Jedro

Ko je carinski dolžnik pri postopku uvoza zaradi izvoza prijavil za preferencialno obravnavo blago, za katerega velja preferencialni status in je carinski dolg nastal na podlagi 145. člena CZ z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, je glede na ustavno odločbo št. U-I-353/04 z dne 31.5.2006, pri odločanju o carinskem dolgu potrebno uporabiti 151.b člen CZ.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za finance z dne 15.11.2004, ter se pritožbi ugodi in se odpravi odločba Carinskega urada C. z dne 5.8.2003, in se zadeva vrne v ponoven postopek Carinskemu uradu C. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v skupnem znesku 4370,95 EUR v roku 15 dni, in sicer od izdaje sodbe brez obresti po poteku 15 dnevnega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

3. Tožena stranka sama trpi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. US in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15.11.2004, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada C. z dne 5.8.2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ obračunal tožeči stranki carinski dolg v znesku 31,373.799,00 SIT (za carino 5,145.426,00 SIT, za davek na dodano vrednost 10,753.945,00 SIT, za kompenzacijske obresti od carine 5,005.865,00 SIT, za kompenzacijske obresti od davka na dodano vrednost 10,468.563,00 SIT), za blago, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave C. z dne 14.1.2000 (in dovoljenju za postopek uvoza zaradi izvoza z dne 6.8.1999), ki jo je izdala Carinarnica C. Iz odločbe prvostopenjskega carinskega organa izhaja, da je tožeča stranka iz Češke republike, ki je podpisnica Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini, uvozila blago po postopku uvoza zaradi proizvodnje za izvoz po sistemu odloga plačila carinskega dolga (postopek z ekonomskim učinkom), prvostopenjski carinski organ pa je ob kontroli ugotovil, da je bilo navedeno blago nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora oziroma sproščeno v prost promet brez vložitve carinske deklaracije. Obračunani carinski dolg se nanaša prav na to blago. Carinski organ prve stopnje je svojo odločitev utemeljil s prvim odstavkom 145. člena takrat veljavnega Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 (40/99 popr.), 59/02, 110/02), v skladu s katerim nastane carinski dolg z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora. Za del blaga, ki je bil prodan družbi A. d.d. je carinski dolg nastal dne 15.2.2000 in dne 29.2.2000 (datum izdanih faktur). Za del blaga, za katerega trenutka odstranitve ni bilo mogoče ugotoviti, pa je prvostopenjski carinski organ ob uporabi drugega odstavka 151. člena CZ ugotovil, da je carinski dolg nastal ob datumu opravljene kontrole pri dolžniku, to je dne 30.3.2003. Dolg je bil tožeči stranki obračunan po polni konvencionalni 10,00% carinski stopnji, saj prvostopenjski carinski organ tožeči stranki ni priznal preferencialnega statusa blaga po potrdilih o poreklu blaga EUR.1, ki so bila priložena k uvozni carinski deklaraciji, ker ni zaključila postopka uvoza zaradi izvoza v skladu z določili 257. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, v nadaljevanju UICZ) in ker je bilo ob vodenju postopka ugotovljeno najmanj malomarno ravnanje tožeče stranke kot carinskega dolžnika (151.b člen CZ). Drugostopenjski carinski organ se je pri odločanju o pritožbi tožeče stranke strinjal z odločitvijo prvostopenjskega carinskega organa, vendar je pri tem uporabil drugo pravno podlago. Tožeča stranka bi lahko uveljavljala preferencialni status blaga, če bi ravnala v skladu z drugim odstavkom 63. člena CZ, ko bi carinski dolg nastal na zakonit način v skladu s 143. členom CZ. Carinski dolg namreč ni nastal s sprejemom carinske deklaracije za sprostitev v prost promet, temveč zaradi neizpolnitve predpisanih obveznosti tožeče stranke kot posledica odstranitve carinskega blaga izpod carinskega nadzora. Ker tožeča stranka predpisane deklaracije ni vložila v skladu s predpisom Vlade RS o izvajanju prostocarinskih sporazumov in pravili UICZ, preferencialne obravnave sploh ni uveljavljala, saj carinski organ blaga ne sme preferencialno obravnavati po uradni dolžnosti. Po mnenju drugostopenjskega upravnega organa se v predmetni zadevi ne more uporabiti določilo 151.b člena CZ, ker ne gre za začasni uvoz in tudi ne za katero od carinskih oprostitev oziroma delno ali popolno oprostitev pri ponovnem uvozu blaga po določbah od 159. do 167. člena CZ, niti ne za kakšno od oprostitev iz mednarodne pogodbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, pravilni so tudi njeni razlogi, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). V zvezi