Jedro

Tudi tedaj, ko sodišče izda posebni sklep o stroških, odločitev o stroških ni izgubila povezave z odločitvijo o glavni stvari. Zato je predpogoj za morebitno dovoljenost revizije zoper takšen sklep (tudi če bi šlo za 3. odstavek 400. člena ZPP) ugotovitev, da bi bila dovoljena tudi revizija zoper odločitev o glavni stvari. Odločitev o postranski terjatvi (stroških, obrestih) namreč po ureditvi v ZPP ne more uživati večjega varstva kot odločitev o glavni stvari.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožene stranke na odmero stroškov, ker sodišče prve stopnje v sodbi o njih ni odločilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopni sklep o stroških tako spremenilo, da je predlog zavrglo. Proti sklepu sodišča druge stopnje je na podlagi 3. odstavka 400. člena ZPP vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Revizija ni dovoljena.

Določila ZPP (zakona o pravdnem postopku - Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90) so uporabljena na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I). Po 400. členu ZPP lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, če je bil z njim postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških pravdnega postopka, ki ga sodišče izda v zvezi z odločanjem o glavni stvari, praviloma ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Posebnost obravnavane zadeve pa je, da sodišče prve stopnje o stroških ni odločilo hkrati z glavno stvarjo, temveč je izdalo poseben sklep o stroških. Toda tudi v tem primeru odločitev o stroških ni izgubila povezave z odločitvijo o glavni stvari. Zato je predpogoj za morebitno dovoljenost revizije zoper takšen sklep (tudi če bi šlo za 3. odstavek 400. člena ZPP) ugotovitev, da bi bila dovoljena tudi revizija zoper odločitev o glavni stvari. Odločitev o postranski terjatvi (stroških, obrestih) namreč po ureditvi v ZPP ne more uživati večjega varstva kot odločitev o glavni stvari.

V skladu s takšno naravnanostjo določb ZPP tudi za določitev vrednosti tožbenega zahtevka velja le vrednost glavnega zahtevka, ne pa vrednost postranskih terjatev (35. člen ZPP). Glavni zahtevek pa v tej pravdni zadevi ni denarni. Za dovoljenost revizije velja zato 3. odstavek 382. člena ZPP, po katerem revizije ni, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Z novelo (Ur.l. RS, št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000 SIT. V 3. odstavku 10. člena navedene novele pa je določeno, da se o reviziji zoper drugostopno sodbo v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo novele, odloči po določbah ZPP, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. V času vložitve tožbe, dne 11.1.1988, je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta, navedenega v tožbi, presegala 800.000,00 tedanjih din.

Tožeča stranka je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta 500.000,00 tedanjih din. Poznejša sprememba te vrednosti na naroku dne 14.6.1991 za dovoljenost revizije ni odločilna. Tožeča stranka mora, če naj si zagotovi revizijo, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Ta dolžnost je izrecno predpisana v 2. odstavku 186. člena ZPP. In le ta vrednost je nato odločilna za dovoljenost revizije (2. odstavek 40. člena v zvezi s 35. členom ZPP).

Ker torej revizija zoper odločitev o glavni stvari ni dovoljena, tudi ni dovoljena zoper izrek o stroških, pa čeprav je bil izdan v obliki samostojnega sklepa. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke zavrglo (389. člen ZPP).