Jedro

Čeprav je sodišče prve stopnje v enem delu obrazložitve sodbe toženčevo prošnjo res opredelilo kot odpoved, na kar opozarja pritožba, pa je bolj relevanten pravilni poudarek sodišča prve stopnje, da samo poimenovanje (prošnja, dopis, vloga, odpoved) ne spremeni pomena toženčeve prošnje za prekinitev delovnega razmerja, ki ima za posledico povračilo nagrade po 4. členu Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.661,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2017 do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 968,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. V zvezi s tem poudarja zmotno dokazno oceno, meni pa tudi, da so zaključki sodišča v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v spisu. V 5. točki obrazložitve sodbe namreč sodišče napačno zaključuje, da je toženec podal odpoved, kar ni res, pač pa je, kot ugotavlja sodišče samo v 4. točki obrazložitve, podal prošnjo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Z delodajalcem se je želel dogovoriti o prekinitvi delovnega razmerja na način, ki bi bil sprejemljiv za oba, nakar je prejel obvestilo, da mu delovno razmerje preneha 2. 7. 2017 - z iztekom (skrajšanega) odpovednega roka. Do prenehanja delovnega razmerja je torej prišlo na podlagi obvestila, ne pa odpovedi. Predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja je podal zaradi nezadovoljstva s pogoji dela in z odnosi pri tožeči stranki. Ne strinja se, da bi bila odločitev sodišča enaka tudi, če bi prišlo do sklenitve sporazuma. Sodišče mu ni omogočilo, da bi dokazoval, da se mu je poslabšal sluh, povišal holesterol in telesna teža, kar so zdravstveni razlogi, ki so prav tako prispevali k temu, da je podal sporno prošnjo. Glede tega je sodišče napačno upoštevalo izjavi nadrejenih, da pri tožencu nista opazila zdravstvenih težav, ter dejstvo, da se je takoj naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu. S tem, ko ni dovolilo izvajanja dokazov v smeri preverjanja zdravstvene nezmožnosti (kot posledice šikaniranja), je storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je privilegiralo tožečo stranko, ki je že tako močnejša stranka. Sodišče tožencu neutemeljeno očita, da ni izpodbijal prenehanja delovnega razmerja, saj za to ni imel pravnega interesa. Ni obrazložilo, po katerih postavkah je tožeči stranki priznalo 1.550 točk stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z odločilnimi razlogi izpodbijane sodbe.

5. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi o vračilu posebne denarne nagrade upoštevalo podoben primer iz sodne prakse (VIII Ips 32/2017), v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je treba toženčevo prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja šteti, da je prekinil pogodbo o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 4. člena Uredbe. Po tej določbi mora posebno nagrado v celoti vrniti pripadnik, ki predčasno pred iztekom desetih let prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, pa ne zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje vojaške službe. Nagrade pripadniku ni treba vrniti, če mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana s strani Ministrstva za obrambo, vendar ne zaradi krivdnih razlogov na strani pripadnika.

6. Toženec je 12. 5. 2017 podal prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dnem 2. 7. 2017, ki sta jo njegova nadrejena posredovala sektorju za kadre z dopisom, da se strinjata s skrajšanjem odpovednega roka, nakar je tožeča stranka 6. 6. 2017 tožencu poslala obvestilo o prenehanju delovnega razmerja z dnem 2. 7. 2017. Četudi je v omenjeni zadevi vrhovnega sodišča pripadnikovi prošnji za prekinitev delovnega razmerja sledila sklenitev sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v obravnavani zadevi pa je toženčevi prošnji sledila izdaja navedenega obvestila, to ne spremeni bistvenega stališča o naravi prošnje za prekinitev delovnega razmerja, ki vendarle nalaga uporabo drugega odstavka 4. člena Uredbe. Uredba sicer ne pojasnjuje, kaj pomeni izraz "prekine pogodbo o zaposlitvi," vendar po stališču vrhovnega sodišča tega izraza ne gre enačiti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Čeprav je sodišče prve stopnje v enem delu obrazložitve sodbe toženčevo prošnjo res opredelilo kot odpoved, na kar opozarja pritožba, pa je bolj relevanten pravilni poudarek sodišča prve stopnje, da samo poimenovanje (prošnja, dopis, vloga, odpoved) ne spremeni pomena toženčeve prošnje za prekinitev delovnega razmerja, ki ima za posledico povračilo nagrade po 4. členu Uredbe. Zgolj zato, ker je sodišče prošnjo opredelilo kot odpoved, ni podana protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne kršitev 8. člena ZPP v smislu zmotnih dokaznih zaključkov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za uporabo Uredbe in naložitev povračila posebne nagrade.

7. Pri tem je obrazložilo, da je toženec očitno pristal na opisani način prenehanja delovnega razmerja, saj ga v sodnem sporu ni izpodbijal. S tem je odgovorilo na njegove navedbe, da naj bi prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja podal zaradi šikaniranja. Pojasnilo je, da lahko delavec poda izredno odpoved, če mu delodajalec ne zagotovi varstva pred trpinčenjem, česar toženec ni storil, v predmetnem sporu pa ne more doseči ugotovitve, da mu je delovno razmerje prenehalo na takšen način. Sicer pa navedene okoliščine niti niso pomembne za uporabo 4. člena Uredbe. Podobno velja za toženčeve navedbe, da mu določeni zdravstveni razlogi glede sluha, teže in holesterola (kot posledice šikaniranja) onemogočajo izvajanje službe. Tožencu namreč delovno razmerje pri tožeči stranki ni prenehalo iz zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne bi več izpolnjeval pogojev za opravljanje vojaške službe. Ni torej šlo za poseben primer prenehanja delovnega razmerja v smislu 4. člena Uredbe, ki bi ga razbremenil povračila nagrade. Motivi toženca, zaradi katerih je predlagal (sporazumno) prekinitev delovnega razmerja, pa niso pomembni za odločitev v tem sporu. Tako se pokaže kot neutemeljen očitek, da sodišče ni dovolilo izvajanja dodatnih dokazov za preverjanje toženčeve zdravstvene nezmožnosti, kot tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, češ da je sodišče nedopustno privilegiralo tožečo stranko, ki je že tako močnejša stranka spora.

8. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki ji pritožba očita neobrazloženost. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na stroškovnik tožeči stranki priznalo 1.550 točk nagrade, materialne stroške in 20,00 EUR kilometrine prič, skupaj 968,60 EUR. Iz stroškovnika izhaja, da je tožeči stranki v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo nagrado za vsa priglašena opravila, in sicer za tožbo 400 točk, za prvo in drugo pripravljalno vlogo po 300 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 400 točk, za odsotnost iz pisarne 150 točk, kar skupaj znese 1.550 točk. 9. Ker nista podana v pritožbi uveljavljena pritožbena razloga, prav tako pa tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).