Jedro

Zahtevek upravnika proti lastnikom oz. najemnikom stanovanj na povrnitev stroškov, ki jih je na podlagi pogodbe o upravljanju poravnal dobaviteljem oz. izvajalcem za električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage zastarajo v splošnem zastaralnem roku. Če se je pritožila le stranka, v korist katere je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe ne more spremeniti v njeno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. II I 776/95 z dne 5. 10. 1995 v točki 1 glede glavnice v znesku 129.673,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in v točki 3 glede izvršilnih stroškov v znesku 8.172,50 SIT ter je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu je obdržalo navedeni sklep v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 55.757,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 1995 ter izvršilne stroške v znesku 3.502,50 SIT. Nadalje je toženi stranki še naložilo, naj tožeči povrne pravdne stroške v znesku 6.768,00 SIT.

Zoper tako sodbo se je pritožil toženec v delu, glede katerega ni zmagal v sporu. Navaja, da bi moralo zastarati več plačilnih elementov, kakor jih je določilo sodišče prve stopnje. Sojenja se ni mogel udeležiti zaradi slabega zdravstvenega stanja po operaciji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka niti ni zmotno uporabilo materialnega prava v škodo toženca. Dne 23.9.1998 je pravilno opravilo glavno obravnavo kljub odsotnosti toženca v skladu z določbo 295. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec je bil pravilno vabljen, tako da mu je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, svoje odsotnosti pa ni vnaprej opravičil. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije v celoti zavrnilo zahtevek tožnika na plačilo najemnine, medtem ko je tožnik glede ostalih uveljavljanih postavk uspel bodisi s celotnim zneskom bodisi le z njegovim delom, odvisno od tega, kakšen zastaralni rok je upoštevalo sodišče prve stopnje.

Tožnik je na podlagi pogodbe o upravljanju stanovanj in poslovnih prostorov kot upravnik dne 21.9.1995 proti tožencu kot najemniku predlagal izvršbo zaradi izterjave obveznosti, zapadlih v obdobju od oktobra 1993 do vključno avgusta 1995; in sicer zemljiškega prispevka, stroškov upravljanja, smetarine, poračuna vode s kanalščino, akontacije centralnega ogrevanja, ogrevanja vode, skupnega toka, zamudnih obresti, stroškov upravljanja in davka ter deratizacije.

Na podlagi določb 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 37/89) z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi s potekom časa, v katerem lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti. Z vložitvijo predloga za izvršbo se je zastaranje pretrgalo (388. člen ZOR).

Splošni zastaralni rok je pet let (371. člen ZOR) od dospetja, občasne terjatve, ki dospevajo v plačilo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (378. člen ZOR), terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oz. storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, pa zastarajo v enem letu (1. točka 1. odstavka 378. člena ZOR).

Glede na to, da je bila izvršba predlagana za terjatve, ki so zapadle v plačilo dve leti in manj pred vložitvijo predloga, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi v tem času lahko zastarale le terjatve, katerih zastaranje nastopi v roku enega leta. Zmotno pa je kot takšne štelo tožnikove terjatve za plačilo smetarine, poračuna vode s kanalščino, akontacije centralnega ogrevanja, ogrevanja vode in skupnega električnega toka. Določba 1. točke 1. odstavka 378. člena ZOR vsebuje namreč poleg objektivnega tudi subjektivni kriterij za določitev terjatev, ki zastarajo v enem letu. Nanaša se le na primer, ko uveljavlja plačilo dobav oz. storitev gospodinjstvu dobavitelj oz. izvajalec storitve, ne pa tudi na primer, ko upravnik, ki je na podlagi pogodbe o upravljanju izpolnil tako obveznost za vse etažne lastnike oz. najemnike v hiši, nato v skladu z določbami 22., 24. in 28. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-I - 23/96) strošek celotne hiše iz naslova vseh navedenih dobav in storitev porazdeli med posamezne lastnike oz. najemnike. Pravna podlaga terjatev ni enaka. V prvem primeru gre za plačilo storitev oz. dobav, v drugem pa za povrnitev izdatkov, ki jih je imel upravnik na podlagi pogodbe o upravljanju, za zastaranje takšnih terjatev pa torej velja splošni zastaralni rok.

Tako ni zastarala niti nobena od terjatev, katerih zastaranje je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, toliko manj pa je utemeljena pritožba, da je zastaral še večji del toženčevih obveznosti.

Sodišče prve stopnje s tem ni zmotno uporabilo materialnega prava v škodo toženca, sodišče druge stopnje pa, ker se je pritožil samo toženec, tudi ne sme spremeniti izpodbijane sodbe v njegovo škodo (374. člen ZPP). Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.