Jedro

Ponovitvena nevarnost se ne presoja zgolj kot možnost ponovitve istega kaznivega dejanja na isti izvršitveni način in z istimi soobdolženci, temveč kot možnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 20876/2025 na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da so razlogi za pripor, ki je bil zoper obdolženega A. A. odrejen in podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), še podani. Zoper obdolženca je vložena pravnomočna obtožnica, v priporu pa je od 15. 4. 2026 od 13.06 ure dalje.

2.Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca, smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma odpravi, priprtega A. A. pa nemudoma izpusti na prostost, podredno pa predlaga nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, in sicer s hišnim priporom.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik v pritožbeni obrazložitvi nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje tako glede utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitani mu kaznivi dejanji, kot tudi glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter nujnosti in sorazmernosti pripora. Ob tem še navaja, da zaključki v izpodbijanem sklepu ne zadostujejo standardu obrazloženosti, zato po njegovem mnenju izpodbijani sklep ni obrazložen, vendar mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč za svojo odločitev navedlo jasne, poglobljene in prepričljive razloge, s katerimi višje sodišče v celoti soglaša in jih pritožbene navedbe ne morejo z ničemer omajati. V izpodbijanem sklepu je namreč tehtno obrazložen obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, prav tako se je sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo opredelilo glede ponovitvene nevarnosti ter nujnosti in sorazmernosti odrejenega ukrepa, zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5.Zagovornik utemeljenost suma kot primarnega pogoja za odreditev in podaljšanje pripora izpodbija s posplošenimi navedbami, da obdolženi A. A. ni storil nobenega od očitanih kaznivih dejanj, pri čemer meni, da za eno očitano kaznivo dejanje niti policija niti tožilstvo nima nobenih dokazov, da je obdolženi A. A. kakorkoli sodeloval pri odvrženju bombe, za drugo očitano kaznivo dejanje pa poudarja, da ni nikjer njegovih sledi DNK. S takšnimi navedbami zagovornik ponuja svojo dokazno oceno, ki pa ne more biti predmet presojanja v tej fazi postopka, ko se presojajo zgolj pogoji za podaljšanje pripora zoper obdolženca. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obtožnico, v zvezi s čimer je pravilno ugotovilo, da niso podane nobene nove okoliščine oziroma pridobljeni kakšni novi dokazi, ki bi lahko omajali obstoj zahtevanega dokaznega standarda utemeljenega suma. To velja tudi za pritožbeno posebej problematiziran očitek glede organiziranosti obdolžencev kot tudi glede dejstva, da naj bi obdolženi A. A. za izvršitev kaznivih dejanj prejel denarno nagrado, saj takšni očitki izhajajo iz obrazložitve pravnomočne obtožnice, ki se v zvezi s tem sklicuje na zagovor B. B. . Za presojo nasprotujočih si dokazov izvenobravnavni senat v tej fazi postopka ni pristojen, saj bo to predmet nadaljnje presoje v dokaznem postopku na glavni obravnavi, kar je v domeni razpravljajočega senata.

6.Nobenih pomislekov ne morejo vzbuditi niti pritožbene navedbe, ki oporekajo razlogom sodišča prve stopnje v zvezi s ponovitveno nevarnostjo. Zagovornik navaja, da obdolženec, ki je nekaznovan in ima sicer urejeno življenje, ne predstavlja nobene nevarnosti za ljudi in premoženje ter je zaupanja vredna oseba. Ob tem zagovornik še izpostavlja, da naj bi sodišče in tožilstvo dalo preveliko težo očitanemu prevozu obdolženega A. A. , katerega slednji sploh ni opravil, prav tako da sta soobdolženca v zaporu, zato ni jasno, kako bi lahko obdolženi A. A. sploh ponovil dejanje. Vendar s povzetimi pritožbenimi navedbami razlogov sodišča prve stopnje ne more v ničemer omajati. Sodišče prve stopnje je namreč ponovitveno nevarnost pri obdolžencu tehtno utemeljilo tako s težo očitanih kaznivih dejanj, kot tudi z načinom storitve in okoliščinami, v katerih naj bi bili dejanji storjeni, ob tem pa je ustrezno opozorilo še na posebne subjektivne okoliščine, na podlagi katerih obstoji nevarnost, da bo obdolženec v primeru izpustitve na prostost lahko kazniva dejanja ponovil. Tudi po presoji višjega sodišča ponovitveno nevarnost najprej utemeljuje teža in način storitve očitanih kaznivih dejanj, pri izvršitvi katerih naj bi bilo uporabljeno eksplozivno telo, in sicer ročna bomba M 75, katere smrtni domet znaša 12 m, nevaren domet pa cca. 30 m. V pritožbeni obrazložitvi zavzeto stališče, da A. A. ni razpolagal z bombo in je ni nikomur izročil, prav tako da ni opravil prevoza, bo predmet nadaljnjega dokaznega postopka, zaenkrat pa tak očitek izhaja iz pravnomočne obtožnice. V zvezi možnosti ponovitve kaznivega dejanja je bilo zagovorniku že večkrat pojasnjeno (nazadnje v sklepu Višjega sodišča v Mariboru I Kp 20876/2025 z dne 22. 4. 2026), da se ponovitvena nevarnost ne presoja zgolj kot možnost ponovitve istega kaznivega dejanja na isti izvršitveni način in z istimi soobdolženci, temveč kot možnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Za takšno nevarnost pa je sodišče prve stopnje navedlo jasne in prepričljive razloge. Poleg tega pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti ni bil odrejen zgolj zaradi preprečitve premoženjske škode, kot zmotno trdi zagovornik, temveč tudi zaradi varovanja življenja in varnosti ljudi ter njihovega premoženja. Sodišče prve stopnje pa tudi ni prezrlo obdolženčeve nekaznovanosti, ki jo v pritožbi poudarja zagovornik, vendar jo je pravilno presojalo v luči teže očitanih kaznivih dejanj ter okoliščin izvršitve, kot tudi z vidika organiziranosti, odločnosti in brezobzirnosti pri izvršitvi domnevnih kaznivih dejanj. Zagovornik ob tem še poudarja, da naj bi bil obdolženec trenutno zaposlen, vendar takšnih navedb, ki jim nasprotujejo spisovni podatki (listovna št. 406), z ničemer dokazno ne podkrepi, prav tako ta okoliščina glede na ostale ugotovitve v izpodbijanem sklepu ne more imeti tolikšne teže, da bi omajala razloge v zvezi s ponovitveno nevarnostjo obdolženca. V izpodbijanem sklepu so tako navedene vse konkretne okoliščine, ki upravičujejo bojazen, da bo obdolženi A. A. ponovil kaznivo dejanje, zaradi česar zagovornik z izpostavljanjem odločb Ustavnega sodišča Up-57/95, Up-74/95 in Up-75/95 ter Up-123/95 ne more uspeti, kajti vso zahtevano presojo izpodbijani sklep vsebuje.

7.Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe glede razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora, saj je sodišče prve stopnje to presojo zanesljivo opravilo v točki 9 razlogov izpodbijanega sklepa, kjer je tudi po presoji višjega sodišča pravilno ugotovilo, da pripora zoper A. A. ni mogoče nadomestiti z nobenim izmed ukrepov milejše narave, niti ne s pritožbeno predlaganim hišnim priporom (javljanja na policijski postaji, za katerega se v pritožbeni obrazložitvi tudi zavzema zagovornik, za ta priporni razlog niti ni mogoče odrediti). Obdolženec namreč ne upravičuje potrebnega zaupanja, da bi se zoper njega lahko odredil milejši ukrep od pripora. Zagovorniku pa ni mogoče pritrditi niti v navedbah, v katerih se sklicuje na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave v zvezi s pravico do osebne svobode posameznika iz 19. člena Ustave. Ob tem zagovornik izpostavlja še 5. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter se sklicuje na merila za presojo razumnega trajanja pripora, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) povzelo v zadevi Neumeister proti Avstriji. Tudi v tem pogledu ima izpodbijani sklep izčrpne razloge, pri čemer natančno kronološko povzema dosedanje procesno dogajanje (točka 9 obrazložitve sklepa), iz katerega tudi po presoji višjega sodišča jasno izhaja, da je postopek do sedaj tekel ažurno in kontinuirano. Ob tem sta naroka za glavno obravnavo razpisana za 4. in 30. 9. 2026, kar je sodišče določilo po usklajevanju s procesnimi udeleženci. Ob upoštevanju vseh do sedaj opravljenih procesnih dejanj, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ter glede na ugotovljene okoliščine v zvezi s težo očitanih kaznivih dejanj in načinom njihove domnevne storitve, višje sodišče pritrjuje prvostopenjski oceni, da je še vedno podana sorazmernost pripora, tako s težo očitanih kaznivih dejanj, kot z nevarnostjo, ki jo obdolženec predstavlja za življenje in varnost ljudi ter njihovega premoženja, če bi bil na prostosti. Tako niso v ničemer kršene s strani zagovornika izpostavljene določbe Ustave ter EKČP, prav tako je zadoščeno merilom, ki jih je ESČP zavzelo v zadevi Neumeister proti Avstriji. Ob tem se pripor zoper obdolženca ne približuje niti zakonsko dopustni meji niti predpisani kazni za očitani kaznivi dejanji, za kateri je za vsako predpisana zaporna kazen od enega do osmih let.

8.Višje sodišče tako zaključuje, da je pripor zoper obdolženega A. A. še vedno nujno potreben in v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave, zaradi česar je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9.Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačati stroške kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Taksno tarifo.