Jedro

Toženi stranki, ki je na prvem naroku podala dejstvo, glede katerega je lahko utemeljeno pričakovala, da ga tožeča stranka ne bo zanikala, je treba omogočiti, da listine, na katere se je zaradi dokazovanja tega dejstva sklicevala, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko predloži po zaključku naroka. Dejstvo, da je nasprotna stranka nepričakovano zanikala temeljno, z listinami dokazljivo dejstvo, opravičuje njeno neskrbnost, da na naroku ni razpolagala z zadostnim številom predlaganih listinskih dokazov. V konkurenci načela ekonomičnosti na eni strani ter nevarnosti, da bo stranka v relativno zapletenem pravdnem postopku prikrajšana za dokazovanje dejstva, ki je za odločitev lahko usodnega pomena, je treba dati prednost ustavnemu jamstvu do poštenega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo obveznost plačila 275.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2011 dalje ter pravdnih stroškov v višini 8.136,00 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da svojih navedb ni spreminjala. Pojasnjuje, da ni zatrjevala, da se je 20. 1. 2009 poplačala iz zavarovanja za neplačani kredit. Zgolj zaradi lažjega razumevanja je pojasnila, da je šele po prenehanju navedene depozitne pogodbe poplačala neplačane kreditne obveznosti z zastavljenimi depozitnimi sredstvi. Opozarja na nepravilno navedbo sodišča, da je depozit znašal 255.000,00 EUR, kajti tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da je bila Pogodba o vezavi depozita št. ... z dne 20. 1. 2009 sklenjena za 250.000,00 EUR. Depozitna pogodba v vrednosti 255.000,00 EUR je bila še istega dne (20. 1. 2009) nadomeščena z zgoraj navedeno pogodbo. Meni, da spornega razmerja sodišče ni pravilno okarakteriziralo in je z nalogo, ki si jo je zastavilo, prekoračilo trditveno podlago. Opozarja, da tožeča stranka uveljavlja zahtevek zaradi razpolaganja z njenimi denarnimi sredstvi dne 20. 1. 2009 v znesku 250.000,00 EUR in ne zaradi kateregakoli koli drugega (kasnejšega ali prejšnjega) razpolaganja na transakcijskem računu (npr. poplačila iz zastavljenega depozita). Sklicuje se na 2. in 7. čl. ZPP ter opozarja, da je predmet obravnavanja: ali je tožena stranka dne 20. 1. 2009 (ne)upravičeno razpolagala z denarnimi sredstvi v znesku 250.000,00 EUR na transakcijskem računu tožeče stranke št. ... Meni, da je izven trditvene podlage in postavljenega zahtevka sodišče presojalo veljavnost zastavne pravice na depozitu za zavarovanje kredita. Ne soglaša z ugotovitvijo, da depozitna pogodba št. ... z dne 20. 1. 2009 ni bila sklenjena. Tožnica je bila stranka t.i. privatnega bančništva, zato je tožeča stranka naročilo za sklenitev pogodbe dala po telefonu, kar je razvidno iz aplikacije na dan 20. 1. 2009. Trdi, da je prvostopenjsko sodišče ta dokaz kot nepotreben zavrnilo. S tem sta stranki soglasno izjavili voljo za sklenitev depozitne pogodbe in je bila depozitna pogodba sklenjena, nato pa je tožena stranka dogovorjeno pripravila še v pisni obliki in to posredovala tožeči stranki. Tak način sklepanja depozitnih pogodb je bil ustaljen. Tožena stranka je ustaljeno poslovno prakso dokazovala z depozitnimi pogodbami, sklenjenimi v obdobju od 2. 7. 2008 do 17. 12. 2008, vendar je sodišče predlagani dokaz kot nepotreben zavrnilo že na naroku za glavno obravnavo, čemur je tožena stranka nasprotovala. Ustnega sklepanja pogodbe in dejstva, da sta stranki 9. čl. depozitne pogodbe, ki predvideva pisno sklenitev pogodbe, spremenili, tožena stranka ni mogla dokazati, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Opozarja, da je bila na enak način (brez podpisa tožnice) sklenjena depozitna pogodba, kateri tožeča stranka ne odreka veljavnosti. Sodišče je to pogodbo vpogledalo. Na enak način sta stranki sklenili tudi Pogodbi o vezavi depozitov št. 2 in 3, pa tožeča stranka sklenitve teh pogodb ne problematizira. Slednja depozita nista bila zastavljena in je lahko tožeča stranka po prenehanju depozita s temi sredstvi prosto razpolagala. Tudi navedeni pogodbi o vezavi depozitov je tožena stranka predlagala kot dokaz, vendar je sodišče tudi ta dokaz kot nepotreben zavrnilo. Graja, da se sodišče ni izjavilo o dopisu tožeče stranke z dne 19. 