Jedro

Če storilec zahtevo za sodno varstvo umakne, sodišče za vsebinsko odločanje o zahtevi za sodno varstvo nima pravne podlage in jo mora zavreči.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da:

1. se zahteva A. P. za sodno varstvo zavrže. 2. Storilec je dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso za zavrženje zahteve za sodno varstvo.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je storilcu A. P. dne 29. 7. 2010 izdal odločbo o prekršku št. ( P6) 2240-20961/2010-65004325 za radi

prekrška po sedmem odstavku 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekel globo 40 €. Zoper odločbo je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je dne 25. 10. 2011 umaknil. Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 28. 2. 2012 izdalo sodbo, s katero je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter storilcu naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve 3. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da je sodišče storilčevo zahtevo za sodno varstvo nepravilno zavrnilo, saj ni upoštevalo, da je storilec zahtevo umaknil. Posledično je prekrškovni organ storilcu odmeril višjo takso, kot bi jo storilec plačal v primeru zavrženja zahteve za sodno varstvo.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. O zakonitosti in pravilnosti odločbe o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku, odloča sodišče zgolj na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo. Po določbi drugega odstavka 61. člena ZP-1 lahko vlagatelj zahtevo za sodno varstvo umakne do izdaje sodbe o prekršku. V tem primeru sodišče zahtevo za sodno varstvo na podlagi 64. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZP-1 zavrže, če je ni zavrgel že prekrškovni organ.

5. Vrhovno sodišče pritrjuje vlagateljici zahteve, da je sodišče odločilo napačno, ko je storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je storilec z dopisom z dne 25. 10. 2011 zahtevo za sodno varstvo umaknil. Ker je bilo sodišče o umiku zahteve obveščeno dne 16. 11. 2011, torej še pred izdajo izpodbijane sodbe, za vsebinsko odločanje o zahtevi za sodno varstvo ni imelo pravne podlage in bi moralo storilčevo zahtevo zavreči. 6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče kršilo določbe 64. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZP-1, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrglo.

7. Glede na takšno odločitev je Vrhovno sodišče spremenilo tudi odločbo o stroških postopka, tako da je obsojencu naložilo plačilo sodne takse za zavrženje zahteve za sodno varstvo zaradi njenega umika. Taksa bo odmerjena po tarifni številki 8213 s posebnim plačilnim nalogom prekrškovnega organa. Kolikor je storilec sodno takso za zavrnitev zahteve za sodno varstvo že poravnal, bo lahko zahteval vrnitev preveč plačane sodne takse skladno s prvim odstavkom 36. člena Zakona o sodnih taksah.