Jedro

Merila za doseganje potrebne ravni skrbnosti delodajalca so v sodni praksi postavljena razmeroma visoko.

Ker nadrejeni delavec ni dal delavcu natančnih navodil glede izvedbe generalnega čiščenja (kaj in kje je treba počistiti, kako in kdaj je treba naloženo delo opraviti), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka delo generalnega čiščenja slabo organizirala in s tem kršila določila 19. člena ZVZD-1. Tožena stranka je namreč s takšnim ravnanjem dopuščala možnost, da si delavci sami razlagajo katere prostore je treba očistiti, kako je treba očistiti in do kdaj je treba naloženo delo opraviti (kako se mudi z izvedbo čiščenja). Takšno ravnanja pa, kot je pojasnil tudi izvedenec, povečuje možnost nastanka nezgod in poškodb.

Dejstvo, da so bile v prostorih tožene stranke delavcu na voljo tudi druge lestve, ki so ustrezale zahtevanim standardom, lahko v tem primeru vpliva le na vzpostavitev soodgovornosti delavca, ne pa tudi na (ne)obstoj kršitve s strani delodajalca. Delodajalec bi namreč moral neustrezno lestev odstraniti. Ker tega ni storil, je dopuščal možnost njene uporabe.

Krivda tožene stranke se domneva. Tožena stranka se odgovornosti za nastalo škodo lahko razbremeni le, če ji v okviru določil OZ o obrnjenem dokaznem bremenu uspe dokazati, da je v konkretnem primeru ravnala tako, kot bi morala, ali da v konkretnem primeru na njeni strani ni bila prisotna kakršnakoli stopnja krivde. Torej, da je pri sprejemu in izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu ravnala skrbno in ji zato v zvezi s konkretno nezgodo pri delu ni mogoče očitati niti malomarnosti.

Pomanjkanje navodil oziroma slaba organizacija delovnega procesa namreč delavca pri izvedbi enostavnih opravil, glede katerih delavec ne potrebuje nadzora ne razbremeni dolžnosti spoštovanja in izvajana ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Ker teh ukrepov delavec, čeprav je bil oziroma bi moral biti z njimi seznanjen, ni spoštoval, je ravnal samovoljno.

Izrek

I. Pritožbi pravdnih strank se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 10.130,28 EUR s pripadki (prvi odstavek izreka), v višjem znesku, za 10.130,28 EUR, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (drugi odstavek izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (tretji odstavek izreka). S tem je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za povrnitev nadomestil plače ter stroškov za zdravljenje delavca tožene stranke, ki se je poškodoval pri opravljanju dela. Presodilo je, da je bila nezgoda pri delu delno posledica opustitve delodajalčeve dolžnosti zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, delno pa posledica samovoljnega ravnanja delavca.

2. Proti sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. alineja prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).1 Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno presodilo, da je delavec soodgovoren za nezgodo v deležu 50 odstotkov, tožena stranka pa, da je zmotno presodilo, da je delodajalec odgovoren za nezgodo v deležu 50 odstotkov. Stranki sta v pritožbah predlagali ugoditev njunima pritožbama in spremembo izpodbijane sodbe v njuno korist oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Obe pravdni stranki sta zahtevali povrnitev svojih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožno tožeče stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

5. Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

6. Predmet te pravde je zahtevek tožeče stranke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (delodajalca) terja povrnitev plačanih nadomestil plač ter stroškov zdravljenja v skupni višini 20.260,57 EUR za delavca tožene stranke A. A. (zavarovanca tožeče stranke), ki se je 25. 10. 2013 poškodoval pri opravljanju dela na delovnem mestu Operater. V okviru delovnih nalog je bil delavec med drugim zadolžen tudi za čiščenje prostora v katerem je opravljal svoje delo. Delavcu je bilo s strani nadrejenega na dan delovne nezgode naloženo generalno čiščenje prostorov zaradi presoje BRC. Delavec je pri izvajanju generalnega čiščenja (odstranjevanju pajčevin) padel, ker se mu je speljala lestev. Pri tem si je huje poškodoval zgornji del leve golenice. Tožeča stranka je zatrjevala, da je za nezgodo pri delu odgovorna izključno tožena stranka, ker ni sprejela in izvajala ustreznih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu.

7. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala. Trdila je, da je sprejela in izvajala vse predpisane ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu in da je delovna nezgoda izključno posledica samovolje delavca pri opravljanju dela (delavcu ni naložila čiščenja pajčevine v prostoru v katerem je čistil, ni mu naložila čiščenja pajčevine na višini, delavec je uporabil neustrezno lestev, čeprav je vedel oziroma bi glede na opravljeno usposabljanje moral vedeti, da lestev ni ustrezna).

