Jedro

V izreku sodbe morajo biti navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP), v obrazložitvi sodbe pa sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 35874/2010 z dne 3. 2. 2011 D. P. spoznalo za krivega pod točko A/I izreka kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pod točko A/II kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 234. členu KZ, pod točko A/III kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ in pod točko A/IV kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ in mu za navedena dejanja določilo kazni 2 (dve) leti zapora, 1 (eno) leto zapora, 4 (štiri) mesece zapora in 1 (mesec) zapora, nato pa izreklo enotno kazen 3 (tri) leta zapora, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 35874/2010 pritožbi D. P. in njegovega zagovornika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona po določbi 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

4. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona glede kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234. a člena KZ (v izreku sodbe sodišča prve stopnje dejanje, opisano pod točko A/I), ker naj bi obsojenec ne mogel preslepiti direktorja glavne podružnice A. d. d. v K. s tem, ker naj bi zamolčal, da je nepremično premoženje že zastavljeno, saj gre za podatek, ki je javno dostopen; prav tako ni podana preslepitev, ker naj bi zamolčal, da so izdane menice brez kritja, saj bi banka morala preveriti kritje izdanih menic. Nadalje vložnik navaja, da pri dejanju, opisanem pod točko A/I A. ni povzročil zatrjevane škode, zaradi neizpolnjene obveznosti – nevračila posojila, saj je imela banka dane kredite zavarovane s hipoteko na nepremičninah obsojenca. Obsojenec po stališču zagovornika tudi ni preslepil R. P. z zamolčanjem, da njegova družba S. d. o. o., nima denarja, tega tudi ni mogel storiti, saj se je dogovor med njim in P. nanašal na dobavo računalniške opreme ne pa na plačilo denarja P. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika podana, ker v opisu izreka sodbe sodišča prve stopnje kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 234. členu KZ (točka A/II-a) manjka opredelitev, zakaj terjatev C. H. v znesku 100,000.000 SIT ni resnična in ker obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj neresničnost omenjene terjatve sodišče obrazlaga v obrazložitvi sodbe, čeprav okoliščine o tem niso navedene v sodbenem izreku. Glede kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ (dejanje, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točko A/II-b), ker v opisu izreka sodbe manjka opredelitev, zakaj naj ne bi bil račun C. d. o. o. plačan in ker manjka opredelitev vrednosti vozil. V zvezi s tem dejanjem je po njegovem podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker sodišče navaja razloge o neplačanem računu in vrednosti vozil v obrazložitvi sodbe, čeprav okoliščine o neplačanem računu in vrednosti vozil niso navedene v izreku. Pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ po mnenju vložnika v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje manjka opredelitev, zakaj terjatve C. d. o. o. do S. d. o. o. niso obstajale in zakaj so bili akceptni nalogi brez ustrezne pravne podlage, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Nadalje vložnik zatrjuje, da pri dejanju, opisanem pod točko A/II-c, v drugi alineji niso navedene okoliščine o tem, da terjatve C. d. o. o. do S. d. o. o., niso obstajale, zaradi česar za pogodbe o nakazilu ne bi bilo pravne podlage, tudi ni naveden znesek odstopljenih terjatev, zato zakonski znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 234. členu KZ niso podani. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika podana, ker so v razlogih sodbe navedeni razlogi o dejstvih, ki pa niso navedena v izreku sodbe. Nadalje vložnik zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje A/II manjka opredelitev o višini terjatev oškodovanih upnikov in čas nastanka terjatev in ker obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, saj obrazložitev navaja razloge o dejstvih, ki niso navedena v izreku sodbe.

5. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenila, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane, saj je na vse navedbe, s katerimi zahteva uveljavlja zatrjevane kršitve, že odgovorilo in jih utemeljeno zavrnilo sodišče druge stopnje. Vložnikovo ocenjevanje pomena posameznih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obsojenčevi krivdi, pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik po mnenju vrhovne državne tožilke skuša posredno izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ko za posamezne okoliščine ponuja drugačen potek dogajanja, tak nedovoljen razlog pa skuša utemeljiti z zatrjevanjem absolutnih bistvenih kršitev, ki pa niso podane. Zatrjevanje, da obsojencu očitana kazniva dejanja nimajo vseh zakonskih znakov, ni utemeljeno, niso podana nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe.

6. Obsojenec je na odgovor vrhovne državne tožilke podal izjavo. Zatrjuje, da bo upnik – A. poplačan iz prodaje njegovega premoženja in da upnik pravzaprav sploh ni bil oškodovan oziroma je bil zaradi zaračunavanja obresti po konformni metodi že poplačan.

B.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je manifestno neutemeljena. Vprašanje, ali je obsojenec preslepil oškodovano banko, da bo (lahko) poravnal svoje obveznosti do nje, je dejansko vprašanje, na katero sta s prepričljivo utemeljitvijo odgovorili že sodišči prve in druge stopnje. Vložnikovo drugačno stališče glede teh ugotovitev pomeni nedopustno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Povsem jasen in popoln je opis dejanja na škodo družbe P. d. o. o., in sicer, da ji ni dobavil računalniške opreme, kot je bilo to dogovorjeno, niti ni vrnil denarja, je pa obsojenec že pri sklepanju posla vedel, da dogovora ne bo mogel izpolniti. V opisu obsojenčevega ravnanja je tudi navedena nastala škoda, kar vse predstavlja normativno konkretizacijo kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 234.a člena KZ.

8. Očitki zahteve, da škoda A. ni bila povzročena, ker je imela hipoteko na nepremičnine S. d. o. o., ne upoštevajo, da je bilo nepremično premoženje družbe in obsojenca že zastavljeno, menice pa brez kritja, kar vse ugotavljata v svojih sodbah sodišči prve in druge stopnje, nestrinjanje s temi ugotovitvami pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Opisi vseh kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil D. P. obsojen, so popolni in predstavljajo konkretizacijo kaznivih dejanj po prvem in drugem odstavku 234. a člena, po 234. členu, po 244. členu in drugem odstavku 240. člena KZ. Pravno nevzdržni očitki, na primer, da v opisu kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 234. členu KZ manjka opredelitev, zakaj terjatev C. H. v znesku 100,000.000 SIT ni resnična, zamenjujejo procesno zahtevo, da morajo biti v izreku sodbe navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) z zahtevo, da sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP); z drugimi besedami, zamenjujejo vprašanja tako imenovane sklepčnosti sodbenega izreka in dokazanosti dejanja oziroma obstoja razlogov sodbe, kar pa je stvar obrazložitve. Na takšni zamenjavi temeljijo ne le očitki o nepopolnosti opisov očitanih kaznivih dejanj v izreku, temveč tudi očitki o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, ker naj bi bilo podano nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, češ da slednja vsebuje razloge o okoliščinah, ki niso navedene v izreku.

9. Tudi očitek, da v opisu dejanja v izreku sodbe A/II (zadnja alineja) manjka opredelitev o višini terjatev oškodovanih upnikov ter da čas nastanka ni opredeljen, ne predstavlja zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pomanjkljivost opisa kaznivega dejanja v izreku, ker naj bi ta ne vseboval konkretizacije katerega od zakonskih znakov, lahko pomeni le, da opisano dejanje ni kaznivo ne pa očitane kršitve. V izreku sodbe je v opisu kaznivega dejanja oškodovanja upnikov navedena višina povzročene premoženjske škode, medtem ko je podrobnejša opredelitev odstopljenih terjatev podrobno opisan v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje na straneh 19 do 21. 10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sodbi nimata napak oziroma da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, v že navedenih delih pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu prvega odstavka 95. v zvezi z 98. a členom ZKP.