Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 453.500,00 SIT s pripadki. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje za prisojenih 50.000,00 SIT (odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa njeno spremembo in ob upoštevanju soprispevka tožnice k nastali škodi odločitev o ustreznem znižanju odškodnine. Toženčeva trditev, da tožnice ni ugriznil njegov pes, je bila ignorirana. Ugotovitev v tej smeri temelji le na dejstvu, da je po dogodku toženec tožnici prinesel na vpogled potrdilo o cepljenju psa proti steklini. Tudi na odločitev sodnika za prekrške v tej zadevi pravdno sodišče ni vezano. Če pa je tožnico res popadel njegov pes, pa je za poškodbo tudi sama odgovorna. Okoli hiše, v kateri ima toženec farmo malih živali in ki jo čuvajo posebej izurjeni in šolani psi, so postavljeni znaki o prepovedanem dostopu do objekta zaradi navzočnosti živali. Tožnica pa je šla od svojega doma do trgovine po bližnjici prav mimo te hiše. Sicer pa je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožnici priznana nesprejemljivo visoka odškodnina.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člen ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah, ne dopuščajo dvoma, da je tožnico ugriznil prav toženčev pes, zaradi česar je toženec kot lastnik živali za tožničino škodo odškodninsko odgovoren (154. člen zakona o obligacijskih razmerjih v povezavi s splošnimi načeli civilnega prava, ki obravnavajo odgovornost za škodo, ki jo povzroče živali). Navedeno dejansko in pravno sklepanje je v izpodbijani sodbi izčrpno obrazloženo. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, tudi tiste, ki jih je predlagal toženec (ogled kraja dogodka). Zato ne drži revizijska teza, da ni postopalo v skladu z določbo 7. člena ZPP, po kateri mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Problem dokazne presoje teh dejstev ne more biti predmet revizijske obravnave (tretji odstavek 385. člena ZPP). V reviziji navržen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena pa je popolnoma neobrazložen in ni sposoben revizijskega preizkusa.

Glede pravne presoje se je izkazalo, da je nepomembno, od kod je tožnica prišla pred trgovino. Toženčev pes jo je namreč popadel le nekaj metrov pred vhodom. Po dejanskih ugotovitvah to niti ni bil prvi primer napadalnosti toženčevih psov na tem kraju. Toženca, ki psov ni imel varovanih in se je zanašal le na njihovo šolanost, torej za škodo zadeva polna odgovornost. Dokazna in pravna presoja se pri ocenjevanju poteka dogodkov prepletata. Pes je tožnico ugriznil 50 metrov od toženčevega objekta. Zanesljivih dejanskih ugotovitev (najpomembneje je, da je tožnica toženčevega psa prepoznala), da je bil to ravno toženčev pes, tu ni treba znova navajati, saj jih izčrpno obdela izpodbijana sodba. V reviziji znova nakazana morebitna tožničina soodgovornost nima dejanske podlage.

Višino dosojene odškodnine toženec graja le s posplošeno navedbo, da določba 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ni bila prav uporabljena. Vendar pa je izpodbijana sodba višino odškodnine po posameznih postavkah ustrezno obrazložila z dejanskimi ugotovitvami. Bolečinsko obdobje zaradi ugriza je trajalo skoraj mesec dni, zdravljenje pa so spremljale nevšečnosti (drenažna cevka v območju rane in številni obiski ambulante zaradi prevezov). Odškodnina iz tega naslova v znesku 250.000,00 SIT je primerna. Ustrezne razloge je sodišče druge stopnje navedlo tudi pri utemeljitvi odškodnine zaradi prestanega strahu (100.000,00 SIT). Seštevek odškodninskih postavk (višine odškodnine zaradi kozmetskega defekta - 50.000,00 SIT - toženec ne izpodbija) ne presega odškodnin, doslej dosojenih v podobnih primerih.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (393. člen ZPP).