8. Podlago za zahtevek predstavlja prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ),2 po katerem ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

9. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (1. odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu; v nadaljevanju: ZVZD-1)3. Pri izvajanju varnostnih ukrepov mora delodajalec ravnati skrbno. Če ne ravna tako, pomeni njegovo ravnanje kršitev ZVZD-1 in je hkrati krivdno. Merila za doseganje potrebne ravni skrbnosti delodajalca so v sodni praksi postavljena razmeroma visoko.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dela, ki so bila odrejena delavcu na dan nesreče niso predstavljala vsakodnevnega običajnega čiščenja proizvodnje, temveč mu je bilo odrejeno posebno (generalno) čiščenje, ki je bilo potrebno zaradi presoje BRC. Iz izpovedi prič: delavca A. A. (glej list. št. 67), kadrovnice tožene stranke M. G. (glej list. št. 83) in delavca Z. M. (glej list. št. 75, 76, 78) namreč izhaja, da je bil A. A. v okviru svojih delovnih nalog zadolžen za strojno pomivanje tal, pospravljanje in čiščenje delovnega prostora in oskrbovanje proizvodnje s paletami, transportnimi kartoni (pomožna opravila), ne pa tudi za čiščenja pajčevin in pomivanje steklenih površin. To se je izvajalo izjemoma, največkrat s pomočjo čistilnega servisa oziroma vzdrževalcev, ki so imeli košare za delo na višini. Glede na navedeno ne držijo pritožbene trditve tožene stranke, da navodila nadrejenega delavca na dan nezgode niso odstopala od običajnih navodil, ki jih je delavec prejel. 11. Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da dejstvo, da se je na dan nezgode izvajalo posebno čiščenje prostorov zaradi presoje BRC, za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno. Tožena stranka je bila pri prvi presoji BRC neuspešna. Presojevalci so med drugim toženi stranki očitali neustrezno očiščene prostore - pajčevine. Zato so nadrejeni delavci delavcem, ki niso bili zaposleni na strojih, odredili generalno čiščenje prostorov (čiščenje pajčevin po kotih in notranjih stenah ter pomivanje steklenih površin), da bi ob ponovitvi presoje BRC zadostili kriterijem čistosti. Presoja BRC se je takrat pri toženi stranki izvajala prvič. Zato je normalno, da delavci niso bili seznanjeni z vsemi bistvenimi okoliščinami izvajanja generalnega čiščenja za potrebe presoje BRC. Ker nadrejeni delavec ni dal delavcu natančnih navodil glede izvedbe generalnega čiščenja (kaj in kje je treba počistiti, kako in kdaj je treba naloženo delo opraviti), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka delo generalnega čiščenja slabo organizirala in s tem kršila določila 19. člena ZVZD. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu jasni in logični. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi. Tožena stranka je namreč s takšnim ravnanjem dopuščala možnost, da si delavci sami razlagajo katere prostore je treba očistiti, kako je treba očistiti in do kdaj je treba naloženo delo opraviti (kako se mudi z izvedbo čiščenja). Takšno ravnanja pa, kot je pojasnil tudi izvedenec (glej izvedeniško mnenje str. 7, list. št. 136), povečuje možnost nastanka nezgod in poškodb.

12. Lestev, ki jo je za dostop na podest uporabil delavec, ni bila ustrezna. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka delavcem ni zagotovila ustreznih delovnih sredstev in je s tem kršila določila ZVZD-1, 57. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih4 ter 136. in 137. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme.5 Dejstvo, da so bile v prostorih tožene stranke delavcu na voljo tudi druge lestve, ki so ustrezale zahtevanim standardom, lahko v tem primeru vpliva le na vzpostavitev soodgovornosti delavca, ne pa tudi na (ne)obstoj kršitve s strani delodajalca. Delodajalec bi namreč moral neustrezno lestev odstraniti. Ker tega ni storil, je dopuščal možnost njene uporabe. Zato je zmotno pritožbeno prepričanje tožene stranke, da ni kršila določila ZVZD-1 in navedenih pravilnikov, ker so bile delavcem na voljo tudi lestve, ki so ustrezale predpisanim standardom.

