Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obveznost prebivanja najemnika v stanovanju, v zvezi s katerim uveljavlja določena materialna upravičenja, izhaja tako iz jezikovne razlage določbe 2. odstavka 173. člena SZ-1, kot tudi iz namena navedenega pravnega pravila, da se tudi najemnikom - prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki prebivajo v denacionaliziranih stanovanjih, zagotovijo vse tiste ugodnosti, ki so jih bili deležni najemniki v stanovanjih, ki niso bila podržavljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.7.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za uveljavitev pravice najemnika v denacionaliziranem stanovanju v zvezi z nadomestnim odkupom.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno stališče tožene stranke, da je do ugodnosti iz 173. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1, Uradni list RS, št. 69/2003) upravičen le tisti najemnik denacionaliziranega stanovanja, ki je v tem stanovanju prebival na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91, s spremembami), to je 18.10.1991 in ki v tem stanovanju prebiva tudi v času uveljavljanja citiranih ugodnosti. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je opisano stališče tožene stranke pravilno in ima podlago v določbah SZ-1 in SZ. Iz listin v upravnih spisih tožene stranke izhaja, to pa tudi med strankama ni sporno, da je tožnica uveljavljala ugodnosti iz 3. odstavka 173. člena SZ-1 zaradi nakupa drugega stanovanja. Kot je pravilno navedla že tožena stranka, je do teh ugodnosti upravičen prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve tega zakona, to je 18.10.1991 in ki je na dan uveljavitve SZ v stanovanju, na katerem je imel stanovanjsko pravico, tudi prebival. Iz določbe 2. odstavka 173. člena SZ-1 pa po presoji sodišča prve stopnje izhaja obveznost prebivanja prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v stanovanju, za katerega uveljavlja ugodnosti iz 3. odstavka 173. člena SZ-1, tudi v času vložitve take zahteve. Zato je, glede na nesporno ugotovitev tožene stranke, da tožnica že od 29.11.2001 dalje prebiva na naslovu B. in ne v stanovanju na naslovu A., v zvezi s katerim kot najemnica uveljavlja pravico do nakupa drugega stanovanja, pravilna odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni upravičena do materialnih ugodnosti po 3. odstavku 173. člena SZ-1. Na tako odločitev po mnenju sodišča prve stopnje ne more vplivati niti okoliščina, da tožnica zatrjuje, da v tem stanovanju na naslovu A. prebiva njen sin in da je ta kot uporabnik stanovanja tudi naveden v najemni pogodbi ter da v stanovanju B., ni pridobila statusa najemnika, ampak da ima le status uporabnika. Obveznost prebivanja najemnika v stanovanju, v zvezi s katerim uveljavlja določena materialna upravičenja, po mnenju sodišča prve stopnje izhaja tako iz jezikovne razlage določbe 2. odstavka 173. člena SZ-1, kot tudi iz namena navedenega pravnega pravila, da se tudi najemnikom - prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki prebivajo v denacionaliziranih stanovanjih, zagotovijo vse tiste ugodnosti, ki so jih bili deležni najemniki v stanovanjih, ki niso bila podržavljena. Tudi za najemnike v družbenih stanovanjih, ki so se lastninila po SZ, je namreč veljalo, da so morali v času odkupa prebivati v teh stanovanjih. Vendar je dejstvo, da tožnica v času uveljavljanja pravice do nakupa drugega stanovanja, ne prebiva v stanovanju, katerega najemnica je, relevantno le za presojo njenih upravičenj do materialnih ugodnosti po 3. odstavku 173. člena SZ-1, nikakor pa to po mnenju sodišča prve stopnje ni razlog, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, za odpoved najemnega razmerja.

Glede na navedeno je zato sodišče prve stopnje tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi tako, da spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbi. Tožnica ponavlja pritožbene navedbe in še dodaja:Glede na sporno uporabo zakonske določbe 173. člena SZ-1 bi smelo sodišče prve stopnje v zvezi z pravico do odkupa ugotavljati le, ali ima ona status najemnika oziroma ali ne obstajajo okoliščine, na podlagi katerih bi se njej lahko odpovedala najemna pogodba in ki so določene v 103. členu SZ-1. V konkretnem primeru take okoliščine niso podane, saj ona stanovanje kot predmet najemne pogodbe uporablja oziroma stanovanje A. uporablja njen sin, ki je tudi naveden v najemni pogodbi kot uporabnik stanovanja. V svojem statusu je tako izenačena s preostalimi "prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice" po SZ, ki so lahko sodelovali pri lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo določbo 173. člena SZ-1, ko je presodilo, da ona zaradi neprebivanja v stanovanju A. na dan vložitve zahteve za uveljavljanje pravic v zvezi z nadomestnim odkupom nima pravice do ugodnosti po navedenem členu.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja pri tem, da je izpodbijana sodba pravilna in da temelji na zakonu. Vztraja pri svojih navedbah, in sicer, da je do ugodnosti iz 173. člena SZ-1 upravičen najemnik - prejšnji imetnik stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju, za kar pa ne zadostuje zgolj navedba v najemni pogodbi, pač pa tudi dejansko prebivanje v stanovanju. Dejansko prebivanje v stanovanju in ne le navedba najemnika v najemni pogodbi med drugim smiselno izhaja tudi iz 109. člena SZ-1, ki izrecno določa: če najemnik stanovanja umre, mora lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo pod istimi pogoji z zakoncem najemnika ali z osebo, s katero je živel v zunajzakonski skupnosti oziroma z enim od ožjih družinskih članov, če je v času najemnikove smrti dejansko prebival v stanovanju, imel v tem stanovanju prijavljeno stalno prebivališče ter bil naveden v najemni pogodbi. SZ, ki je bil sprejet 18.10.1991, je nadomestil pojem: "stanovanjska pravica" s pojmom: "najemno razmerje". Ožji družinski člani, navedeni v najemni pogodbi, pa so uporabniki stanovanja. Zato vztraja pri svojem stališču, da tožnica ne more imeti hkrati status najemnika - prejšnjega imetnika stanovanjske pravice na enem in status uporabnika na drugem stanovanju. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo vloženo pritožbo kot pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita in je zanjo sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obveznost prebivanja najemnika v stanovanju A., v zvezi s katerim uveljavlja določena materialna upravičenja, izhaja tako iz jezikovne razlage določbe 2. odstavka 173. člena SZ-1, kot tudi iz namena navedenega pravnega pravila, da se tudi najemnikom - prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki prebivajo v denacionaliziranih stanovanjih, zagotovijo vse tiste ugodnosti, ki so jih bili deležni najemniki v stanovanjih, ki niso bila podržavljena. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je tudi za najemnike v družbenih stanovanjih, ki so se lastninila po SZ, namreč veljalo, da so morali v času odkupa prebivati v teh stanovanjih. Vendar je dejstvo, da tožnica v času uveljavljanja pravice do nakupa drugega stanovanja, ne prebiva v stanovanju, katerega najemnica je (A.), relevantno le za presojo njenih upravičenj do materialnih ugodnosti po 3. odstavku 173. člena SZ-1, nikakor pa to ni razlog, kot utemeljeno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, za zmotno navajanje tožene stranke v izpodbijani odločbi glede odpovedi najemnega razmerja tožnici.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.