Jedro

Aktivnost stečajnega senata je usmerjena predvsem v nadzorstvo stečajnega upravitelja (ali skrbi kot dober gospodar za vodenje poslov stečajnega dolžnika), ne pa v varovanje njegovega (premoženjskega oziroma zaslužkarskega) položaja. Stečajni postopek namreč ni voden zaradi koristi stečajnega upravitelja in zato (zaradi hitrosti tega postopka) stečajnemu senatu tudi ni treba posebej natančno in izčrpno ugotavljati, ali obstajajo upravičeni razlogi za odstavitev stečajnega upravitelja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 10,662.982,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov za različna obdobja. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 426.202 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da tožnik ni dokazal zlorabe pristojnosti stečajnega senata ter da zato tudi ni odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi odstavitve s položaja stečajnega upravitelja.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi dobesedno navaja posamezne dele izpodbijane sodbe ter jim očita, da predstavljajo "čudno in povsem nejasno stališče sodišča druge stopnje, ki ga je mogoče razumeti kot 'začarani krog' nedoločenih jezikovnih konstrukcij in napačnega logičnega sklepanja, ki ne daje nobenega konkretnega odgovora in ustvarja zmedo". Meni, da mu je bila odvzeta možnost uveljavljati trditev o zlorabi pooblastil predsednice stečajnega senata. To trditev je namreč oprl na napačno dokazno oceno v zvezi z očitkom o izplačilu odvetniku. Nejasno je, zakaj je potem sodišče druge stopnje navedlo, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Tako je ostalo nepojasnjeno, kaj je sodišče druge stopnje štelo kot tožnikovo trditev o zlorabi pooblastil stečajnega senata. Po mnenju sodišč prve in druge stopnje naj bi tožnik zlorabo pooblastil zatrjeval zgolj z insinuacijami o povezavi med pritožbo zoper popravni sklep in odstavitvijo s položaja stečajnega upravitelja, ne pa tudi z očitkom o izplačilu odvetniku, česar zato po mnenju sodišča druge stopnje ni bilo treba obravnavati.

Vendar je tožnik zatrjeval in dokazoval veliko več. Zloraba pooblastil namreč izhaja iz dejstva, da predsednica stečajnega senata za očitke o izplačilih odvetniku ni imela podlage v stečajnem spisu, saj v njem ni bilo dokumentov, ki bi dokazovali obračun opravljenih storitev. Sodišči prve in druge stopnje tako nista odgovorili na trditve o zlorabi pooblastil, ki izhajajo iz dejstva, da predsednica stečajnega senata ni mogla sprejeti zanesljive dokazne ocene, koliko je bilo odvetniku sploh izplačano. Trditev o domnevno nepravilnem izplačevanju nagrade je tako povsem izmišljena. Po mnenju tožnika je to "nedvomno zloraba pooblastil in ne dokazna ocena". Nesprejemljivo je stališče sodišča druge stopnje, ki očitek o izplačilu odvetniku šteje za dokazno oceno, čeprav v stečajnem spisu ni bilo podatkov o teh izplačilih.

Motiv predsednice stečajnega senata za izdajo popravnega sklepa bi bil lahko kaka premoženjska korist, osebno sovraštvo do kake osebe, morda kaka posebna naklonjenost in še marsikaj drugega. Vendar pa zloraba sodniških pooblastil ni odvisna od motiva, ampak je pomembno, da gre za zavestno protipravno ravnanje. Tožnik je povsem konkretno zatrjeval in tudi dokazal, da je predsednica stečajnega senata dobro vedela, da pravnomočno sodno odločbo spreminja v nasprotju z njeno obrazložitvijo in pod pretvezo pisne pomote (ki je bila zgolj navidezno sredstvo za dosego cilja - spremembe pravnomočne sodne odločbe, kar je očitno nezakonito in protiustavno dejanje).

Sodišči prve in druge stopnje bistvenih trditev in dokazov, ki jih je predlagal tožnik, nista presojali, sodbi pa sta oprli na kontradiktorne in protispisne ugotovitve, ali pa na ugotovitve, ki niso relevantne. Zaradi vsega tega so podane ne le bistvene kršitve določb pravdnega postopka, marveč tudi kršitve tožnikovih temeljnih (ustavnih in konvencijskih) pravic. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ki nanjo ni odgovorilo.

Revizija ni utemeljena.

Ena od predpostavk odškodninske obveznosti je tudi protipravno (oziroma nedopustno) ravnanje (ali škodljivo dejstvo). V zvezi z nedopustnim ravnanjem sodnika je vrhovno sodišče sprejelo pravno mnenje, da je treba pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko obveznost, izhajati iz narave sodnikovega dela. Zato pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih je bila, ali bi lahko bila sporna sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi (prim. Pravna mnenja VS RS, št. II/95, str. 5-7). Narava sodnikovega dela je namreč taka, da je pogosto mogoča različna presoja izvedenih dokazov in v zvezi s tem različna pravna presoja obravnavanih vprašanj. Sodnik zato ne more odškodninsko odgovarjati za razlago prava znotraj meja danih pooblastil. O sodnikovem protipravnemu ravnanju lahko govorimo le, če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona, ali če je določen predpis namenoma razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (prim. tudi sodbi VS RS, št. II Ips 556/2002 z dne 13.11.2003 in II Ips 35/98 z dne 13.1.1999).

V konkretnem primeru, ko naj bi tožniku nastala škoda zaradi tega, ker ga je sodišče razrešilo (odstavilo) kot stečajnega upravitelja, je treba zato pri normativni konkretizaciji pravnega standarda protipravnosti škodnega dejanja upoštevati tri dejavnike: cilje in temeljne značilnosti stečajnega postopka, položaj stečajnega upravitelja in položaj stečajnega senata.

Eden najpomembnejših ciljev stečajnega postopka je varovati interese strank, zlasti upnikov, zaradi česar je poudarjena značilnost tega postopka njegova hitrost in omejenost pravnih sredstev (prim. 11. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 76/93 - ZPPSL). Namen stečaja ni ekonomska, organizacijska in finančna sanacija stečajnega dolžnika, temveč sočasno in sorazmerno poplačilo (vseh) upnikov iz (celotnega) premoženja dolžnika. Stečajni postopek se zato ne vodi zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti (1. odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih družbah - Uradni list RS, št. 30/93) in seveda še manj zaradi realizacije morebitnih lukrativnih ciljev stečajnega upravitelja. Ta nastopa v tem postopku kot poseben, zakonsko določen procesni organ, ustanovljen zaradi varovanja koristi upnikov (prim. 72. člen ZPPSL in Dr. Miodrag Đorđević, Odnos med predsednikom stečajnega senata in stečajnim upraviteljem, prispevek za Gospodarskopravno sodniško šolo VII/2004, str. 7 in 3). Da ta organ ves čas postopka obstaja, pa je odgovoren stečajni senat. Ta je odgovoren tudi za izbor osebe, ki opravlja dolžnosti stečajnega upravitelja, glede česar mu daje zakon sicer temeljne smernice (78. in 1. odstavek 82. člena ZPPSL), vendar je konkretizacija teh smernic in njihova uporaba v posameznem primeru v celoti prepuščena stečajnemu senatu. V krog pristojnosti stečajnega senata sodi tudi nadzor nad poslovanjem stečajnega upravitelja. Ta pristojnost sicer ni izrecno določena, vendar izhaja iz same narave stečajnega senata kot sodnega organa stečajnega postopka (ki zagotavlja sodno varstvo upnikov do sočasnega in sorazmernega poplačila njihovih terjatev) in iz namena stečajnega postopka (sočasno in sorazmerno poplačilo upnikov iz razdelitvene mase). V okviru te pristojnosti lahko zato stečajni senat po uradni dolžnosti, na ugovor ali predlog spremeni odločitve predsednika stečajnega senata ali stečajnega upravitelja, če ugotovi, da so nezakonite ali nesmotrne (2. odstavek 74. člena ZPPSL). Prav tako sme stečajni senat na predlog predsednika stečajnega senata, upniškega odbora, zainteresiranih oseb ali po uradni dolžnosti odstaviti stečajnega upravitelja, če ne izpolnjuje svojih dolžnosti ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Zoper sklep o odstranitvi ima sicer stečajni upravitelj pravico do ugovora, vendar o njem dokončno (torej brezprizivno) odloči stečajni senat (1. in 2. odstavek 82. člena ZPPSL).

