Jedro

Četudi je prvotožena stranka s stanovanjem razpolagala v nasprotju z določili ZZZDR, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci, se ničnost pogodbe iz tega razloga ne more uveljaviti. Ničnost je skrajna sankcija, ki se praviloma uveljavi le, kadar so prizadeti širši družbeni interesi. Na drugo sankcijo odkazujejo določila ZZZDR, ki je v razmerju do ZOR specialni predpis, saj le-ta varujejo interese zakoncev v njunem medsebojnem razmerju, hkrati pa dajejo zakoncu možnost, da reagira na nedovoljeno razpolaganje drugega zakonca tako, da pravne posle sklenjene v nasprotju z določilom prvega odstavka 52. člena ZZZDR, po katerem zakonca s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, izpodbija.

Kršitev 122. člena SZ ne more biti razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in sledečih členov SZ. Četudi so pogodbene stranke kršile prepoved iz 122. člena SZ, je takšna prepoved manjšega pomena, saj zaradi naknadnega plačila preostanka kupnine, kršitev prepovedi sama po sebi ni imela nobenih nedovoljenih posledic in se v skladu z drugim odstavkom 107. člena ZOR, ob tem ko ni sporno, da je bila kupoprodajna pogodba v celoti realizirana, ničnost ne more uveljaviti, saj je tak pravni posel konvalidiral. Za presojanje pravočasnosti izpodbojne tožbe ni relevanten trenutek pridobitve lastninske pravice oziroma vpisa v zemljiško knjigo, saj se določila ZOR nanašajo na izpodbijanje pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla, ki predstavlja pravni temelj za pridobitev lastninske pravice, le-ta pa je z vsemi učinki veljavno sklenjen že, ko pogodbene stranke dosežejo soglasje o bistvenih sestavinah ter zadostijo obličnostnim zahtevam, kdaj se realizirajo pravice in obveznosti, ki za pogodbene stranke iz take pogodbe izhajajo, je pri tem nepomembno.

Sicer prvi odstavek 190. člena ZPP določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne konča, vendar pa subjektivnih meja pravnomočnosti že iz povsem procesnih razlogov ni mogoče širiti na osebe, ki v takšni pravdni niso imele možnosti sodelovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala vknjižbo lastninske pravice na njeno ime za stanovanje št. 11 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka, v velikosti 54,94 m2, vpisano v vl. št. X, k. o. ... do polovice, sicer bo takšno listino nadomestila sodba in da se ugotovi, da je prodajna pogodba z dne 21.11.1994, po kateri je prvotožena stranka prodala drugotoženi in tretjetoženi stranki že zgoraj navedeno stanovanje, nična. Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe z dne 21.11.1994, sklenjene med prvotoženo stranko in drugotoženo ter tretjetoženo stranko glede spornega stanovanja ter od drugotožene in tretjetožene stranke zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se lahko pri predmetnem stanovanju v zemljiški knjigi vpisala kot lastnica do celote, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. V zvezi z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ob tem, ko sicer ni sporno, da je predmetno stanovanje predstavljalo skupno premoženje tožeče stranke in prvotožene stranke, ki sta razvezana zakonca, in da je bila kot kupec predmetnega stanovanja po kupoprodajni pogodbi z dne 18.11.1991 navedena zgolj prvotožena stranka, ki je s predmetnim stanovanjem razpolagala brez vednosti tožeče stranke, kupoprodajna pogodba z dne 21.11.1994 , s katero je prvotožena stranka razpolagala s skupnim premoženjem zakoncev v nasprotju z določili prvega odstavka 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter 54. člena ZZZDR, ne šteje za nično v smislu 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je tak pravni posel zgolj izpodbojen. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v okviru primarno postavljenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka utemeljevala tudi na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe, da je solastnica tega stanovanja do idealne polovice, pa je zoper prvotoženo stranko zavrnilo iz razloga, ker v skladu z določbo 23. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zemljiškoknjižno dovolilo lahko izda le tisti, katerega pravica se prenaša oziroma spreminja, medtem ko je prvotoženec lastninsko pravico na predmetnem stanovanju prenesel na dugotoženo in tretjetoženo stranko z veljavno pogodbo in tako kot nelastnik zemljiškoknjižnega dovolila ne more izdati. Prav tako pa zemljiškoknjižnega dovolila ni mogoče zahtevati od drugotožene in tretjetožene stranke, saj imata v primerjavi s tožečo stranko močnejši pravni naslov. Sporno stanovanje, ki ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe še ni bilo vpisano v zemljiški knjigi, sta pridobili odplačno, odplačali sta tudi neporavnani del kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 18.11.1991, pri tem pa sta bili v dobri veri, saj nista mogli vedeti, da prvotožena stranka ni izključna lastnica spornega stanovanja. Glede podrejena zahtevka na razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 21.11.1994 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je potekel triletni objektivni prekluzivni rok iz drugega odstavka 117. člena ZOR, po katerem razveljavitve pravnega posla več ni mogoče zahtevati in je iz tega razloga tožbeni zahtevek v tem delu, posledično pa tudi v delu, s katerim je tožeča stranka nasproti drugotoženi in tretjetoženi stranki zahtevala izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri stališču, da je pogodba, s katero eden od zakoncev razpolaga s skupnim premoženjem v nasprotju z voljo oziroma brez vednosti drugega zakonca, nična po določilih 103. člena ZOR, dobra vera pridobiteljev, na katero odločitev veže sodišče prve stopnje, pa v danem primeru ne more biti merodajna. Pritožnica se sklicuje še na sodbo, s katero je ugotovljeno, da je solastnica spornega stanovanja do polovice, in meni, da lahko kot lastnica od vsakokratnega formalnega lastnika terja vknjižbo lastninske pravice na svoje ime, saj pravnomočna odločitev učinkuje tudi zoper sedanja toženca. V zvezi z zahtevkom za razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 21.11.1994 zastopa stališče, da so učinki sporne kupoprodajne pogodbe nastali šele z vknjižbo lastninske pravice na ime drugotožene in tretjetožene stranke v zemljiški knjigi pri spornem stanovanju in sta drugotožena in tretjetožena stranka tako šele z vpisom v zemljiško knjigo postali lastnici tega stanovanja, od tedaj dalje pa tečejo tudi roki za izpodbijanje. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga pritožbenemu sodišču »da napadano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi.« Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, tako da zatrjevana pritožbena razloga ne moreta biti uspešna.

