Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 445/2018 z dne 25. 2. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 11.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženec tožnika dne 11. 7. 2014, na dvorišču pred stanovanjsko hišo P., ..., lahko telesno poškodoval. Toženec ga je s pestjo udaril v glavo, ga brcal v telo in mu povzročil dvojni kompleksni zlom spodnje čeljusti z razmakom kostnih odlomkov, enostavni zlom nosne kosti, spiralni zlom 4. dlančnice leve roke, zlom 8. in 9. levega rebra, več manjših razpočnih ran po glavi, očalno podplutbo na desnem očesu, udarnino desnega uhlja, zlom zobne krone obeh levih spodnjih predkočnikov, več plitvih črtastih odrgnin na desni strani vratu ter plosko udarnino na levi strani prsnega koša. Za povzročitev hude telesne poškodbe je bil toženec pravnomočno obsoj s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 49385/2014 z dne 9. 10. 2014. Sodišče prve stopnje je ugotovilo 50 % soprispevek tožnika. Na podlagi izpovedi tožnika in mnenja izvedenca pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino in sicer za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 25.000,00 EUR 15.000,00 EUR, ter za strah od zahtevanih 6.000,00 EUR 2.000,00 EUR. Ugotovilo je namreč, da je tožnik trpel bolečine različnih intenzitet ter neugodnosti med zdravljenjem. Bolečine bodo trajale tudi v bodoče. Pri prisoji odškodnine za strah je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni prestal primarnega strahu, prestajal pa je sekundarni strah, ki je trajal vse do zaključenega zdravljenje, to je do 24. 11. 2014. Iz tega naslova mu je prisodilo 2.000,00 EUR. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper obsodilni del sodbe podaja pritožbo tožena stranka. Sodbo izpodbija glede višine prisojene odškodnine, v presežku nad zneskom 6.500,00 EUR, in sicer iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Za toženo stranko je nesporen temelj odškodninske odgovornosti, je pa sporna višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo tožniku ni 22.000,00 EUR, temveč 17.000,00 EUR. Ob upoštevanju povprečne plače v RS, ki je v času izdaje sodne odločbe znašala 1.314,62 EUR, je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini slabih 13 povprečnih plač v RS. Mnenja pa je, da bi lahko sodišče prisodilo odškodnino, ki ne sme preseči 10 povprečnih plač v RS. Zato bi bil tožnik upravičen za odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem do odškodnine, največ 11.500,00 EUR, iz naslova strahu pa 1.500,00 EUR. Mnenja je, da je tožnikovo zdravljenje trajalo do 24. 11. 2014. Komisija je ugotovila, da tožnikovo psihiatrično zdravljenje ni bilo potrebno zaradi škodnega dogodka, temveč zaradi drugih vzrokov ter, da se je tožnikovo psihiatrično zdravljenje pričelo 1. 12. 2014, torej po zaključku zdravljenja, zaradi poškodb, utrpelih v obravnavani nezgodi. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je prisodilo odškodnino v višjem znesku kot so jih prisodila slovenska sodišča v podobnih primerih. Iz sodbe VS RS II Ips 618/2008 izhaja, da je bila oškodovancu, ki je utrpel zlom čeljusti levo in desno zgoraj ter zlom dveh zob, prisojena odškodnina v višini 10 povprečnih plač. Tožnik primarnega strahu ni mogel trpeti, oškodovanec pa je ob nesreči utrpel hud primarni strah, nato pa je 14 dni trpel hud sekundarni strah, zato je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru prisodilo previsoko odškodnino tudi iz naslova strahu. Tudi iz sodbe VR RS II Ips 370/2000, kjer je bila prisojena oškodovancu, ki je prejel brco v obraz in je utrpel prelom leve ličnice s premikom kostnih zlomkov, prelom sprednje leve nosne votline in krvavitev v levo obnosno votlino in zmečkanino levega podočesnega živca in bil hospitaliziran 13 dni ter je trpel hude bolečine 9 dni, izhaja, da je bila prisojena odškodnina v višini 10 povprečnih plač v RS. Ti dve zadevi sta primerljivi s konkretno zadevo, kar pomeni, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino. Pritožbo podaja tudi zoper sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka pa je nato dne 8. 3. 2021 podala delni umik pritožbe, ker je sodišče s popravnim sklepom pravilno izračunalo odškodnino in jo je popravilo na skupni znesek 8.500,00 EUR. Tožena stranka svoje pritožbe v presežku nad pritožbeno še vedno spornih zneskov 2.600,00 EUR ne umika, umika pa ugovor glede napačno izračunane odškodnine. Še vedno pa vztraja pri tem, da je sodišče presodilo previsoko odškodnino.