z vprašanjem pokritosti uvoza z izvozom v posameznem trimesečnem obdobju kot tudi sklicevanje na šestmesečno pokritost uvoza z izvozom in trimesečno globalizacijo, kar naj bi izhajalo iz Dovoljenja v točki 9. a, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je okoliščine v zvezi s tem v izpodbijani odločbi ustrezno pojasnila že tožena stranka, ki je zaključila, da je tožeča stranka sama v ugotovitvenem postopku navedla količino blaga, ki je bila prodana na domačem trgu, tega blaga pa carinskemu organu ni prijavila po predpisanem postopku, zato ni pomembno, kdaj je potekel navedeni rok in ali je bil podaljšan ob predložitvi četrtletnega obračuna. Nadalje je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov, da je bilo blago, ki je bilo prodano družbi A. d.d., dejansko izvoženo, glede računov o prodaji ostalih količin blaga (za katere je tožeča stranka zatrjevala, da je z njimi razpolagala in da so bili toženi stranki vedno na voljo, vendar jih le-ta ni zahtevala), pa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da bi listinske dokaze morala predložiti tožeča stranka. Tudi glede višine carinskega dolga in kompenzacijskih obresti je prvostopenjsko sodišče sledilo razlogom izpodbijanega upravnega akta. Kompenzacijske obresti, način njihovega izračuna in obdobja so bili pravilno obračunani in obrazloženi. Ker pa kompenzacijske obresti ureja CZ kot specialni predpis, zanje tudi ni upoštevna odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02-14 z dne 23.09.2004, saj se le-ta nanaša na tek zamudnih obresti v obdobju pred izvršitvijo odločbe. Glede na določila Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 - odl. US, 30/01, 103/01, 67/02, 30/03 - odl. US, 101/03 - odl. US, 45/04, 75/04, 84/04, 114/04) je bil davek na dodano vrednost s kompenzacijskimi obrestmi pravilno obračunan, saj ga je treba obravnavati kot druge uvozne dajatve. V zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-353/04 z dne 31.05.2006, je prvostopenjsko sodišče sledilo presoji drugostopenjskega carinskega organa, da je bila določba 151. b člena CZ nepravilno uporabljena in da je odločitev prvostopenjskega carinskega organa potrdil s sklicevanjem na druge določbe CZ. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je s tem odpravil napako v zvezi z uporabo 151. b člena CZ in ni podlage za odpravo odločbe tožene stranke zaradi citirane odločitve Ustavnega sodišča RS. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka s prodajo blaga na domačem trgu sama izbrala postopek sprostitve blaga v prost promet, vendar ni izpolnila pogojev iz 63. člena CZ, zato se v tem postopku ne more sklicevati na preferencialno obravnavo blaga, saj je ni uveljavljala na način, kot to določa CZ.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba in sklep spremenita tako, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke odpravi in toženi stranki naložijo v plačilo vsi stroški postopka, podredno pa, da se izpodbijana sodba in sklep razveljavita in zadeva vrne v ponovno obravnavo. Navaja kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07, 101/07 - odl. US, 102/07 - odl. US) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS in tretjim odstavkom 75. člena ZUS ter drugim odstavkom 53. člena ZUS. V zvezi s kršitvami materialnega prava tožeča stranka navaja, da sodišče pri razlagi 151.b člena CZ neutemeljeno ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-353/04 in št. U-I-356/02. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni upravičena do preferencialne obravnave uvoženega blaga, ker je bil carinski dolg naknadno obračunan zaradi kršitve carinskih predpisov in ni bil uveljavljan na pravilen način, prav tako pa bi bilo ob pravilni interpretaciji 9. a točke Dovoljenja za postopke uvoza zaradi izvoza po UICZ prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati šestmesečno obdobje in ne trimesečnega. Navaja tudi, da ni res, da ni ponudila računov o prodaji ostalega blaga (torej blaga, ki ni bilo prodano družbi A. d.d.), saj tožena stranka tega sploh ni zahtevala, ampak je zahtevala samo podatke za izpolnitev sporne tabele. Sporne tabele, ki jih je določila tožena stranka, tudi niso vsebovale podatka o datumu, do katerega je bila tožeča stranka dolžna zagotoviti izvoz izdelkov, zato bi takšna kršitev carinskih obveznosti lahko nastala šele od tega datuma dalje. Dodaja še, da je način obračuna in začetek teka kompenzacijski obresti nepravilen, izrek pa je dvoumen in ni jasen. Prvostopenjsko sodišče je tako kršilo ustavne določbe, in sicer 2., 14., 22., 23., 25. in 125. člen Ustave RS (URS; Uradni list RS, št. 331/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06).

