Jedro

Terjatev zamudnih obresti je v primeru, ko se obravnava kot samostojni zahtevek, glede vprašanja zastaranja enotna terjatev. Začetek zastaranja terjatve za plačilo zamudnih obresti pa je v takšnem primeru izenačen z dnevom, ko se začne zastaranje glavne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki, opr. št. I Ig 984/95 z dne 25.11.1995 v 1. in 3. tč. izreka in zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo 973.459,10 SIT s pp.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi trdi, da bi sodišče moralo v konkretnem primeru uporabiti pet letni zastaralni rok, ker so zamudne obresti stranska terjatev, ki glede zastaranja deli usodo glavne terjatve. Zato prihaja v poštev določilo 369. čl. ZOR. Navaja, da 372. čl. ZOR ureja le pogodbene obresti. Zamudne obresti pa je moč uveljavljati kot samostojno terjatev šele, ko je glavnica plačana. Takrat je znana višina zamudnih obresti. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, češ da zamudne obresti zapadejo vsak dan.

Pritožba je bila vročena toženi stranki (359. čl. ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uradoma upoštevanih kršitev postopka (2. odst. 365. čl. ZPP) pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in presodilo, da so vtoževane zamudne obresti zapadle v plačilo v obdobju od 27.1.1991 do 8.4.1992. Omenjena datuma sta datuma zapadlosti glavnih terjatev, ki so prenehale z izpolnitvijo. Takšno izhodišče za presojo o ugovoru zastaranja vtoževanih zamudnih obresti je po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilno.

Pritožnik nima prav, ko trdi, da je moč zamudne obresti uveljavljati samostojno šele, ko je glavnica plačana. Zamudne obresti so le glede nastanka (277. čl. ZOR) in zastaranja (369. čl. ZOR) akcesorne glavni terjatvi. Ko nastanejo, so samostojne in upnik z njimi lahko prosto razpolaga (lahko npr. plačilo le-teh dolžniku odpusti in se zadovolji s plačilom glavnice). Zato dan plačila glavnice ne more biti odločilen za nastanek terjatve na plačilo zamudnih obresti. Ta dan prenehajo teči zamudne obresti. Dokončni znesek iz naslova zamudnih obresti je tako res znan šele tedaj. Toda ZOR začetka teka zastaralnega roka za plačilo zamudnih obresti ne veže na dejstvo prenehanja teka zamudnih obresti.

Drugačno stališče bi plačilo glavnice - morebiti šele čez deset let po njeni zapadlosti - izenačilo s pretrganjem zastaranja terjatve na plačilo zamudnih obresti. To pa bi bilo v nasprotju z 2. odst. 387. čl. ZOR. Po tem določilu je plačilo obresti razlog za pretrganje zastaranja glavnega dolga. In ker stranske terjatve (mdr. tudi zamudne obresti) zastarajo, ko zastara glavna terjatev (369. čl. ZOR), ne bi bilo logično, če bi plačilo glavnice uvrstili med okoliščine, ki pretrgajo zastaranje terjatve na plačilo zamudnih obresti.

Določilo 369. čl. ZOR je uvrščeno med splošne določbe, ki urejajo zastaranje. Iz besedila tega določila sledi, da je zastaranje stranskih terjatev odvisno od zastaranja glavne terjatve. Kako razumeti besedno zvezo, "ko zastara glavna terjatev", pa iz samega besedila tega določila, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ni jasno. Omenjeno besedilo je podlaga za različni stališči. Po prvem stališču se 369. čl. ZOR uporabi le v tistih primerih, ko glavna terjatev ni prenehala zaradi izpolnitve.