13. Krivda tožene stranke se domneva (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ).6 Tožena stranka se odgovornosti za nastalo škodo lahko razbremeni le, če ji v okviru določil OZ o obrnjenem dokaznem bremenu uspe dokazati, da je v konkretnem primeru ravnala tako, kot bi morala, ali da v konkretnem primeru na njeni strani ni bila prisotna kakršnakoli stopnja krivde. Torej, da je pri sprejemu in izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu ravnala skrbno in ji zato v zvezi s konkretno nezgodo pri delu ni mogoče očitati niti malomarnosti.

14. Tožena stranka se odgovornosti za škodo v tem primeru ne more razbremeniti s sklicevanjem na sicer številne sprejete in izvajane ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu. V tem primeru, je za odločitev bistveno le, ali je delavec za izvajanje del, ki presegajo njegov običajen delokrog čiščenja prejel ustrezna, natančna navodila in ali je bila lestev, ki je bila v prostorih tožene stranke ustrezna, ne pa tudi, ali je tožena stranka sprejela in izvajala druge predpisane in zahtevane ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Glede na navedeno tako tožena stranka s pritožbenimi trditvami o številnih sprejetih in izvajanih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ne more uspeti.

15. Soprispevek delavca k nastali škoda je skladno s sodno prakso treba presojati v okviru določila OZ o deljeni odškodninski odgovornosti. Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Povzročitev škode s krivdnim ravnanjem potemtakem ne pomeni, da je povzročitelj odgovoren za celotno nastalo škodo. Ugovor deljene odškodninske odgovornosti zadeva vzročno zvezo (temelj odškodninske odgovornosti). Z njim odgovorna oseba uveljavlja, da ni vsa nastala škoda posledica njenega ravnanja.7

16. Delavec mora skladno z določilom 12. člena ZVZD-1 spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. To pomeni da mora delo opravljati s tolikšno previdnostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb ter da mora sredstva za delo uporabljati skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, z njimi mora ravnati pazljivo ter skrbeti, da so v brezhibnem stanju.

17. V tem primeru ni dvoma, da je podana vzročna zveza med opustitvami tožene stranke (kršitvami) in nastalo škodo. Če bi nadrejeni delavec dal delavcu natančna navodila glede kraja in načina izvajanja čiščenje ter bi iz delovnega procesa izločil neustrezno lestev, škoda ne bi nastala. Škoda pa ne bi nastala tudi, če bi delavec delo, ki se ga je lotil opravljati, opravljal skladno s predpisi o zagotavljanju varstva in zdravja pri delu, s katerimi je bil oziroma bi glede na opravljano usposabljanje za varno delo moral biti seznanjen. Torej, če bi se čiščenja pajčevine lotil skladno s pravili o varni uporabi lestev. Delavec je namreč približno štiri mesece pred delovno nezgodo opravil usposabljanje za varno delo, katerega del je bil tudi varna uporaba lestev. Ker delavec enostavnega opravila čiščenja, glede katerega ni potreben nadzor nadrejenega delavca (glej izvedensko mnenje str. 6 in 7, list. št. 136), ni opravljal skladno s pravili o varnem opravljanju dela, je ravnal samovoljno. Dela se je namreč lotil napačno, v nasprotju s pravili o varnem opravljanju dela.

18. Upoštevajoč pojasnjeno je zmotno pritožbeno stališče tožeče stranke, da delavcu ni mogoče očitati samovolje pri izvajanju dela, ker ni dobil natančnih navodil glede kraja, načina in časovnih rokov za izvedbo generalnega čiščenja. Pomanjkanje navodil oziroma slaba organizacija delovnega procesa namreč delavca pri izvedbi enostavnih opravil, glede katerih delavec ne potrebuje nadzora ne razbremeni dolžnosti spoštovanja in izvajana ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Ker teh ukrepov delavec, čeprav je bil oziroma bi moral biti z njimi seznanjen, ni spoštoval, je ravnal samovoljno. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je delavec soodgovoren za nastalo škodo.

19. Glede na vse navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da sta v tem primeru za delovno nesrečo odgovora tako tožena stranka kot delavec, in sicer vsak do 50 odstotkov.

20. Pritožbeno sodišče se je skladno z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP opredelilo le do pravno odločilnih pritožbenih očitkov.

21. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbi pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

22. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato vsaka sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je podla tožena stranka, ni v ničemer pripomogel k odločitvi o pritožbi tožeče stranke. Zato tožena stranka nosi sama tudi stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 43/2011. 4 Ur. l. RS, št. 89/1999. 5 Ur. l. RS, št. 101/2004 in naslednji. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 7 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 1/2014 z dne 25. 2. 2014 in VSL sodba I Cpg 1141/2014 z dne 10. 9. 2014.