Jedro

Analogna uporaba 4. člena za ugotavljanje dovoljenosti denacionalizacije po 5. členu ZDen razen omenjenih časovnih okvirov ni dovoljena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi ob drugem odločanju zavrnilo predlagateljev predlog za denacionalizacijo nepremičnine (zgradba v Ljubljani) s parc. št. 39/3 vl. št. 31 k.o... predmestje. Ugotovilo je, da je bila pogodba o izročitvi za razlastitev določene nepremičnine in o odškodnini z dne 10.7.1967 med predlagateljem in Kliničnimi bolnicami sklenjena na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57 do 5/68 - ZR), ki je bil izdan pred uveljavitvijo Ustave SFRJ iz leta 1963. Izvedenka je izračunala, da je kupnina za nepremičnino znašala 42,56139 % njene vrednosti. Tako se je izkazalo, da premoženje ni bilo neodplačno podržavljeno in zato predlog za dencionalizacijo ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je predlagateljevo pritožbo zavrnilo. Po 4. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/9-I s spremembami in dopolnitvami do št. 66/2000 - ZDen) je za denacionalizacijo odločilno, ali je bilo premoženje podržavljeno neodplačno. To pa velja tudi za upravičence po 5. členu ZDen.

Ugotovljeno je bilo, da je bilo odplačno, ker je kupnina presegla 30% vrednosti nepremičnine. Določbe tretjega odstavka 26. člena ZDen ni mogoče uporabiti, ker predlagatelj ni upravičenec do denacionalizacije po 3. in 4. členu ZDen.

Predlagatelj je vložil revizijo zoper ta sklep zaradi zmotne uporabe določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in materialnega prava.

Predlaga razveljavitev tega sklepa in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču. V reviziji navaja, da uveljavlja denacionalizacijo po 5. členu ZDen zaradi grožnje državnega organa oziroma obstoječega predpisa. Če ne bi sklenil pravnega posla, bi bila nepremičnina razlaščena in bi dobil manj, kot je dejansko dobil. Upravičenec lahko zahteva polno odškodnino namesto vračila v naravi. Ta pa predstavlja najmanj 57,4% vrednosti stavbe. Posebej opozarja na določbo 26. člena ZDen. Ker materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, je to povzročilo tudi kršitev formalnega prava.

Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo procesnega prava revizija ne opredeli, za katero ali za kakšno kršitev naj bi šlo. Ker sme sodišče preizkusiti izpodbijano odločbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (371. člen ZPP), ne sme samo ugotavljati, ali morda obstaja kakšna procesna kršitev. Ni dovolj niti to, da revizija navrže, da je zmotna uporaba materialnega prava povzročila kršitev formalnega prava. Zakon takšne vzročne zveze ne kvalificira kot procesne kršitve.

Pač pa nižji sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava. Drži kot poudarja revizija, da uveljavlja predlagatelj svojo pravico kot upravičenec do denacionalizacije na podlagi 5. člena ZDen, torej ker naj bi premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje državnega organa. Toda prej opisane povezave med to zakonsko določbo in določbami 4. člena ZDen, kot jo vidita nižji sodišči, ni. Gotovo gre za časovno soodvisnost teh določb, ker velja podlaga iz 5. člena ZDen le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, ki so zajeti v 3. in 4. členu ZDen (o tem je sprejelo Vrhovno sodišče mnenje, objavljeno v Poročilu o sodni praksi v SRS, št. I/93, str. 30-34). Ves ZDen je namenjen popravi krivic določenega preteklega revolucionarnega obdobja. Zato se določba 5. člena ZDen ne more raztezati prek tega časovnega okvira, torej tistega, ki ga začrtujeta 3. in 4. člen ZDen.