3. 2010, v katerem se omenja kreditna pogodba z dne 20. 1. 2009, v zavarovanje katere sta pravdni stranki istega dne sklenili sporno depozitno pogodbo. V tem dopisu tožeča stranka priznava, da je tožnica nastopala kot depozitar z depozitom 250.000,00 EUR za kredit družbe K., d. o. o. po kreditni pogodbi z dne 20. 1. 2009. S tem tožeča stranka potrjuje, da je tožena stranka dne 20. 1. 2009 upravičeno prenesla 250.000,00 EUR iz računa tožeče stranke na depozit št. ... Podredno opozarja, da tožeča stranka ni izkazala višine zakonskih zamudnih obresti, ki jih uveljavlja. Opozarja, da tožeča stranka dokazov, ki bi izkazovali višino obresti, ni predložila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da je tožena stranka tekom postopka spreminjala trditve o tem, zakaj zavrača tožbeni zahtevek. Meni, da je sodišče to ravnanje pravilno ocenilo. Ustno sklepanje pogodb označuje za nesprejemljivo. Trdi, da tožena stranka takó ne posluje. Trditev, da se je med strankama razvila praksa sklepanja ustnih pogodb, označuje za nevzdržno. Opozarja, da dokaz s pogodbami, ki jih je tožena stranka priložila pritožbi, ni dopusten. Trdi, da so bile podpisane vse pogodbe, razen pogodbe z dne 20. 1. 2009. Take pogodbe tožeča stranka s toženo stranko ni sklenila. Opozarja, da je tožena stranka vtoževani znesek brez kakršnegakoli pooblastila in brez kakršnekoli pogodbene osnove odvzela iz tožničinega transakcijskega računa. Trdi, da je bil za vsak depozit, ki je bil dogovorjen s toženo stranko, odprt poseben depozitni račun, za katerega je depozitar dal pooblastilo in dovoljenje, da se ga uporablja za strogo določen namen. V tožbi uveljavljani znesek pa ni bil na depozitnem računu, pač pa na posebnem transakcijskem računu tožnice in je od tam nenadoma brez obvestila, brez kakršnegakoli „telefonskega dogovora ali razgovora“, izginil. Táko poslovanje, kot ga tožena stranka zatrjuje v pritožbi, označuje za nasprotujoče bančnim pravilom in navodilom, ki jih za poslovanje s strankami dobivajo referenti. Opozarja, da tožena stranka za razpolaganje s sredstvi tožeče stranke na njenem osebnem transakcijskem računu nima pooblastila. Če bi tak dokaz obstajal, bi ga tožena stranka že zdavnaj predložila. Navaja, da se ji zaradi sklicevanja na druge nepodpisane pogodbe postavlja vprašanje, zakaj so bile predložene pogodbe pripravljene v pisni obliki, če je obstajala praksa ustnega sklepanja pogodb. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. O pritožbi pritožbeno sodišče odloča drugič. S sodbo II Cp 2685/2013 z dne 8. 1. 2014 je pritožbi ugodilo in prvostopenjsko odločitev spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Presodilo je (drugače kot prvostopenjsko sodišče), da je tožnica podala naročilo za dne 20. 1. 2009 izveden prenos denarnih sredstev v višini 250.000,00 EUR iz njenega transakcijskega računa št. ... na njen vezani depozit. To je pritožbeno sodišče sklepalo indično: a) ker se tožnica vse do 19. 3. 2010 ni odzvala na dne 20. 1. 2009 izvedeno odtegnitev sredstev iz transakcijskega računa(1) in b) ker so se pogodbe o vezavi depozitov med strankama očitno sklepale po tožničinem telefonskem naročilu, s sodelovanjem tožničinega bančnega skrbnika. To zadnje stališče je pritožbeno sodišče utemeljilo z dejstvom, da je bila na ta način dne 30. 7. 2008 sklenjena Pogodba o vezavi NLB depozita št. ..., na katero se sklicuje in ji pravno veljavnost priznava tudi tožeča stranka (s strani tožnice nepodpisano pisno pogodbo sta v spis vložili obe stranki – dokaza A3 in B7).

