Jedro

Presoja okoliščin, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so za obtoženega M. L. tudi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podani razlogi za pripor iz 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve določb 200. in 201. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep tako spremeni, da pripor zoper obtoženca odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obtožencu še vedno podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da jo je mogoče odvrniti le s priporom.

5. Zagovornik zatrjuje, da priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pri obtožencu ne obstaja več. Navaja, da je obtoženec v priporu že enajst mesecev (od 25. 2. 2014 dalje; po izreku sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi določbe sedmega odstavka 361. člena ZKP ugodilo obtoženčevi prošnji ter ga še pred pravnomočnostjo sodbe oddalo v zavod za prestajanje kazni, kjer se nahaja od 11. 8. 2014 dalje). Zagovornik tudi meni, da ponovitvene nevarnosti ni, ker je obtoženčevo zdravstveno stanje slabo in nujno potrebuje operacijo žil na nogah. Ni pa mogoče pričakovati, da bi obtoženca operirali na stroške države v priporu oziroma zaporu. Zaradi slabega zdravstvenega stanja in zaradi obtoženčevih zrelih let (star je 64 let) je logično, da gre za posebne okoliščine, ki kažejo na to, da obtoženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Obtoženec je tudi znan policiji in tudi to je ena od okoliščin, na podlagi katere je mogoče sklepati, da ponovitvene nevarnosti pri obtožencu ni. Meni, da pripor ni več sorazmeren glede na njegovo trajanje in je tudi zaradi tega, upoštevaje določbo drugega odstavka 200. člena ZKP, po kateri sme pripor trajati najkrajši potreben čas, treba pripor odpraviti.

6. Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da priporni razlog pri obtožencu ne obstaja več oziroma da je pritožbeno sodišče napačno presodilo okoliščine, ki obstoj pripornega razloga utemeljujejo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo objektivne ter subjektivne okoliščine, pomembne za presojo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da obstaja realna in konkretna nevarnost ponovitve specifičnega, to je istovrstnega kaznivega dejanja. Pri presoji se je pravilno oprlo na dejstvo, da je bil obtoženec že kaznovan zaradi kaznivih dejanj tihotapstva in istovrstnega kaznivega dejanja, to je neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Utemeljeno je sklepalo, da obtoženca izrečena kazen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 129/2003 z dne 5. 3. 2003, ki je postala pravnomočna 9. 9. 2003, ni odvrnila od ponovitve kaznivega dejanja. Pri presoji, da je podana nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, je utemeljeno upoštevalo tudi okoliščine kaznivega dejanja, za katerega je obtoženec sedaj v kazenskem postopku, da naj bi z namenom prodaje hranil in prenašal skoraj osem kilogramov prepovedane droge kokain. Vrhovno sodišče se strinja z oceno sodišča druge stopnje, da ta okoliščina tudi kaže na obtoženčevo organizirano dejavnost oziroma vpetost tako v nabavo kot prodajo prepovedane droge. Tako so pravilno ugotovljene objektivne okoliščine pri obtožencu, ki kažejo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Slednje je sodišče druge stopnje tudi pravilno povezalo s subjektivno okoliščino, da obtoženec rednih dohodkov nima, in tudi utemeljeno sklepalo, da s prepovedano kriminalno dejavnostjo pridobiva denarna sredstva, pri čemer ni zanemarljivo, da je obtoženec sam povedal v svojem zagovoru, da je sredstva potreboval tudi za pokritje svojih dolgov. Pravilno presojene subjektivne in objektivne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, tako ne vnašajo nobenega dvoma v ugotovitve sodišča druge stopnje, da je pri obtožencu priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan.

7. Zagovornikovo sklicevanje na obtoženčeve zdravstvene težave teh zaključkov sodišča druge stopnje ne morejo omajati. Obtožencu je lahko tudi v ustanovi za prestajanje kazni oziroma v priporu nudena ustrezna zdravniška pomoč. Ugotovljenih okoliščin, ki potrjujejo visoko stopnjo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, tudi ne morejo omajati zagovornikove navedbe, da obtoženec zato, ker naj bi bil policiji znan, ne more več ponoviti kaznivega dejanja, in da gre za osebo, ki je že v zrelih letih.

8. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je pripor sorazmeren ukrep. Trajanje pripora, ki ga poudarja zagovornik, v povezavi z določbo drugega odstavka 200. člena ZKP, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, ni razlog za drugačno odločitev. Samo trajanje pripora ni nerazumno dolgo ob upoštevanju ugotovljene visoke stopnje nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, ki ogroža zdravje in nenazadnje tudi življenje potencialnih odjemalcev prepovedanih drog, torej ogroža varnost drugih. Zato je pripor neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ter kot najhujši poseg v osebno svobodo v razumnem sorazmerju s težo dejanja, ki se očita obdolžencu.

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).