Jedro

Sklep o prenehanju delovnega razmerja (zaradi prisilne poravnave), izdan pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, je brez pravne podlage. V času sprejema izpodbijanega sklepa niso obstajali razlogi zanj, takšen sklep pa ne more konvalidirati kasneje, ko pride do izpolnitve pogojev za njegovo izdajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo ugotovitveni sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 28.6.2002. Ugotovilo je, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi v času od 29.6.2002 do 15.9.2002, nato pa od 1.11.2002 do 20.1.2003. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v socialno zavarovanje za čas od 29.6.2002 so 15.9.2002, nato od 1.11.2002 do 20.1.2003 in nato eventuelno po prenehanju delovnega razmerja tožnice pri sedanjem delodajalcu, vse do dneva pravnomočnosti sodbe ter ji za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 24.960,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2003 do plačila, prav tako pa tudi stroške postopka pred sodiščem v znesku 119.196,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2004 do plačila, vse v roku 8 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje o preuranjenem sklepu o prenehanju delovnega razmerja v pritožbi navaja, da ob izdaji izpodbijanega sklepa enostavno ni vedela, da sklep o prisilni poravnavi z dne 17.6.2002 ni postal pravnomočen, sicer pa je v svojih dosedanjih vlogah tudi pojasnila, da so delovne in poslovne okoliščine narekovale takojšnjo sanacijo situacije pri toženi stranki. Ker pa je naknadno prišlo do pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, bi moralo do prenehanja delovnega razmerja tožnici priti s tem datumom, kvečjemu pa upoštevati še 30-dnevni odpovedni rok. Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi ukinitve njenega delovnega mesta. Pri tem iz načrta finančne reorganizacije izhaja, da je vsem delavcem na delovnem mestu, na katerem je bila razporejena tožnica, prenehalo delovno razmerje, saj je bilo delovno mesto ukinjeno. Ukinitev delovnega mesta dokazuje tudi analitična razvrstitev delovnih mest, kjer so navedena in ustrezno določena tista delovna mesta, ki so pri toženi stranki preostala po potrjeni prisilni poravnavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti razlogov, niti razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o razveljavitvi izpodbijanega sklepa z dne 28.6.2002 potrjuje že podatek, da je bil ta sklep izdan še pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, torej v času, ko glede na določbo 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93-52/99) za to ni bilo pravne podlage. Res je, da se v programu prenehanja delovnih razmerjih zaradi finančne reorganizacije navede število delavcev, ki jim zaradi finančne reorganizacije preneha delovno razmerje, delovna mesta, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinejo in rok za prenehanje delovnega razmerja za vsako od delovnih mest (1. odst. 51. člena ZPPSL), vendar lahko preneha delovno razmerje delavcem šele po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave (4. odst. 51. člena ZPPSL), saj pred tem podlaga za individualne sklepe o prenehanju delovnega razmerja še ne obstaja. Lahko se namreč zgodi, da do pravnomočne prisilne poravnave sploh ne pride oz., da ta nima takšne vsebine, kot izhaja iz predloga ali še nepravnomočnega prvostopenjskega sklepa o prisilni poravnavi. V konkretnem primeru je torej prišlo do sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici brez pravne podlage, ki jo lahko predstavlja le pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave. V času sprejema izpodbijanega sklepa niso obstajali razlogi zanj, takšen sklep pa ne more konvalidirati kasneje, ko pride do izpolnitve pogojev za njegovo izdajo. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sama dne 28.6.2002 niti ni vedela, da sklep o potrditvi prisilne poravnave še ni postal pravnomočen, saj gre za okoliščino na njeni strani. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati pritožbena navedba o tem, da so delovne in poslovne okoliščine narekovale takojšnje saniranje situacije pri toženi stranki in takojšen sprejem sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka je bila kljub takšnim okoliščinam dolžna postopati po zakonu.

Glede na takšen zaključek se pritožbeno sodišče ne ukvarja s pritožbenimi navedbami in z razlogi sodbe sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka tudi ni upoštevala kriterijev za določitev delavcev, ki jim preneha delovno razmerje.

V posledici razveljavitve prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja bi moralo sodišče prve stopnje priznati tožnici delovno razmerje za nedoločen čas, torej ne le do začetka zadnje zaposlitve pri drugem delodajalcu oz. po eventuelnem prenehanju delovnega razmerja pri sedanjem delodajalcu, najdalj pa do dneva pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Kljub temu pa pritožbeno sodiče le na pritožbo tožene stranke ni moglo poseči v to odločitev, saj bi takšen poseg predstavljal odločitev v škodo stranke, ki se je edina pritožila. To izrecno prepoveduje 359. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da bi bila odločitev sodišča prve stopnje o priznanju delovnega razmerja v 2. in 3. odst. izreka sodbe enaka tudi, če bi le-to zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tudi takšna situacija bi namreč ob molku organa, do katerega je prišlo, ker tožena stranka ni odločala o ugovoru tožnice zoper prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja, terjala, da dokončno odločbo delodajalca nadomesti pravnomočna sodba sodišča. V primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi prisilne poravnave je namreč potrebno upoštevati poleg ZPPSL tudi določbe delovne zakonodaje, zlasti določbo 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93) o tem, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločbe (razen v izjemoma določenih primerih, med katerimi pa ni primera prenehanja delovnega razmerja zaradi prisilne poravnave). Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in sicer ne le zato, ker s pritožbo ni uspela, temveč prvenstveno zato, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec trpi sam svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid (2. odst. 22. člena ZDSS).