5. Na podlagi tožničine revizije je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 114/2014 odločitev pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Menilo je, da zgoraj navedena indična ugotovitev o danem nalogu za prenos sredstev ne ustrezna materialnopravni podlagi, kakršna je za prenos sredstev iz transakcijskega računa predpisana s 13. čl. Zakona o plačilnem prometu (v nadaljevanju ZPlaP).

6. Pritožba je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče sprejema argumente Vrhovnega sodišča in na tem mestu tudi sámo ocenjuje, da zgolj zgoraj navedeni indici ne zadoščajo za zaključek, da je dne 20. 1. 2009 tožnica dala nalog za prenos sredstev iz transakcijskega računa in sklenila pogodbo o vezavi depozita. Gre za indično sklepanje, ki ne zadošča za zaključek o obstoju nekega nekonkretiziranega telefonskega pogovora. Materialni predpis, ki sicer predvideva tudi telefonski nalog za plačilo(2), namreč predvideva, da morajo zaradi zagotavljanja identitete nalogodajalca obstajati varovala, ki zagotavljajo preverljivost naloga in varnost prenosa. Glede na takó strog materialni predpis ni mogoče zaključiti, da zgolj indici – tožničino ravnanje po tem, ko naj bi bila pogodba sklenjena in na enak način v preteklosti sklenjena pogodba – zadoščajo za zaključek, da je bilo naročilo dano in Pogodba o vezavi NLB depozita št. ... dne 20. 1. 2009 sklenjena.

8. Ustno podano naročilo in ustno sklenjena pogodba o vezanem depozitu pa bi bila lahko dokazana, če bi tožena stranka izkazala, kar je zatrdila na dne 16. 5. 2013 izvedenem naroku: – da je s tožečo stranka poslovala v okviru osebnega bančništva, kar je tožnici omogočalo, da je naročilo oddala tudi po telefonu; – da je bilo táko sklepanje pogodb stalna praksa, torej, da je medsebojno poslovanje potekalo takó, da je tožnica naročilo dala telefonsko in je pisna pogodba zgolj dokumentirala vsebino ustno sklenjene pogodbe o vezavi depozita. Če bi tožena stranka „stalno prakso“ sklepanja pogodb na ta način dokazala, bi bilo dokazno breme, da je bila Pogodba o vezavi NLB depozita št. ... sklenjena na drug način, na tožeči stranki. V tem primeru ne bi šlo več za sklepanje na osnovi indicev: – da je bila pogodba dne 20. 1. 2009 sklenjena na enak način kot že ena pred tem; da tožnica zaradi odtegnitve sredstev več kot eno leto ni reagirala – ampak za na podlagi listin ugotovljeno dejstvo: kako je bila tožeča stranka s stani tožene stranke obravnavana in kako sta stranki medsebojno poslovali.

9. Na naroku je tožena stranka navajala, da način medsebojnega poslovanja dokazuje s pogodbami. V pritožbi zatrjuje, da ji dokazovanje – kljub temu, da je izvedbo dokaza s temi listinami predlagala – ni bilo omogočeno, ker na naroku listin ni imela v zadostnem številu izvodov. Zapisnik naroka to potrjuje. Toženi stranki je bilo omogočeno, da je številke in datume sklenjenih pogodb o depozitu navedla. Na njeno prošnjo – da se ji dovoli rok za predložitev zadostnega števila listin, ki medsebojno poslovanje dokumentirajo, in izpisa iz aplikacije – pa se sodišče ni odzvalo. To pomeni, da je njen predlog zavrnilo, saj je narok zaključilo, ne da bi predlagane dokaze izvedlo in listinske dokaze sprejelo v spis. Tožena stranka je na zaključku naroka táko ravnanje sodišča grajala; kljub temu, da sodišče na naroku zavrnitve dokaznega predloga še ni argumentiralo (prvi odstavek 286.b. čl. ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga je prvostopenjsko sodišče v 12. točki sodbe utemeljilo z razlogom, da ne gre za dokaz o pravno pomembnem dejstvu, s čemer iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče soglašati.

10. Pritožnica utemeljeno očita, da niso bili izvedeni z njene strani predlagani listinski dokazi. Iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku, je razvidno, da so bile vpogledane le listne, ki jih je predložila tožeča stranka (označene so kot dokazi A1 – A15) in listine, ki jih je predložila tožena stranka (označene so kot dokazi B1 do B12)(3). Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče ni vpogledalo listin, ki jih je tožena stranka predlagala zaradi dokazovanja ustaljenega poslovanja; listin, s katerimi je tožena stranka na glavni obravnavi razpolagala le v enem izvodu. Ker gre za dokazovanje pravno pomembnega dejstva, kar je obrazloženo v 8. točki te sodbe, je sodišče toženi stranki z nezakonitim postopanjem odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem. Storilo je absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP.

