Jedro

Procesnim standardom obrazložitve drugostopenjske sodbe je zadoščeno, če se pritožbeno sodišče določno in obrazloženo opredeli do relevantnih pritožbenih navedb, tako da je mogoč preizkus odločbe, ni pa dolžno ponavljati argumentov prvostopenjske sodbe, s katerimi se strinja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki je bil M.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, za katero mu je bila izrečena omiljena denarna kazen 450.000 SIT, ki jo mora plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Dolžan je plačati tudi stroške kazenskega postopka na prvi stopnji, od tega 120.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, povprečnino 1.000 EUR.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbi razveljavi in „vrne zadevo sodiščema v novo sojenje“.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo (drugi odstavek 420. člena ZKP) Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno, saj so računalniški izpisi zgolj ena od dokaznih podlag za ugotavljanje odločilnih dejstev, v ostalem pa zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja kot temeljni očitek (ki pa ga ne opredeli v smislu konkretne kršitve zakona), da se izpodbijana obsodilna sodba opira na „računalniške izpise blagajniških računov za leto 2001“ in jih šteje za račune, čeprav gre le za „popisan list papirja“, ki ni ne knjigovodska in ne poslovna listina in zato tudi ne more biti dokaz kateregakoli pravno pomembnega dejstva. Zahteva v tem okviru tudi pojasnjuje pojem knjigovodske listine v smislu slovenskih računovodskih standardov ter pojem poslovne listine, kot je opredeljen v Kazenskem zakoniku.

Iz zahteve je razvidno, da vložnik problematizira pravni pomen listine („računalniški izpis blagajniških računov za leto 2001“, priloga A6), na kateri temelji izpodbijana obsodilna sodba. Bistvo kazenskopravnega očitka v okviru obravnavanega kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 240. člena KZ je ugotovitev, da obsojenec kot odgovorna oseba gospodarske družbe Ž. d.o.o. v knjigo prejetih računov ni vpisal vseh knjigovodskih listin oziroma 31 računov v skupnem znesku 2,484.710 SIT, ki jih je izdala gospodarska družba T.d.o.o. za blago, ki ga je obsojenec pri njej kupil. Omenjeno poslovno knjigo je bil obsojenec dolžan voditi na podlagi v opisu dejanja citiranih določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) ter slovenskih računovodskih standardov, saj je pomembna za poslovni promet in je namenjena odločitvam v zvezi z gospodarsko dejavnostjo. Predmet napada v konkretnem primeru je torej poslovna listina (knjiga prejetih računov), v katero obsojenec ni vpisal vseh pomembnih knjigovodskih listin (računov) in je pomembna za odločitve v zvezi s finančno dejavnostjo gospodarske družbe.

Po ugotovitvah pravnomočne sodbe so bili neknjiženi računi (navedeni v seznamu neknjiženih računov, priloga A6), uničeni. Zato je sodišče prve stopnje njihov obstoj, kot izhaja iz obrazložitve sodbe na straneh štiri do šest, ugotavljalo z drugimi dokaznimi sredstvi, kar je skladno z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), ki sodišča ne zavezuje in omejuje z nobenimi posebnimi formalnimi dokaznimi pravili. Med drugim je to odločilno dejstvo ugotavljalo tudi z „računalniškim izpisom blagajniških računov za leto 2001“ in ugotovilo, da so bili vsi neknjiženi računi (priloga A6) izdani obsojenčevemu podjetju v zvezi z nabavo blaga za gotovino pri družbi T.d.o.o. Kot pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, je bil računalniški izpis blagajniških računov v konkretnem primeru zgolj ena od dokaznih podlag za ugotovitev, da je bilo obsojenčevi gospodarski družbi dobavljeno več blaga, kot ga je prikazal v knjigi prejetih računov. Sodišče prve stopnje je obsojenčevo opustitev vpisa teh računov v knjigo prejetih računov pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, glede vseh relevantnih dejanskih in pravnih vprašanj pa je v svoji sodbi navedlo tudi razumne razloge.

Navedbe zahteve, da obsojenec blaga iz seznama neknjiženih računov ni naročal in prejel, da njegovo gotovinsko poslovanje z gospodarsko družbo T.d.o.o. ni dokazano, pri čemer se sklicuje na različne izpovedbe posameznih prič, ki jih ocenjuje drugače kot izpodbijana sodba ter sklicevanje zahteve na kršitev določbe drugega odstavka 355. člena ZKP, s čimer posredno izraža kritiko dokazne presoje in zaključkov izpodbijane sodbe, po vsebini pomenijo uveljavljanje nedopustnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo.

Strinjati se je mogoče s stališčem zahteve, „da ima obsojenec ustavno in zakonsko pravico, prejeti argumentiran odgovor na svoje pritožbene navedbe“. Deloma je utemeljen tudi očitek drugostopenjskemu sodišču, da je obrazložitev njegove sodbe (glede na obširno pritožbo) zelo skopa, mestoma pa tudi netočna oz. nejasna. Kljub navedenim pomanjkljivostim pa je treba ugotoviti, da je višje sodišče zadostilo procesnim standardom obrazložitve drugostopenjske sodbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), saj se je dovolj določno in obrazloženo opredelilo do relevantnih pritožbenih navedb, kar omogoča preizkus odločbe, pri čemer pa ni bilo dolžno ponavljati argumentov prvostopenjske sodbe, s katerimi se je strinjalo.

Vložnik pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo „na temeljne trditve pritožbe“ glede vprašanj, ki jih našteva v desetih točkah obrazložitve zahteve“. Ugotoviti je treba, da se je višje sodišče izrecno opredelilo do pritožbenega stališča, ki ga povzema (in ki je tudi temeljni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti), da računalniški izpis blagajniških računov za leto 2001 ni knjigovodska listina in da ne more biti osnova za ugotovitev (obsojenčeve) kazenske odgovornosti. Pritrdilo je ugotovitvam prvostopenjske sodbe (na straneh 4 do 6), ki je utemeljilo, na podlagi katerih dokazov ugotavlja, da je bilo vseh 31 (neknjiženih) računov izdanih obsojenčevi gospodarski družbi, ki jih je plačala z gotovino, pri čemer je, kot navaja, z računalniškim izpisom sodišče prve stopnje le preverilo podatke ostale dokumentacije, kar je mogoče razumeti tako, da tudi višje sodišče računalniškemu izpisu pripisuje enak pravni pomen kot Vrhovno sodišče v tej odločbi. Zagovornikovi ugovori, navedeni v ostalih točkah zahteve, sodijo v okvir izpodbijanja dejanskega stanja v pritožbenem postopku in jih je mogoče strniti v ugotovitev, da ni dokazano, da bi obsojenec naročal in kupoval blago pri gospodarski družbi T.d.o.o. v obsegu, kot izhaja iz seznama neknjiženih računov za leto 2001. S tem v zvezi je višje sodišče presodilo, da je bilo dejansko stanje (tudi v tem pogledu) pravilno in popolno ugotovljeno, pri čemer se je sklicevalo na razloge prvostopenjske sodbe (na strani 4 do 6), med drugim pa je odgovorilo tudi na pritožnikove ugovore (in jih zavrnilo) v zvezi z obsojenčevim zanikanjem gotovinskega poslovanja. Zaradi navedenih razlogov zahteva višjemu sodišču neutemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi v pomanjkljivi presoji pritožbenih navedb zagovornika.

Ker je po navedenem zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena po enakih kriterijih kot v postopku pred nižjima sodiščema.