Jedro

Pravna kontinuiteta med prejšnjo Mestno občino Š.L. in sedanjo Občino Š.L. je bila pretrgana s sprejemom zakonodaje o upravno teritorialnih enotah oblasti v Sloveniji po drugi svetovni vojni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1123/2001-9 z dne 18.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 17.5.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote Š.L. z dne 13.4.2001, s katerim je bila zavržena njena zahteva za vrnitev podržavljenih nepremičnin parc. št. 314, 501/120, 82/1, 82/2, 379/1, 379/2 ter 102/2, vse k.o. Š.L., z utemeljitvijo, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, ki jih določa Zakon o denacionalizaciji (ZDen), zlasti ne pogoji iz 9.a člena in 2. odstavka 8. člena ZDen.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da so pogoji za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pravnim osebam, določeni predvsem v 3., 4., 5., 2. odstavku 8. in 9.a členu ZDen. Pravna oseba je upravičenka, če ji je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, in to v času, ko je imela sedež na ozemlju Republike Slovenije in če je njena pravna naslednica ob uveljavitvi ZDen, to je 7.12.1991, delovala na območju Republike Slovenije. Pravno nasledstvo pravnih oseb se presoja po pravu Republike Slovenije, pri čemer se za podržavljeno premoženje šteje zasebno premoženje, ki je na način iz ZDen prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno oziroma zadružno lastnino.

Enako kot upravna organa obeh stopenj tudi sodišče prve stopnje meni, da nobeden od navedenih pogojev ni izpolnjen. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bilo podržavljenje izvedeno na podlagi predpisa iz 3. člena oziroma na način iz 4. člena ZDen in tudi ne oporeka navedbi tožene stranke, da je bilo premoženje Mestne Občine Š.L. v javni lastnini, torej ne v zasebni lastnini, ki je bilo preknjiženo v splošno ljudsko premoženje na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47).

Tožeča stranka tudi ne oporeka, da bi se občine ustanavljale in reorganizirale na podlagi zakona. V obravnavanem primeru je pomemben Zakon o upravni razdelitvi Ljudske Republike Slovenije (Uradni list LRS, št. 26/46), ki je Slovenijo razdelil na okrožja, okraje in kraje, ne pa tudi na občine. Ta zakon tudi ni navedel, da bi bila katerakoli od navedenih oblik oblasti pravna naslednica predvojnih občin, torej pravnega nasledstva po nekdanjih občinah, tudi po predvojni Mestni občini Š.L., od uveljavitve navedenega zakona ni več, saj ga tudi nobeden od kasnejših zakonov o lokalni samoupravi ni vspostavil. Za pravno nasledstvo namreč tudi po mnenju sodišča ne zadošča, če se na istem teritoriju z istim premoženjem ustanovi pravna oseba, pa čeprav ima celo isto ime. Tožena stranka je nadalje pravilno navedla, da je mogoče ob izpolnitvi tudi drugih predpisanih pogojev denacionalizirati le premoženje, ki je bilo ob podržavljenju v zasebni lasti (2. odstavek 8. člena ZDen), kar pa premoženje nekdanje Mestne občine Š.L. ni bilo. Nekdanja Mestna občina Š.L., ki je delovala na sedanjem ozemlju Občine Š.L., namreč po predvojnih predpisih ni bila zasebna pravna oseba in ni imela zasebnega premoženja. Po mnenju sodišča prve stopnje je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je s sklepom na podlagi 125. člena ZUP/86 zavrgel zahtevo tožeče stranke za vrnitev premoženja nekdanje Mestne občine Š.L., prav tako je pravilno ravnala tožena stranka, ko je navedeno odločitev potrdila kot pravilno.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ZDen daje možnost zahtevati vrnitev premoženja tako fizičnim kot tudi pravnim osebam. V primeru, ko denacionalizacijo zahteva pravna oseba, mora le ta v postopku dokazati pravno kontinuiteto. V tem postopku je upravni organ odločil brez sodelovanja tožeče stranke in ji tako ni bila dana najmanjša možnost sodelovanja v postopku. Če je upravni organ menil, da ni izkazano njeno pravno nasledstvo po Mestni občini Š.L., bi ji moral dati možnost, da pravno nasledstvo izkaže. Sama pavšalna ugotovitev, da je bila pretrgana pravna kontinuiteta med prejšnjo Občino Š.L. in sedanjo Občino Š.L., ne zadošča. Že na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov in njenega zaslišanja kot stranke v postopku bi upravni organ lahko ugotovil, da je premoženje bivše Mestne občine Š.L., prav tako pa tudi pravice in obveznosti, prešlo na kasnejšo Občino Š.L. Prav obstoj premoženja bivše občine, ki se sedaj nahaja v premoženju Občine Š.L., je eden od dokazov pravne kontinuitete prej navedene pravne osebe. Meni, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 9.a člena ZDen in je pravna naslednica Mestne občine Š.L. Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni pogojev za denacionalizacijo. Tožeča stranka uveljavlja denacionalizacijo na podlagi 9.a člena ZDen, po katerem je pravna oseba denacionalizacijska upravičenka če, med drugim izpolnjuje pogoj pravnega nasledstva po pravni osebi, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Pravna kontinuiteta med prejšnjo Mestno občino Š.L. in sedanjo Občino Š.L. je bila pretrgana s sprejemom zakonodaje o upravno teritorialnih enotah oblasti v Sloveniji po drugi svetovni vojni (Zakonom o upravni razdelitvi Ljudske Republike Slovenije, Uradni list LRS, št. 26/46). Zato je pravilno stališče upravnih organov obeh stopenj in sodišča prve stopnje, da ker tožeča stranka po ZDen ni denacionalizacijska upravičenka, v zadevi ni bilo pogojev za uvedbo postopka in je odločitev o zavrženju zahteve za denacionalizacijo pravilna.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor tožeče stranke, da je upravni organ prve stopnje odločil brez njenega sodelovanja v postopku, zaradi česar naj bi bila kršena pravila postopka. V obravnavanem primeru, ko je upravni organ že iz same vložene zahteve ugotovil, da uvedba denacionalizacijskega postopka ni možna, ker tožeča stranka ni pravna naslednica nekdanje Mestne občine Š.L., njeno sodelovanje v postopku ni bilo niti potrebno. Prvostopni organ je v zadevi odločil na podlagi 2. odstavka 125. členu ZUP/86, po katerem, če organ, ki vidi iz vložene strankine zahteve, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka, izda o tem sklep.

Tožeča stranka ugovarja, da naj bi bil dokaz za to, da je pravna naslednica nekdanje Mestne občine Š.L. premoženje, ki je prešlo nanjo, skupaj s pravicami in obveznostmi. Ta ugovor je pravilno zavrnila že tožena stranka, ki ji je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da za pravno nasledstvo ne zadošča, če se na istem teritoriju z istim premoženjem ustanovi pravna oseba, pa čeprav ima ta pravna oseba isto ime. Poleg tega se po ZDen vrača le podržavljeno zasebno premoženje (2. odstavek 8. člena). Premoženje nekdanje Mestne občine Š.L., ki je predmet tega postopka pa to ni bilo in tako tudi ni moglo biti podržavljeno, ampak je bilo v zemljiško knjigo vpisano kot splošno ljudsko premoženje na podlagi podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.