Odgovor na revizijo ni bil vložen.

Revizija je utemeljena.

K 1. točki izreka Glede na določbo drugega odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06, 26/07) tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo vrhovno sodišče v skladu z omenjeno določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 - za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tudi po presoji revizijskega sodišča je v obravnavani zadevi ključno vprašanje, ali bi moralo biti sporno blago, ki je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora, deležno preferencialne obravnave. V času izdaje odločbe prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa je 151. b člen CZ določal, da se popolna ali delna oprostitev uveljavi tudi v primeru, ko se carinski dolg obračuna v skladu s 144. do 147. členom ali tretjim odstavkom 149. člena tega zakona, a le pod pogojem, če ravnanje carinskega dolžnika kaže na to, da ne gre za namerno kršitev predpisov ali za ravnanje iz malomarnosti in če dokaže, da so izpolnjeni vsi drugi predpisani pogoji za uveljavitev popolne oziroma delne oprostitve plačila dajatev.

Ustavno sodišče RS je z odločbo, št. U-I-353/04 z dne 31.5.2006, ugotovilo, da je bila določba 151. b člena CZ v delu, v katerem je uveljavljeno popolno oprostitev plačila uvoznih dajatev pogojeval s tem, da ravnanje carinskega dolžnika kaže na to, da ne gre za namerno kršitev predpisov ali ravnanja iz malomarnosti, v neskladju z ustavo. V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je z vidika carinske obveznosti v primeru sprostitve blaga oziroma proizvodov v prost promet bistvena vzpostavitev takšnega stanja, kakršno bi bilo pri uvozu blaga brez odloženega plačila, torej plačilo carine, v primerih, predvidenih s CZ, po stopnjah, določenih v carinski tarifi. Sporni pogoj iz 151. b člena CZ (malomarnost ali namerna kršitev) je moral biti izpolnjen kljub temu, da je bila za uvoženo blago z odloženim plačilom carinskih dajatev sicer predpisana oprostitev njihovega plačila. S tem je zakonodajalec v nasprotju z URS različno uredil položaja, ki sta po bistvenih lastnostih enaka.

V času vložitve carinske deklaracije se je za obravnavano blago uporabljala carinska stopnja "prosto", kar izhaja iz 3. točke protokola št. 8 Sporazuma o pristopu Republike Slovenije k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini ter dodatnih protokolov št. 4 in št. 5 k Srednjeevropskem sporazumu o prosti trgovini (MSSPT), ki je bil ratificiran z zakonom (Uradni list RS, št. 48/97).

Ni sporno, da je v uvozni carinski deklaraciji z dne 18.1.2000 tožeča stranka prijavila preferencialno obravnavo blaga s tem, ko je v polje 39 navedene carinske deklaracije ("kontingent") vpisala številko 1101, kar je v skladu s 5. členom Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA) v letu 1999 za industrijske izdelke (Uradni list RS, št. 88/98). Deklaraciji je tožeča stranka priložila tudi ustrezne izjave izvoznika, s katerimi je dokazala poreklo blaga iz države pogodbenice CEFTE v skladu s 16. členom Odloka o preferencialnih pravilih o poreklu blaga, ki se v letu 2000 uporablja za izvajanje Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini CEFTA (Uradni list RS, št. 104/99).

