Jedro

Začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve so že po naravi stvari omejene na tista sredstva oziroma stvari, ki so last dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne (točka I. izreka), pri čemer bo o stroških odločeno s končno odločbo (točka II. izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče po vpogledu v družbeno pogodbo za T. d.o.o., navedbe toženke, podatke sodnega registra in bilance za T. d.o.o., izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po 1. odstavku 271. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, pri čemer zakon tudi primeroma določa vrste začasnih odredb. V obravnavani zadevi je tožnica predlagala zavarovanje svoje denarne terjatve s prepovedjo razpolaganja – odtujitve in obremenitve celote ali kakršnega koli dela lastnih premičnin, in sicer osnovnih sredstev po seznamu osnovnih sredstev toženke na dan 31. 05. 2011 in premičnin po Prilogi 2 Pogodbe o prenosu know how-a in podelitvi licence št. 1/2009 (v nadaljevanju: Pogodba, prilogi A3 in A4). Predlagala je tudi, da se prepoved vpiše v register zastavljenih pravic na premičnine, vpis pa naj na zahtevo sodišča opravi organ, ki vodi register iz 3. odstavka 81. člena ZIZ (1. točka 1. odstavka in 3. odstavek 271. člena ZIZ).

5. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da ZIZ v 1. točki 1. odstavka 271. člena in v 3. odstavku 271. člena ZIZ (po noveli ZIZ-I, ki velja od dne 16. 04. 2011 in se glede na vložitev predloga za zavarovanje dne 09. 06. 2011 že uporablja v konkretnem primeru), predvideva tudi zavarovanje z vpisom in objavo prepovedi odtujitve in obremenitve v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, ki se vodi pri AJPES. Sklepanje sodišča prve stopnje, da takšno zavarovanje po ZIZ ni možno, je torej napačno, vendar je njegova odločitev o neprimernosti predlaganega sredstva zavarovanja, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, kljub temu pravilna.

6. Ker so začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve že po naravi stvari omejene na tista sredstva oziroma stvari, ki so last dolžnika oziroma toženke (VSK sklep I Cpg 292/2006 z dne 26. 10. 2006, Mag. Miha Šipec in drugi: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, upravnimi sodišči, ustavnim sodiščem ter v upravnem postopku, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 65), pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da predmetne denarne terjatve ni mogoče zavarovati s predlaganimi sredstvi, saj so ta bodisi v lasti tožnice (premičnine po Prilogi 2) bodisi družbe T. d.o.o. (osnovna sredstva). Iz neprerekanih trditev tožnice namreč izhaja, da je tožnica še vedno lastnica premičnin, navedenih v Prilogi 2 Pogodbe, saj lastninska pravica na leasingojemalca (torej toženko) preide šele z dnem popolnega plačila (pridržek lastninske pravice po 6. členu Pogodbe). Kljub dejstvu torej, da se te premičnine nahajajo v posesti toženke, je njihov pravni in dejanski lastnik še vedno tožnica kot leasingodajalec. Prav tako pa tudi osnovna sredstva, zajeta v bilanci stanja na dan 31. 05. 2011, v trenutku odločanja o začasni odredbi niso bila več v lasti toženke. Za ta sredstva je namreč toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navedla, da jih je dne 20. 06. 2011, torej pred prejemom predloga za izdajo začasne odredbe (iz vročilnice izhaja, da je bilo pisanje toženki puščeno v poštnem nabiralniku dne 22. 06. 2011), prodala družbi T. d.o.o. Kot dokaz je priložila cenitveno poročilo stalnega sodnega cenilca in izvedenca J. H. z dne 20. 06. 2011 (priloga B16) in račun št. FA 11000124-01 z dne 20. 06. 2011 (priloga B17). Tožnica te navedbe toženke v pritožbi izpodbija in navaja, da račun v resnici ni plačan, saj je imela by pass družba T. v letu 2010 zgolj 75.500 EUR prihodkov in na presečni bilančni dan 49.000 EUR sredstev, pri čemer se navedena oprema še vedno nahaja pri toženki, saj je fiksna in premakljiva zgolj z velikimi stroški in v daljšem časovnem obdobju, vendar s temi navedbami ne uspe izpodbiti zaključka, da toženka ni več lastnica navedene opreme. Plačilo računa za prenos lastninske pravice namreč po mnenju pritožbenega sodišča ni odločilno, poleg tega pa toženka trdi, da je prodajo z izpiskom DDV-O prijavila tudi Davčni upravi. Tudi navedba, da so premičnine še vedno v posesti toženke, ne pomeni nujno, da niso bile prodane. Kljub temu torej, da morda obstaja verjetnost, da ima družba T. d.o.o., res položaj by pass družbe, saj sta ustanovitelja in družbenika isti osebi kot pri toženki (priloge A10, A11 in A12), račun in cenitveno poročilo ter prijava Davčni upravi predstavljajo zadosten dokaz, da lahko pritožbeno sodišče s stopnjo verjetnosti, s katero se odloča v postopku zavarovanja z začasno odredbo, zaključi, da toženka ni več lastnica teh preostalih premičnin, na katere je predlagano zavarovanje.

7. Ker je torej začasna odredba neutemeljena že iz razloga neprimernega sredstva zavarovanja, se pritožbenemu sodišču z ostalimi pritožbenimi navedbami ni bilo treba ukvarjati. Kljub temu pa na tem mestu še pojasnjuje, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se tičejo finančnega, premoženjskega in likvidnostnega položaja toženke. Po vpogledu v obe bilanci toženke za leto 2010 (priloga A8) namreč ni mogoče zaključiti, da je tožnica prezadolžena oziroma nelikvidna, saj ima pozitiven in sorazmerno (povprečno) visok kapital, pri čemer bilance v posameznih letih izkazujejo celo njegov pozitiven trend, kar pomeni, da se poslovni izid posameznih obdobij (dobiček) ni razporejal in izplačeval družbenikom - lastnikom, kot navaja tožnica, pač pa se je vštel v kapital kot nerazporejeni dobiček. Posledično zato tudi ne držijo trditve tožnice, da sta lastnika in ustanovitelja družbo izčrpavala. Nadalje so dolgoročna sredstva toženke višja od dolgoročnih obveznosti, toženka pa razpolaga z zalogami in neopredmetenimi osnovnimi sredstvi, med katerimi so verjetno tudi sredstva, ki so lahko unovčljiva. Kljub temu, da so kratkoročna sredstva nekoliko nižja od kratkoročnih obveznosti (pri čemer je med njimi verjetno zavedena tudi predmetna terjatev), pritožbeno sodišče glede na navedeno in glede na to, da ima toženka še vedno odprta dva transakcijska računa, zaključuje, da položaj toženke ni tako slab, kot ga skuša prikazati tožnica. To posledično pomeni, da četudi so morda resnične trditve tožnice glede neupravičenega odtujevanja premičnin s strani toženke, zaradi takšnega poslovanja toženke še ni podana nevarnost onemogočenja ali otežitve izterjave vtoževane terjatve, saj bi ostalo premoženje toženke zadoščalo za njeno poplačilo (tako tudi VSL sklep I Cpg 1186/99 z dne 6.10.1999). Ker torej tudi pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 270. člena ZIZ ni podan, je začasna odredba neutemeljena tudi iz tega razloga.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo ( 353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, sama nosi pritožbene stroške (154. člen ZPP in 1. točka 165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).