Ugovor zastaranja je toženčeva obramba v sodnem postopku (3. odst. 360. čl. ZOR), ki jo ima na razpolago, dokler terjatve ne izpolni. In če do posledic zastaranja ne more priti, terjatev ni zastarala. To bi lahko bila podlaga stališču, da določilo 369. čl. ZOR pride v poštev le za primer, ko glavna terjatev ni prenehala npr. zaradi izpolnitve, kompenzacije ali kako drugače. Zato: če je glavna terjatev prenehala npr. zaradi izpolnitve, je zastaranje zamudnih obresti potrebno presojati po 372. čl. ZOR in ne po 369. čl. ZOR.

Po drugem stališču pa je potrebno razumeti omenjeno besedilo 369. čl. ZOR kot pretek roka, v katerem bi zastarala glavna terjatev.

Zastaranje se nanaša na pravico zahtevati izpolnitev obveznosti (1. in 3. odst. 360. čl. ZOR), ne pa na samo terjatev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je besedno zvezo, "ko zastara glavna terjatev", razumeti kot prenehanje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti, ki se lahko realizira le v sodnem postopku (1. in 3. odst. 360. čl. ZOR; prim. zgoraj), torej v povezavi s posledicami zastaranja, ali pa se nanaša zgolj na pretek zastaralnega roka. V prid stališču o pomenu sporne besedne zveze kot preteka zastaralnega roka je, da ZOR uporablja zvezo "zastaranje terjatve" v drugem odseku četrtega oddelka, ki opredeljuje čas, ki je potreben za zastaranje. Poleg tega zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev (2. odst. 360. čl. ZOR). Zato bi moral zakonodajalec, če bi želel omejiti uporabo 369. čl. ZOR na situacijo, ko se ugovor zastaranja glavne terjatve v konkretnem primeru še lahko realizira, zastaranje stranskih terjatev tako tudi pogojevati. Iz doslej razloženega sledi, da zastaranje stranskih terjatev v razmerju do glavne terjatve v 369. čl. ZOR ni jasno omejeno na situacijo, ko glavna terjatev še ni prenehala zaradi izpolnitve oz. kako drugače. Zato je po presoji pritožbenega sodišča besedno zvezo, "ko zastara glavna terjatev", potrebno razumeti v smislu 2. odst. 360. čl. ZOR in 371. čl. ZOR in nasl., to je kot pretek časa, ki je potreben za zastaranje, ne glede pri tem na še možne posledice preteka tega roka v konkretnem primeru (1. in 3. odst. 360. čl. ZOR).

Če je plačilo upnik sprejel kot plačilo glavnice (313. čl. ZOR), ni logično, da bi dolžnikova izpolnitev lahko tudi že zastarane obveznosti - naturalne obveznosti izključila uporabo 369. čl. ZOR v njegovo škodo. Takšno posledico bi lahko imela le, če bi ji lahko pripisali učinek pretrganja zastaranja, česar pa, kot je bilo že obrazloženo, ni moč utemeljiti.

Po drugem stališču je terjatev zamudnih obresti tudi, ko se obravnava kot samostojni zahtevek, glede vprašanja zastaranja enotna terjatev.

Začetek zastaranja terjatve za plačilo zamudnih obresti pa je v takšnem primeru izenačen z dnevom, ko se začne zastaranje glavne terjatve - tj. v konkretnem primeru dan po zapadlosti terjatev po računih, od katerih so obračunane sporne zamudne obresti (361. čl. ZOR).

Ker gre v konkretnem primeru očitno za zamudne obresti od terjatev gospodarskega subjekta, pritožbeno sodišče nima pomisleka, da gre za terjatve, ki izvirajo iz prometa blaga in storitev. Zato je v konkretnem primeru zastaralni rok tri leta (374. čl. ZOR). Zakaj naj bi veljal 5 letni zastaralni rok, pritožnik ne obrazloži. Upoštevaje, da je bila tožba vložena 20.10.1995, terjatve po računih pa so zapadle najkasneje 8.4.1992, je sodišče prve stopnje presodilo pravilno, ko je odločilo, da je ugovor zastaranja utemeljen.

Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (368. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postoka temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.