Glede na to, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1) in se torej izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v predhodnem postopku, se tudi revizijsko sodišče strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča in carinskih organov, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka blago odstranila izpod carinskega nadzora v smislu 145. člena CZ. Ta v prvem odstavku določa, da carinski dolg pri uvozu blaga nastane z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzora, v drugem odstavku pa, da carinski dolg iz prejšnjega odstavka nastane v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka v postopku ni z ničemer dokazala, da je bilo blago, za katero je s fakturami ugotovljeno, da je bilo prodano družbi A. d.d., dejansko izvoženo. Tožeča stranka je sicer imela pravico navedeno blago sprostiti v prost promet (na domačem trgu), a bi morala to storiti v skladu s 63. členom CZ, ki določa, da mora za sprostitev blaga v prost promet deklarant izvesti formalnosti glede uvoza blaga in carinski dolžnik plačati uvozne dajatve in izpolniti druge ukrepe trgovinske politike, a tega tožeča stranka ni storila. Glede preostalega blaga pa je prvostopenjski carinski organ ugotovil, da ob kontroli blago ni bilo več v skladišču pri tožeči stranki, tožeča stranka pa zanj ni predložila računov o njegovi prodaji. Ker gre pri uvozu blaga za proizvodnjo za izvoz (89. člen CZ) za postopek z ekonomskim učinkom, ki omogoča odlog plačila carine, kar predstavlja ugodnost za carinskega dolžnika in izjemo od splošnega pravila (da obveznost plačila carine nastane s prehodom carinske črte), je bilo dokazno breme o navedenih relevantnih okoliščinah (o izvozu oziroma o sprostitvi na trg) na strani tožeče stranke. Zato je carinski dolg za blago, ki je bilo prodano družbi A. d.d., nastal z izdajo faktur, in sicer dne 15.2.2000 in dne 29.2.2000 (drugi odstavek 145. člena CZ), za preostalo blago pa je carinski dolg nastal dne 30.3.2003, ko je bila opravljena kontrola pri tožeči stranki (drugi odstavek 151. člena CZ).

Ob upoštevanju, da je tožeča stranka prijavila za preferencialno obravnavo blago, uvoženo iz države podpisnice Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini, za katerega velja preferencialna obravnava (carinska stopnja "prosto"), ter da je dolg nastal na podlagi 145. člena CZ z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava in odločbe ustavnega sodišča, št. U-I-353/04 z dne 31.5.2006, uporabiti 151.b člen CZ. Ta člen določa, da, če je z mednarodno pogodbo, ki jo je uveljavila Slovenija, predvidena delna ali popolna oprostitev plačila uvoznih dajatev, se ta popolna ali delna oprostitev uveljavi tudi v primeru, ko se carinski dolg obračuna v skladu s 145. členom CZ, in sicer ne glede na to, ali ravnanje deklaranta kaže na to, da ne gre za namerno kršitev predpisov ali za ravnanje iz malomarnosti. Namen obračuna carinskega dolga v primeru kakršnih koli nepravilnosti ni kaznovanje osebe, ki je bila dolžna zagotoviti določeno ravnanje z blagom, ampak vzpostavitev enakega izhodiščnega "carinskega položaja" blaga, ki je predmet kakršnih koli nepravilnosti (Mateja Vraničar, Carinski zakon s komentarjem, 2001, str. 729). Zato je napačno stališče tožene stranke in tudi prvostopenjskega sodišča, kolikor se sklicuje na stališča tožene stranke, da je šlo v obravnavani zadevi za sprostitev blaga v prost promet po 63. členu CZ, ker je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora in niso bile izvedene formalnosti glede uvoza v skladu z določbo tega člena.

Ustavno sodišče RS je s citirano odločbo z dne 31.5.2006 ugotovilo ustavno neskladnost 151. b člena CZ na način, kot je že bilo pojasnjeno. To odločbo ustavnega sodišča je treba po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča (sodba X Ips 812/2003 z dne 11.04.2007 in sodba X Ips 1311/2003 z dne 23.05.2007), ne glede na določbe Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS-UPB1; Uradni list RS, št. 64/07), upoštevati tudi v tem primeru. V obravnavanem primeru je namreč prvostopenjska sodba glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 s 1.1.2007 po samem zakonu postala pravnomočna. Če v tem primeru vrhovno sodišče ne bi uporabilo prej navedene odločbe ustavnega sodišča, takšna odločitev ne bi bila v skladu z načelom pravne države.