Toda nadaljnje povezave 5. člena s tema členoma, oziroma konkretno s 4. členom ni. Določbe 3., 4. in 5. člena ZDen se nanašajo ne le na različne oblike podržavljenja, marveč tudi različno postavljajo pogoje glede odplačnosti podržavljenja. Tako je za denacionalizacijo po 3. členu ZDen, ki taksativno našteva predpise, ki so bili v medvojnem in povojnem obdobju podlaga za prisilno podržavljenje, irelevantno ali je bila in v kakšnem obsegu dana odškodnina v naravi ali denarju, izvzemši le primere, ko so upravičenci dobili ustrezna nadomestna zemljišča (27.), 28.) in 29.) točka prvega odstavka 3. člena ZDen). Le v naštetih primerih denacionalizacije ni. Nasprotno pa po 4. členu ZDen do denacionalizacije sploh ne more priti, če ni šlo za neodplačno podržavljenje (drugi odstavek 95. člena ZDen). Pri denacionalizaciji po 5. členu ZDen pa odplačnost spet ni pogoj. V tej zakonski določbi ne gre za pravno praznino, ki bi jo bilo treba napolniti z analogijo s 4. členom ZDen, kar zadeva (ne)odplačnost sklenjenega posla.

Nadalje, sodišče je pristojno le za denacionalizacije na podlagi 5. člena ZDen (prvi odstavek 56. člena ZDen), se pravi, za primere podržavljenja s pogodbami. Za denacionalizacijske zahteve po 4. členu ZDen, ki se nanaša na prisilno podržavljenje z odločbami državnih organov na podlagi predpisov, ki niso našteti v 3. členu tega zakona, ali z ukrepi državnih organov brez pravnega naslova, pa so pristojni upravni organi (54. člen ZDen). Opisana razmejitev velja tudi za primere, kot je obravnavani, v katerih je šlo za pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve po ZR, torej po predpisu, ki je zajet v 4. členu ZDen. Te primere pa rešujejo sodišča, ki jih zakon pooblašča za smiselno uporabo določb ZDen, in sicer le tistih, ki se nanašajo na način in obliko denacionalizacije (ne pa na pogoje!), na stranke v postopku, na vsebino zahteve za denacionalizacijo, na rok za vložitev zahteve za denacionalizacije, na vsebine odločbe o denacionalizaciji, na začasne odredbe in na stroške postopka (tretji odstavek 56. člena ZDen).

Po povedanem analogna uporaba 4. člena za ugotavljanje dovoljenosti denacionalizacije po 5. členu ZDen razen omenjenih časovnih okvirov ni dovoljena.

Res se lahko pojavi pomislek, da bi s takšnim ravnanjem sodišče spravilo v privilegiran položaj upravičence po 5. členu ZDen, v razmerju do upravičencev po 4. členu ZDen, obravnavanih v upravnih postopkih. Tako bi sodišče "nagradilo" z možnostjo denacionalizacije tistega, ki se je uklonil zahtevi državnega organa, med drugim tudi zato, da bi iztržil več za nepremičnino, za katero je grozilo, da bo razlaščena, v primerjavi s tistim, ki mu je bilo premoženje odvzeto z odločbo ali ukrepom. V zvezi s tem vprašanjem je treba omeniti tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 19/97, ki tudi povezuje 5. in 4. člen ZDen glede odplačnosti pravnega posla. Toda ta odločba je v praksi tega sodišča osamljena. Na te pomisleke je treba odgovoriti, da je zakonodajalec uredil pogoje za vračanje na prej opisani način in da je neenakost upravičencev le navidezna.

Upravičenci po 5. členu ZDen so vendarle posebna skupina, ki ni bila izpostavljena kot drugi le takratni zakonodaji in ukrepom, marveč tudi grožnji, sili ali zvijači državnega organa ali predstavnika oblasti. Torej le ne gre za neenakost. Sodišči prve in druge stopnje potemtakem nista pravilno uporabili materialnega prava, ko sta zaradi tega, ker premoženje ni bilo neodplačno podržavljeno, zavzeli stališče, da je že iz tega razloga zahteva za denacionalizacijo neutemeljena. Odločbi sodišč je bilo zato treba razveljaviti (drugi odstavek 280. člena v zvezi z 383. členom ZPP) in vrniti zadevo v nadaljnji postopek, v katerem bo treba najprej ugotoviti, ali je bila obravnavana pogodba sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti.