Jedro

Sodniku pripada odpravnina ob upokojitvi v višini kot jo določi Sodni svet. Ni nezakonita določitev odpravnine na podlagi bruto zneska zadnje plače. Določbe o osnovi za obračun odpravnine ob upokojitvi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in Splošne kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ki določajo kot osnovo čisto plačo niso relevantne za določanje osnove za obračun odpravnine ob upokojitvi sodnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati znesek 519.335,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 dalje in mu povrniti stroške postopka v znesku 42.690,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1995 dalje do plačila ter višji zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa da sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. Pritožba navaja, da niti zakon o sodniških plačah in drugih prejemkih, niti zakon o sodniški službi ne določata, ali pripada sodniku ob odhodu v pokoj odpravnina v neto ali v bruto znesku. Res je sodni svet upravičen določiti pogoje in višino odpravnine, ni pa v njegovi pristojnosti odločitev, ali delavcu pripada odpravnina v neto ali v bruto znesku. Sodišče bi moralo zaradi nedorečenosti predpisov upoštevati načelne določbe kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 34/93), ki oblikuje odpravnine ob upokojitvi na čisti plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Tudi kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur. l. RS št. 39/93 in 23/94) jasno opredeljuje tri mesečne neto plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece oz. v višini treh povprečnih mesečnih neto plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavce ugodnejše. Ker noben predpis, ki natančneje določa izračun odpravnine, ne določa, da se odpravnina oblikuje na osnovi bruto plače, temveč določajo kot osnovo čisto (neto) plačo, pritožnik meni, da je izpodbijana sodba neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je prvostopno sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pravna podlaga za odločitev v tem delovnem sporu je v določbah 55. člena Zakona o sodniški službi (ZSS - Ur. l. RS, št. 19/94), ki določa, da ima sodnik pravico do odpravnine ob odhodu v pokoj (9. točka) in 57. členu istega zakona, ki določa, da višino odpravnine določi sodni svet na predlog ministra, pristojnega za pravosodje. V času upokojitve tožnika so se namreč že uporabljale določbe navedenega zakona, kot to določa 109. člen. Sodni svet je na podlagi pooblastila iz 8. člena zakona o sodniških plačah in drugih prejemkih (Ur. l. RS št. 10/93), ki je imel enako določbo kot 57. člen ZSS, dne 22.9.1993 sprejel sklep, da odpravnina ob upokojitvi znaša tri zadnje plače sodnika in dne 25.5.1994 razlago tega sklepa, iz katere sledi, da pojem plače obsega tako neto izplačilo sodniku, kot tudi davke in prispevke, ki plačo bremenijo, torej bruto plačo. Pritožbene navedbe, da zakon ne določa, ali gre za bruto ali neto osnovo in da odločanje o tem ni v pristojnosti sodnega sveta, so neutemeljene. Sodni svet ima pooblastilo v zakonu, da določa višino odpravnine, torej kriterije, po katerih se le ta odmeri, in sicer sedaj v določbi 57. člena ZSS, pred uveljavitvijo tega zakona pa v določbi 8. člena zakona o sodniških plačah in drugih prejemkih. Primerjave z določbami splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS št. 39/93, 23/94) in kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND - Ur. l. RS št. 18/91 do 15/94) so neutemeljene, saj ne veljajo za sodnike.

Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v RS določa, da velja tudi za državne organe, če posamezna vprašanja, ki jih ureja ta kolektivna pogodba, niso z zakonom drugače urejena. 3. odstavek 70. člena zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS št. 15/90) določa, da nagrada ob upokojitvi znaša tri zadnje osebne dohodke delavca, torej drugače kot kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v 3. točki 40. člena, ki določa, da pripada delavcu ob upokojitvi odpravnina v višini ene povprečne čiste plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece za vsakih dopolnjenih 5 let delovne dobe, oz. v višini ene povprečne mesečne čiste plače delavca za pretekle tri mesece za vsakih dopolnjenih 5 let delovne dobe, če je to za delavca ugodneje. Zakon o sodniški službi pa je specialni predpis v odnosu na zakon o delavcih v državnih organih in samostojno ureja višino odpravnine ob odhodu v pokoj. Zato v konkretnem primeru ni možno uporabiti ne določb KPND, prav tako pa tudi ne določb ZDDO. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe le pojasnjuje, da so delavci, za katere velja KPND glede odpravnin ob odhodu v pokoj v boljšem položaju kot delavci, ki so zaposleni v državnem organu, zato, ker ZDDO določa odpravnino v višini treh zadnjih plač delavca, KPND pa v višini povprečne mesečne čiste plače delavca za pretekle tri mesece za vsakih dopolnjenih 5 let delovne dobe. Tako tudi ni mogoče uporabiti določb KPND le glede višine osnove, ki določa čisto plačo. Gre namreč za dva povsem različna izračuna odpravnine. Sodišče združenega dela Republike Slovenije je v odločbi, ki jo citira pritožba, res odločilo, da je delavec upravičen do odpravnine v neto znesku, vendar sta bili podlaga za to odločitev obe splošni kolektivni pogodbi in ne zakon o delavcih v državnih organih oz. zakon o sodniški službi.

Določila splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo za sodnike ne veljajo, prav tako pa tudi ne za delavce, ki so v delovnem razmerju v državnih organih, zato je sklicevanje na določbe te kolektivne pogodbe neutemeljeno. Pod pojmom plača se pojmuje bruto plača, kar izhaja iz zakona o dohodnini (Ur. l. RS št. 71/93), zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje in zaposlovanje (Ur. l. RS št. 48/90), zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92) in zakona o zdravstvenem varstvu (Ur. l. RS št. 9/92), ki določajo, da je zavezanec k plačilu davkov in prispevkov fizična oseba, to je delavec, v konkretnem primeru sodnik, čeprav jih odvede v ustrezne sklade izplačevalec plače. Kot je bilo že povedano, je v konkretnem primeru pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu zakon o sodniški službi, ki je specialni predpis in pooblašča sodni svet, da določi višino odpravnine ob odhodu v pokoj. Zato je v tem primeru sodišče vezano na sklepe sodnega sveta in niti ni relevantno, kako višino odpravnine urejajo drugi zakoni oz. kolektivne pogodbe. Glede na vse navedeno in ker sam izračun višine razlike tožnikove odpravnine ni bil sporen, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.