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja obsega telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja Komisije za izvedenska mnenja ugotovilo, da se sicer tožnik pri psihiatru še vedno zdravi tudi po 24. 11. 2014, vendar so njegove subjektivne težave vezane predvsem na odnos z bratom in s tem povezanimi sodnimi postopki. Psihiatrične diagnoze so nespremenjene, ne glede na to, da objektivno ni navedenih simptomov, ki bi jih potrjevale. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje vseh kriterijev za organski psihosindrom po poškodbi glave v škodnem dogodku. Pri tožniku so v ospredju druge organske, osebnostne in vedenjske motnje oziroma druge osebnostne in vedenjske spremembe, zaradi znanih fizioloških stanj. Te motnje nastanejo zaradi nespecifičnih možganskih vzrokov, poškodbe ali disfunkcije. Pri tožniku je prisotnih več, že naštetih etioloških dejavnikov za organske psihične simptome, možganske spremembe kroničnega značaja brez opredelitve etiologije, ni možno označiti kot neposredno posledico škodnega dogodka. Tako iz tega dela obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče ni v obseg prestanih neugodnosti med zdravljenjem upoštevalo dejstvo, da se tožnik od 1. 12. 2014 dalje zdravi pri psihiatru. Sodišče je namreč glede trajanja intenzitete bolečin ugotovilo le tiste, katere izhajajo iz mnenja izvedenca in jih je opisalo v točki 22. obrazložitve. Obseg telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem za toženca pritožbeno niso sporne in pritožnik v pritožbi ne omenja, da je sodišče prve stopnje na tem področju zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zato se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje dejanskemu stanju kot ga je na področju telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako za pritožnika ni sporen obseg neugodnosti med zdravljenjem. Glede glavobolov, ki jih tožnik še vedno občuti, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso neposredna posledica škodnega dogodka, ampak skupek različnih etioloških dejavnikov. Sodišče je kot posledico škodnega dogodka upoštevalo 6 dnevno hospitalizacijo tožnika, večkratno rentgensko slikanje, opravljeno CT preiskavo, operacijo zloma čeljusti v splošni anesteziji, mobilizacijo 4. in 5. prsta, oskrbo ran v lokalni anesteziji in večkratne preglede pri specialistih ter osebnem zdravniku. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno 24. 11. 2014. Ob pregledu v ORL ambulanti tega dne je stanje ostalo nespremenjeno do danes in tudi v bodoče sprememb ni pričakovati. Glede na tako ugotovljen obseg številnih poškodb katere je tožniku prizadejal toženec in kot jih je sodišče diagnosticiralo na podlagi mnenja izvedenca in jih je navedlo v točki 22. obrazložitve, ter na podlagi prestanega celega spektra telesnih bolečin, katere trajajo v določenem obsegu tudi v bodoče ter na podlagi številnih neugodnosti, katere je tožnik utrpel tekom zdravljenja, je tudi po stališču sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova v znesku 15.000,00 EUR in pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

7. Prisojeno odškodnino pa je po mnenju sodišča druge stopnje mogoče po višini glede telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter glede na celotno prisojeno odškodnino, umestiti v okvir že prisojenih odškodnin, ki so bile že prisojene v podobnih primerih1. Tako se izkaže, da primera, katera v pritožbi navaja toženec nista povsem primerljiva z dejanskim stanjem zadeve, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino, primerljivo z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 in 182 OZ.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba sodišču prve stopnje ne očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Tožena stranka podaja pritožbo tudi zoper stroškovno odločitev. Ker pa je sodišče prve stopnje dne 1. 3. 2021 izdalo sklep o popravi, v katerem je popravilo tudi odločitev o pravdnih stroških, ta sklep pa je postal pravnomočen dne 24. 3. 2021, sodišče druge stopnje zato ni poseglo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, določene s sodbo v zvezi s pravnomočnim popravnim sklepom.

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Primerjaj odškodnine prisojene v zadevah VS RS II Ips 1029/2007, kjer je bila prisojena odškodnina v višini 32 povprečnih plač, za nekoliko hujšo obliko poškodb, zadeva II Ips 430/2008, kjer je bilo prisojeni v primerljivem primeru 35 povprečnih plač, II Ips 322/2003, kjer je bilo prisojenih 31 povprečnih plač, odločba II Ips 568/95, kjer je bilo prisojenih 17 povprečnih plač, odločba S 001843, kjer je bilo oškodovancu prisojenih 25 povprečnih plač.