Iz povedanega lahko izluščimo naslednje (za določitev konkretne vsebine pravnega standarda protipravnosti škodljivega dejanja) pomembne ugotovitve:

1. Niti postati niti ostati stečajni upravitelj ni pravica (prim. tožniku dobro znan sklep Ustavnega sodišča RS, Up-104/97 z dne 15.7.1998).

2. Stečajni senat mora stečajnemu upravitelju zaupati.

3. Zaradi nemotenega in nezadrževanega poteka stečajnega postopka je izključen sodni postopek o tem, ali so v posamičnem primeru odstavitve stečajnega upravitelja zares in v zadostni meri podani razlogi v smislu 1. odstavka 82. člena ZPPSL. Ugotavljanje teh razlogov je zaradi hitrosti in učinkovitosti stečajnega postopka poenostavljeno.

Če vsa ta spoznanja zgostimo, ni težko razumeti, zakaj ni sodnega postopka, v katerem bi stečajni upravitelj varoval svoj (predvsem premoženjski oziroma zaslužkarski) interes ostati stečajni upravitelj. Aktivnost stečajnega senata je zato usmerjena predvsem v nadzorstvo stečajnega upravitelja (ali skrbi kot dober gospodar za vodenje poslov stečajnega dolžnika), ne pa v varovanje njegovega (premoženjskega oziroma zaslužkarskega) položaja. Stečajni postopek namreč ni voden zaradi koristi stečajnega upravitelja in zato (zaradi hitrosti tega postopka) stečajnemu senatu tudi ni treba posebej natančno in izčrpno ugotavljati, ali obstajajo upravičeni razlogi za odstavitev stečajnega upravitelja.

Zaradi teh značilnosti stečajnega postopka in položaja stečajnega upravitelja v njem ter narave dela stečajnega senata je treba pojem protipravnosti razlagati tako, da je dejanje sodnika (oziroma stečajnega senata) lahko protipravno samo takrat, kadar nima podlage v zakonu, ali kadar je sicer v okviru zakonskih pooblastil, vendar predstavlja njihovo zlorabo (pristranska razlaga pravne norme ali pristransko ugotavljanje odločilnih dejstev).

Da ima stečajni senat pooblastilo, da po uradni dolžnosti odstavi stečajnega upravitelja, tako ni treba posebej pojasnjevati. Prav tako ne, da razlogi, s katerimi je predsednica stečajnega senata utemeljila tožnikovo odstavitev, ne predstavljajo pristranske razlage pravne norme (razlage pojma "neizpolnjevanje dolžnosti stečajnega upravitelja" in pravnega standarda "drugi upravičeni razlogi"- 1. odstavek 82. člena ZPPSL).

Tožnik sicer zatrjuje, da je sodišče v stečajnem postopku "pristransko in z zlorabo pooblastil ugotovilo, da je kot stečajni upravitelj odvetniku plačeval nagrado v nasprotju z odvetniško tarifo". Vendar ta okoliščina prvič ni edini razlog odstavitve stečajnega upravitelja, in drugič, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela predsednica stečajnega senata ob izdaji sklepa o odstavitvi stečajnega upravitelja pred seboj dokumentacijo o izplačilih odvetniku R. P. (ki tožnika zastopa /tudi/ v tem postopku). Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99-2/04 - ZPP), so tako brez pomena revizijske trditve, "da si je predsednica stečajnega senata trditev o domnevnem nepravilnem izplačevanju nagrade odvetniku preprosto izmislila", da "objektivno ni mogla sprejeti niti približne ocene, koliko je bilo odvetniku sploh izplačano", da "v stečajnem spisu dejanske osnove oziroma podatkov za ugotavljanje kakršnihkoli dejstev v zvezi s tem ni bilo in potemtakem o obstoju tega dejstva logično gledano sploh ni bilo mogoče sklepati" itd.. Brez pomena je tudi revizijsko razglabljanje o možnih motivih predsednice senata za izdajo popravnega sklepa, ki naj bi po revidentovem mnenju predstavljal "očitno nezakonito in protiustavno ravnanje". Kot protipravno ravnanje sodišča, ki mu je povzročilo škodo, navaja namreč (le) sklep o odstavitvi.

Ker sta sodbi sodišč druge in prve stopnje razumljivi in konsinstentni, in ker sta se sodišči v njem opredelili do vseh tožnikovih trditev, naziranj in dokaznih predlogov, ki so (še) razumni in relevantni, so neutemeljeni tudi očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).