Vrhovno sodišče se z ostalimi zatrjevanimi revizijskimi kršitvami ni ukvarjalo, ker že doslej navedeno zadošča za odločitev o tej zadevi.

Glede na to, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da je na podlagi določb 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter odpravilo odločbo tožene stranke (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in ugodilo pritožbi ter odpravilo odločbo prvostopenjskega carinskega organa ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Pri novem odločanju bo moral prvostopenjski carinski organ pravilno uporabiti materialno pravo (določbe CZ), in sicer na način, kot ga je uporabilo revizijsko sodišče v tej zadevi.

K 2. točki izreka Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je revizijsko sodišče upoštevalo določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07), ki ga je bilo glede na prvi odstavek 25. člena ZUS-1 potrebno smiselno uporabiti in določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in intervenientu povrniti stroške. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi v celoti uspela s svojim zahtevkom. Stroške upravnega spora je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT; Uradni list RS, št. 67/2003), 155. členom ZPP-UPB3 in Zakonom o sodnih taksah (ZST-UPB1; Uradni list RS, št. 20/04).

Tožečo stranko sta v upravnem sporu zastopali dve pooblaščenki, vendar ji je revizijsko sodišče priznalo stroške zastopanja samo po eni pooblaščenki, saj so bili stroški drugega zastopanja nepotrebni (155. člen ZPP-UPB3). Pooblaščenki tožeče stranke je revizijsko sodišče tako priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovniku: za sestavo tožbe 1.500 točk (tar. št. 30/1a v zvezi s tar. št. 18/1 OT), za prvi pripravljalni spis z dne 14.6.2006 1.500 točk (tar. št. 30/2a v zvezi s tar. št. 18/1 OT), za zastopanje na glavni obravnavi dne 14.6.2006 1.500 točk (tar. št. 30/3a v zvezi s tar. št. 18/1 OT), za urnino na glavni obravnavi dne 14.6.2006 (95 min) 150 točk (člen 7/1 OT), za drugi pripravljalni spis z dne 20.12.2004 500 točk (tar. št. 30/2b v zvezi s tar. št. 18/1 OT), za tretji pripravljalni spis z dne 12.6.2006 250 točk (tar. št. 30/2c v zvezi s tar. št. 18/1 OT), za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko 80 točk (člen 7/4 OT), za sestavo pritožbe 1.750 točk (tar. št. 30/4 v zvezi s 18/1 OT) in za 2% materialne izdatke 82,3 točk (člen 13 OT), skupno torej 7312,3 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT (člen 15/1 OT) oziroma 0,459 EUR (čl. 13/1 Zakona o uvedbi eura - ZUE; Uradni list RS, št. 114/06) predstavlja znesek 3356,35 EUR Na ta znesek je revizijsko sodišče tožeči stranki priznalo še 20% DDV v skupnem znesku 671,27 EUR (člen 14/2 OT), priglašene stroške za kilometrino za pot L. - C. - L. v skupnem znesku 10.074,00 SIT oziroma 42,04 EU (člen 12/4 OT), stroške sodnih taks za tožbo v znesku 15.200,00 SIT oziroma 63,43 EUR, za sodbo v znesku 19.000,00 SIT oziroma 79,29 EUR in za pritožbo v znesku 38.000,00 SIT oziroma 158,57 EUR, ni pa ji priznalo priglašenih 100 točk za konferenco s stranko in 50 točk za končno poročilo s stranko, saj je navedena storitev že zajeta v ostalih priznanih odvetniških storitvah in ne gre za samostojno storitev (tar. št. 39 OT). Skupni stroški tožeče stranke tako predstavljajo znesek 4370,95 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od izdaje sodbe. Revizijsko sodišče je tožeči stranki priznalo tudi priglašene zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

K 3. točki izreka Tožena stranka je v upravnem sporu priglasila potne stroške prihoda na glavno obravnavo dne 14.6.2006 (L.-C.-L.: 150 km + 6 km do Carinarnice Celje) v skupnem znesku 11.676,00 SIT, ki pa jih je sodišče glede na določilo 154. člena ZPP-UPB3 zavrnilo, saj tožena stranka v upravnem sporu s svojim zahtevkom ni uspela.