedala, da je že na glavni obravnavi, ki je tekla takoj po dejanju zoper S.K. (postopek zoper njega je bil pravnomočno ustavljen) povedala, da je ni vozil tedanji obdolženec (torej S.), temveč njegov brat. Torej je priča takoj po dejanju videla S., a ga je kot storilca kaznivega dejanja izključila. - zaslišana kot priči N.F. in A.K., ki sta prišla na kraj dejanja kot dežurna državna tožilka in dežurni preiskovalni sodnik in sta storilca kaznivega dejanja videla, se v letu 2005, po tem, ko sta videla oba brata, nista mogla izjasniti, kdo izmed njih je bil tedaj voznik. - kazenski postopek zoper S.K., (zoper katerega je prvotno stekel postopek, saj je bil lastnik avtomobila, s katerim je bila povzročena prometna nesreča), je bil pravnomočno ustavljen. - po navedbah zagovornika naj bi S.T., zaslišan dne 12.12.1995 (torej v postopku, ki je tekel zoper S.K.), povedal, da je storilec enake postave kot S., in da se mu zdi, da je to on. Iz navedenega izhaja, da priča T. že leta 1995 (tri leta po nesreči) ne bi mogel prepoznati storilca. - da sta si brata zelo podobna, je ugotovilo sodišče z neposredno zaznavo. - kot storilca obravnavanega kaznivega dejanja je v postopku, ki je tekel zoper S.K., z visoko stopnjo verjetnosti izključil grafolog.

Glede na navedeno, predvsem glede na dejstvo, da priča S.T. ni mogel zanesljivo odgovoriti, kdo je bil v kritičnem času voznik avtomobila že tri leta po nesreči, priča H. pa je z vso zanesljivostjo tedaj povedala, da to ni S. oziroma ga je kot možnega storilca izključila, še posebej pa ob upoštevanju v tem postopku izvedenih dokazov, ki v medsebojni povezavi z najvišjo stopnjo verjetnosti, to je gotovostjo, obremenjujejo obsojenca, pri čemer pa sam druge možnosti tudi ni ponudil, saj se v postopku ni zagovarjal in tudi pripomb na izpovedbe prič ni imel, je po prepričanju Vrhovnega sodišča verjetnost, da bi bil storilec S. neznatna. Enako kot v primeru, da je možni storilec M. takšna zatrjevanja pomenijo le ugibanje zagovornice o tem, kdo je po njenem mnenju možni storilec, pri čemer njena zatrjevanja, ki v spisu nimajo realne podlage predstavljajo le konstrukt obrambe. Takšnih dejstev pa sodišče ni dolžno dokazovati, oziroma z neizvedbo dokazov v tej smeri zaradi neizkazane verjetnosti v pravno relevantnost dokaza, ne more biti kršena obdolžencu pravica do obrambe.

Povsem nesmiselno pa bi bilo izvesti predlagana dokaza tudi za presojo dejstva, ali sta si brata S. in H.K. podobna. Sodišče je namreč to ugotovilo z lastno zaznavo (oba brata sta bila zaslišana pred sodiščem), zaradi česar o tem dejstvu ne bo izvajalo dokazov s pomočjo prič, saj se za presojo, ali sta si dve osebi, ki stojita pred sodiščem, podobni ali ne, ne zahteva nikakršna strokovna usposobljenost, oziroma je sodišče za takšno zaznavo vsaj toliko usposobljeno kot priče. Kolikor bi namreč sledili navedbam zagovornika in odvzeli sodišču možnost uporabiti podatke, do katerih pride z lastno zaznavo, bi ne samo ravnali v nasprotju z načelom neposrednosti, temveč tudi onemogočili sojenje.

Ad 3.Sodišče s tem, ko je prisodilo oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v znesku 1,011.600,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2005 do plačila, s presežkom pa oškodovanca napotilo na pot pravde, ni kršilo določb ZKP. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku namreč pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku. Iz podatkov v spisu izhaja, da je oškodovanec priglasil premoženjskopravni zahtevek z navedeno glavnico in z obrestmi od storitve dejanja do plačila, sodišče pa mu je priznalo obresti le od dneva uveljavitve pa do plačila, s presežkom zahtevanih obresti pa ga je napotilo na pravdo. Oškodovani M.J. je premoženjskopravni zahtevek tudi specificiral, navzoča zagovornica pa na navedeno ni imela pripomb, s takšnim premoženjskopravnim zahtevkom pa je oškodovanec vztrajal tudi na obravnavi dne 22.11.2005, kjer je bil navzoč tudi obdolženec, ki pa na izrecno vprašanje predsednice senata višini uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka ni oporekal. Glede na navedeno sodišče ni bilo dolžno izvajati nobenega posebnega dokaza, še posebej, ker je tudi samo ocenilo, da je znesek, ki ga je uveljavljal oškodovanec realen.

Ostale navedbe zagovornika s katerimi oporeka verodostojnost določenih prič, predvsem izjavam, ki so jih priče dale zaslišane pred sodiščem kmalu po obravnavanem kaznivem dejanju, pa pomenijo le izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga iz katerega pravnomočne sodne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP, v pretežnem delu pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je bilo potrebno v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče višino povprečnine odmerilo glede na trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov v spisu.