Ob sicer nespornem dejstvu, da je bilo predmetno stanovanje skupno premoženje tedanjih zakoncev – tožeče in prvotožene stranke, in da je prvotožena stranka s tem stanovanjem s kupoprodajno pogodbo z dne 21.11.1994 razpolagala v nasprotju z določili ZZZDR, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci, je potrebno kot pravilnemu pritrditi prvostopenjskemu stališču, da se ničnost citirane pogodbe iz tega razloga ne more uveljaviti. Ničnost je namreč vselej skrajna sankcija, ki se praviloma uveljavi le, kadar so prizadeti širši družbeni interesi. V skladu s prvim odstavkom 103. člena ZOR, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je pogodba nična, če nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, razen če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ob tem pa je ugotoviti, da na drugo sankcijo odkazujejo ravno določila ZZZDR, ki je v razmerju do ZOR specialni predpis, saj le-ta varujejo interese zakoncev v njunem medsebojnem razmerju, hkrati pa dajejo zakoncu možnost, da reagira na nedovoljeno razpolaganje drugega zakonca in sicer tako, da pravne posle sklenjene v nasprotju z določilom prvega odstavka 52. člena ZZZDR, po katerem zakonca s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, izpodbija,(1) pri čemer v predmetni zadevi tudi uveljavljanje te sankcije ni več mogoče, kakor bo vse obrazloženo v nadaljevanju.

Kupoprodajna pogodba z dne 21.11.1994 ne more biti nična niti zaradi nasprotovanja moralnim načelom, saj drugotoženi in tretjetoženi stranki kot kupcema stanovanja po sporni pogodbi, ob tem, ko sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje zaključuje, da sta bili glede stanja lastništva na spornem stanovanju v dobri veri, pri čemer tožeča stranka takšnim dejanskim ugotovitvam in zaključkom niti ne nasprotuje, ni mogoče očitati, da sta kakorkoli ravnala nemoralno. Glede na to, da sta drugotožena in tretjetožena stranka ob sklenitvi sporne kupoprodajne pogodbe v dobri veri zaupali, da je sporno stanovanje v izključni lasti prvotožene stranke, ni mogoče trditi, da sta kakorkoli zlorabili oziroma izigrali položaj tožeče stranke, ki kot skupna lastnica oziroma solastnica predmetnega stanovanja v kupoprodajni pogodbi z dne 18.11.1991 ni bila navedena, tako da sklenitev kupoprodajne pogodbe z dne 21.11.1994 ne predstavlja ravnanja v nasprotju z moralnimi načeli in posledično ničnostna sankcija tega pravnega posla ne more zadeti.

Ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 21.11.1994 pa se ne more uveljaviti niti iz razloga, ker naj bi ta bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi, kar je tožeča stranka smiselno zatrjevala že v postopku na prvi stopnji. V pritožbenem postopku te pravne podlage sicer ne izpostavlja izrecno, vendar je pritožbeno sodišče sporno pogodbo preizkusilo tudi iz tega vidika, saj na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti (109. člen ZOR), ustrezne trditve za presojo tega vprašanja pa so pravdne stranke podale že v postopku na prvi stopnji. Prvotožena stranka je predmetno stanovanje pod ugodnimi pogoji v skladu s takrat veljavnim Stanovanjskim zakonom (SZ) odkupila od ..... po kupoprodajni pogodbi št. 8/91 z dne 18.11.1991. V predmetni zadevi ni sporno, da kupnina po citirani kupoprodajni pogodbi v času sklenitve sporne pogodbe z dne 21.11.1994 še ni bila v celoti poplačana in je bil preostanek kupnine poravnan iz prvega obroka kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 21.11.1994, ki sta ga v gotovini ob sklenitvi te pogodbe poravnala drugotožena in tretjetožena stranka v višini 18.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, kakor to izhaja tudi iz drugega odstavka II. točke pogodbe. V skladu s 122. členom SZ je sicer veljalo, da kupec, ki je pridobil stanovanje pod ugodnimi pogoji po SZ, stanovanja ni smel odprodati ali s kakšnim drugim pravnim poslom med živimi odtujiti pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, vendar je sodna praksa že zavzela stališče, da kršitev 122. člena SZ ne more biti razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in sledečih členov SZ.(2) Četudi ne sprejmemo teorije o sklenitvi sporne kupne pogodbe pod odložnim pogojem, ki sta jo v postopku na prvi stopnji poskušala uveljaviti drugotožena in tretjetožena stranka, ter zavzamemo stališče, da so pogodbene stranke po tej pogodbi dejansko kršile prepoved iz 122. člen SZ, saj je bila pogodba sklenjena dne 21.11.1994, preostanek kupnine pa prodajalcu po kupni pogodbi z dne 18.11.1991 oziroma njegovemu pravnemu nasledniku plačan dne 25.11.1994 (priloga C 1), je takšna prepoved manjšega pomena, saj zaradi naknadnega plačila preostanka kupnine, kršitev prepovedi sama po sebi ni imela nobenih nedovoljenih posledic in se v skladu z drugim odstavkom 107. člena ZOR, ob tem ko ni sporno, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 21.11.1994 v celoti realizirana, ničnost ne more uveljaviti, saj je tak pravni posel konvalidiral.(3) V sodni praksi je zastopano celo stališče, da prepoved vsebovana v 122. členu SZ odkazuje na drugo, milejšo sankcijo (prvi odstavek 103. člena ZOR), saj je ničnost vselej skrajna sankcija, tako da bi sporno pogodbo lahko izpodbijal zgolj podajalec (po prvotni kupoprodajni pogodbi) v za to predvidenih prekluzivnih rokih, kot že rečeno, zakonska prepoved namreč varuje le njegove koristi.(4) Tožeča stranka bi sporno pogodbo zaradi nasprotovanja določilom ZZZDR sicer lahko izpodbijala, vendar le v prekluzivnih rokih predvidenih v 117. členu ZOR. Kot povsem pravilno presoja že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka te roke zamudila. Zmotno je naziranje pritožbe, da je za presojanje pravočasnosti izpodbojne tožbe relevanten trenutek pridobitve lastninske pravice oziroma vpisa v zemljiško knjigo, saj se določila ZOR nanašajo na izpodbijanje pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla, ki predstavlja pravni temelj za pridobitev lastninske pravice, le-ta pa je z vsemi učinki veljavno sklenjen že, ko pogodbene stranke dosežejo soglasje o bistvenih sestavinah ter zadostijo obličnostnim zahtevam, kdaj se realizirajo pravice in obveznosti, ki za pogodbene stranke iz take pogodbe izhajajo, je pri tem nepomembno. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da je za nadaljnjo prodajo sporne nepremičnine zvedela šele v letu 2005 v teku izvršilnega postopka, ki ga je zaradi neplačevanja preživnine vodila zoper prvotoženo stranko, vendar pa je nato sama zaslišana kot stranka izpovedala, da se ne spominja natančno, ali je za prodajo stanovanja izvedela, ko sta se drugotožena in tretjetožena stranka vanj vselila ali sta že bivala v stanovanju, pri čemer drugotožena in tretjetožena stranka v spornem stanovanju bivata že vse od leta 1994. Pravkar navedeno pa na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku niti ne vpliva, saj je bistveno, da je ob vložitvi predmetne tožbe triletni objektivni rok iz drugega odstavka 117. člena ZOR že potekel. Zaradi uresničevanja načela pravne varnosti citirano določilo namreč predvideva, da po poteku določenega časa pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha v vsakem primeru, ne glede na to, kdaj je prizadeta stranka za izpodbojno pogodbo izvedela.