11. Ravnanje prvostopenjskega sodišča (zavrnitev odobritve roka za predložitev zadostnega števila listinskih dokazov) bi bilo mogoče opravičevati izključno z načelom ekonomičnosti in koncentracije, ki je eno od načel za vodenje pravdnega postopka. Dejstvo, da po izteku pogodbe o depozitu, ki se je iztekla 20. 1. 20009, tožnica ni več želela sodelovati kot deponent v korist K., d.o.o in ni podpisala pogodbe, ki jo je tožnica želela z datumom 20. 1. 2009, je namreč tožeča stranka navedla že v IV. točki tožbe. Trditev, da je med strankama obstajala praksa, da je tožnica oddajala telefonska naročila, ki jih je tožena stranka nato sprovedla, pa je bila podana šele na (prvem in edinem) naroku – pravočasno (prvi odstavek 286. čl. ZPP). Tožena stranka, ki je to trditev podala, je lahko utemeljeno pričakovala, da je tožeča stranka ne bo zanikala, saj je razpolagala z velikim številom (s tožničine strani nepodpisanih) pogodb, ki táko poslovanje dokazujejo. Njena prognoza pa se ni uresničila; kljub temu, da je pisne pogodbe, ki njeno trditev dokazujejo, navedla, je tožeča stranka telefonsko naročanje in na tej podlagi ustno sklepanje depozitnih pogodb zanikala. Glede na listinsko dokazljivo dejstvo o ustaljenem poslovanju, je tožena stranka lahko pričakovala, da bo tožena stranka njeno trditev o načinu poslovanja sprejela in ji načina medsebojnega poslovanja ne bo treba dokazovati. To opravičuje njeno neskrbnost, da na naroku ni razpolagala z zadostnim številom predlaganih listinskih dokazov. V konkurenci načela ekonomičnosti na eni strani ter nevarnosti, da bo stranka v relativno zapletenem pravdnem postopku prikrajšana za dokazovanje dejstva, ki je za odločitev lahko usodnega pomena, je treba dati prednost ustavnemu jamstvu do poštenega postopka (22. čl. Ustave RS)(4). V sodbi II Cp 2685/2013 je pritožbeno sodišče dalo prednost načelu ekonomičnosti in koncentracije postopka, vendar ob nadaljnjem sklepanju, da je tožničino naročilo za prenos sredstev iz transakcijskega računa na osnovi indicev dokazano (5. točka obrazložitve). V tem pritožbenem postopku je interpretacija prvega odstavka 286. čl. ZPP prilagojena stališču revizijskega sodišča, da tožničino naročilo zgolj na osnovi indicev ni dokazano. Določilo 286. čl. ZPP je treba interpretirati tako, da je strankama zagotovljena realna možnost, da se v postopku izjavita in dokažeta svoje trditve.

12. V ponovljenem postopku zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavlja (354. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče naj v ponovljenem postopku izvede dokaz po listinah, katerih branje je tožena stranka prelagala na naroku, v spis pa jih ni predložila, ker na naroku ni razpolagala z zadostnim številom izvodov.

13. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.

Op. št. (1): Pogodba o vezavi NLB depozita z dne 20. 1. 2009 št. … naj bi bila sklenjena z enoletno vezavo – od 20. 1. 2009 do 20. 1. 2010 (dokaz A10).

Op. št. (2): 13. čl. ZplaP-UPB2 se glasi: „Kadar po splošnih pogojih vodenja transakcijskega računa imetnik transakcijskega računa lahko izda elektronski oziroma telefonski nalog za plačilo, mora izvajalec plačilnega prometa zagotoviti, da je mogoče na zanesljiv način preveriti identiteto nalogodajalca, in sicer bodisi z uporabo enolične identifikacijske kode, ki jo dodeli imetniku transakcijskega računa, bodisi z uporabo drugega podobnega postopka preverjanja identitete.“ Op. št. (3): Listine, ki so v spisu označene kot dokazi B13 – B25, je tožena stranka priložila šele pritožbi. Pritožbeno sodišče jih ne sme upoštevati, ker dopolnjevanje dokaznega gradiva v pritožbenem postopku ni predvideno (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

Op. št. (4): Za enako interpretacijo prekluzije glede ponujenih dokazov se zavzema Aleš Galič v Komentarju Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS d.o.o., GV Založba d.o.o, Ljubljana 2006, druga knjiga, stan 598 in naslednje.