Glede na navedeno, ko se ničnost sporne kupoprodajne pogodbe ne more uveljaviti, in tudi razveljavitev le-te po določilih ZOR več ni mogoča, je torej potrebno zaključiti, da sta drugotožena in tretjetožena stranka v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika predmetnega stanovanja vsak do 1/2 na podlagi veljavnega pravnega temelja (iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je glede spornega stanovanja vzpostavljena etažna lastnina in sta drugotožena in tretjetožena stranka kot lastnika tega stanovanja - etažnega dela vsak do idealne polovice v zemljiški knjigi vpisana od dne 13.6.2008). Iz tega razloga tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki ga tožeča stranka izvaja iz te pravne podlage (tako v zvezi s primarnim kot podrejenim tožbenim zahtevkom), ne more biti utemeljen. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižno listine pa v nobenem primeru ne more biti uspešen zoper prvotoženo stranko, saj bi tožeča stranka vknjižbo solastninske pravice pri spornem stanovanju v zemljiški knjigi lahko dosegla le na podlagi intabulacijske klavzule zemljiškoknjižnega lastnika predmetne nepremičnine, kakor v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Iz 23. člena SPZ izhaja, da zemljiškoknjižno dovolilo izda tisti, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, takšna oseba pa prvotožena stranka zagotovo ni, saj pri predmetni nepremičnini njena lastninska pravica nikoli ni bila vpisana. Oviro za uspešen vpis tožeče stranke na osnovi zemljiškoknjižnega dovolila izdanega po prvotoženi stranki pa predstavljajo tudi pravila zemljiškoknjižnega prava. V skladu z načelom pravnega prednika, izraženim v 9. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) so vpisi dovoljeni namreč le proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša. Pravnomočna sodba na katero se sklicuje tožeča stranka in o kateri bo govora še v nadaljevanju obrazložitve, sicer učinkuje zoper prvotoženo stranko, vendar slednja v zemljiški knjigi ni vpisana kot imetnica pravice na katero se vpis nanaša, zato zemljiškoknjižna izvedba takšne odločitve (za katero, glede na dejstvo, da gre pri skupnem premoženju zakoncev za originarni način nastanka lastninske pravice, zemljiškoknjižno dovolilo niti ne bi bilo potrebno) ni mogoča. Nazadnje velja presojati še, ali je zahtevek tožeče stranke na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila lahko utemeljen na podlagi pravnomočne sodbe (sodbe Okrajnega sodišča v ... opr. št. P XXX z dne 12.4.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... opr. št. I Cp XXX z dne 13.9.2005), katera vsebuje ugotovitev, da je tožeča stranka solastnica spornega stanovanja do 1/2. Tožeča stranka sicer vztraja, da na osnovi citirane pravnomočne sodne odločbe lahko zoper vsakega formalnega lastnika nepremičnine zahteva vknjižbo lastninske pravice na svoje ime, saj je mnenja, da pravnomočna odločitev učinkuje tudi zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko, vendar s tem pritožbenim stališčem v predmetni zadevi ne more biti uspešna. Res sicer prvi odstavek 190. člena ZPP določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne konča, vendar pa subjektivnih meja pravnomočnosti že iz povsem procesnih razlogov ni mogoče širiti na osebe, ki v takšni pravdni niso imele možnosti sodelovati.(5) S tem, ko bi učinke pravnomočnosti v zadevi P XXX širili tudi na pridobitelja spornega stanovanja, ki v tej pravdi nista imela možnosti sodelovati in jima je tako bila odvzeta možnost, da bi skušala doseči zavrnitev tožbenega zahtevka, bi ju prikrajšali za pravico do obravnavanja pred sodiščem kot eno temeljnih pravic sodobnega procesnega prava, ki je hkrati ustavno varovana kategorija in se izvaja iz pravice do enakega varstva pravic, izražene v 22. členu Ustave RS (URS). Drugi odstavek 190. člena ZPP sicer predvideva, da tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, lahko vstopi v pravdno namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke, če v to privolita obe pravdni stranki, vendar te možnosti drugotožena in tretjetožena stranka nista imeli, saj za obstoj pravdne med tožečo stranko in prvotoženo stranko, kot tudi za izdano začasno odredbo prepovedi odtujitve in obremenitve, nista vedeli, kar v predmetni zadevi niti ni sporno. Obravnavana situacija je specifična z ozirom na dejstvo, da etažna lastnina glede predmetnega stanovanja v času sklenitve sporne kupoprodajne pogodbe še ni bila oblikovana in je tako dejansko prišlo do razpolaganja z nevpisano nepremičnino (stanovanjem kot realnim delom) in zato o dobroverni pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravil zemljiškoknjižnega prava (načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige) sicer ni mogoče govoriti, vendar pa iz tega razloga dobrovernosti drugotožene in tretjetožene stranke ni mogoče odreči pomena, za kar se sicer zavzema tožeča stranka. Kljub temu, da pridobitev lastninske pravice po določilu 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je določal, da se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v javno knjigo, v predmetni zadevi ni bila mogoča, saj je bila predmet pravnega prometa nevpisana nepremičnina, pa je potrebno zastopati stališče, da so lastninska upravičenja na drugotoženo in tretjetoženo stranko kljub temu prešla, saj sta sporno kupoprodajno pogodbo sklenili v dobri veri glede lastništva podajalca, dogovorjeno kupnino sta v celoti poplačali, prav tako pa jima je bilo sporno stanovanje izročeno v posest, tako da v njem bivata že vse od leta 1994, zato jima je tudi sedaj, ko je pri predmetnem stanovanju že vpisana lastninska pravica na njuno ime na podlagi veljavnega pravnega temelja, to je kupoprodajne pogodbe z dne 21.11.1994, nasproti tožeči stranki, ki sicer razpolaga s pravnomočno sodno odločbo, potrebno priznati močnejši pravni položaj. Pravnomočna sodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko ne more učinkovati, kakor izhaja že iz zgornje obrazložitve, zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, usmerjen zoper njiju pa ne more biti utemeljen tudi iz tega razloga, ker lastninska pravica tožeče stranke po pravnomočni sodbi temelji na originarni pridobitvi, na podlagi določil ZZZDR, v tem primeru pa je dajatveni zahtevek neutemeljen, saj ni potreben, neposredna izvedba pravnomočne ugotovitvene sodbe v zemljiški knjigi pa ob upoštevanju načela pravnega prednika iz 9. člena ZZK-1 ni mogoča, saj pravnomočna sodba ni listina, ki bi učinkovala zoper zemljiškoknjižna lastnika spornega stanovanja, to je zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko, takšne listine pa tožeča stranka v predmetnem pravdnem postopku, izhajajoč iz dosedanje obrazložitve, ne more izposlovati, zato bo morala izravnavo za svoje prikrajšanje uveljavljati z obligacijskim zahtevkom nasproti prvotoženi stranki.

Vsa v obrazložitvi te sodbe predstavljena izhodišča so narekovala odločitev pritožbenega sodišča, da je to pritožbo tožeče stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo je odpadla, saj ti niso bili priglašeni.

1 Sklep II Ips 198/93 z dne 8.12.1993. 2 VSC sklep Cp 878/2006 z dne 16.5.2007. 3 VSC sklep Cp 878/2006 z dne 16.5.2007 in sodba II Ips 227/97 z dne 10.9.1998. 4 Sodba in sklep II Ips 205/98 z dne 18.3.1999. 5 A. Berden v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 478.