Jedro

Če je bila družba likvidirana, je pretrgana kontinuiteta in novo podjetje ne izkazuje pravnega nasledstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 6.7.2001. Z navedno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote Ž. z dne 25.7.2000, s katero je navedni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo kapitalskega deleža v višini 22 % celotnega kapitala Podjetja J. - T.j.Ž. Tožena stranka je navedla, da je bilo premoženje družbe stari J. podržavljeno na podlagi sodbe Vojaškega sodišča MVP v Celju z dne 22.8.1945, kar je razvidno iz odločbe Vlade LRS, izdane na predlog ministra za industrijo in rudarstvo z dne 22.10.1946, s katero je bilo ustanovljeno državno industrijsko podjetje J., T.j.Ž., ki je po 4. členu navedene odločbe prevzelo imovino starega J., za katerega je Vlada LRS štela, da je na podlagi prej navedene sodbe in darilne pogodbe z dne 4.3.1946 prešlo v obče ljudsko last. Ni pomembno ali je H. H. zadruga z.o.j. v Ž. kupila s kupno pogodbo z dne 16.4.1946 (22 % delež), saj je bila likvidirana, enako kot H. H. zadruga z.o.j. Pravni prednik pritožnika (H.E. - I. p.o. Ž.) je bil ustanovljen šele 29.1.1955, je povsem novo ustanovljeno podjetje. Zato ne obstaja pravno nasledstvo v smislu 15. člena ZDen.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje razlogom in odločitvi tožene stranke. Tudi po presoji sodišča pravni prednik tožnika ni izkazal pravne kontinuitete z bivšo h. Zato sodišče zavrača tudi vse tožbene ugovore.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Navaja, da odločba Vlade LRS z dne 22.10.1946 govori le o premoženju J., ki je prešlo v občo ljudsko last s sodbo Vojaškega sodišča. V sodbi ni moglo biti zajeto premoženje 22 % deleža h. O tem priča dopis pomočnika okrožnega javnega tožilca iz M. dr. B. z dne 18.3.1949 in dopis predsednika Okrožnega sodišča v C. z dne 22.3.1949. Podržavljenje kapitalskega deleža je bilo podržavljeno dejansko s kupno pogodbo z dne 16.4.1946, ne pa s sodbo Vojaškega sodišča v Celju z dne 22.8.1945. Predhodne likvidacije so bile nične. Pravna kontinuiteta ni bila prekinjena. Razvidna je tudi iz podatkov sodnega registra.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 9.a člena Zakona o denacionalizaciji je pravna oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki je vložila zahtevo do 13.5.1995, upravičenec, če je imela v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije in če je pravna oseba ali njen pravni naslednik ob uveljavitvi tega zakona dne 7.12.1991 deloval na območju Republike Slovenije. Pravno nasledstvo pravnih oseb se presoja po pravu Republike Slovenije.

V obravnavanem primeru tožeča stranka skuša dokazati, da je pravna naslednica 22 % kapitalskega deleža, ki ga je imela h. I. Jugoslovanski zavod za vskladanje in konzerviranje h. v družbi J. S. & A., ki je bila podržavljena na podlagi sodbe Vojaškega sodišča z dne 11.8.1945. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni izkazano, da gre v statusnem smislu za pravno kontinuiteto z bivšo h. Pravni prednik tožnika je bil namreč ustanovljen šele 29.1.1955 kot podjetje H. E. p.o. Ž.

Upoštevati je, da se gospodarske družbe ustanavljajo s sklenitvijo oziroma sprejemom ustanovitvenega akta. Lastnost pravne osebe pridobijo z vpisom družbe v sodni register. Za statusne spremembe gre tudi v primeru, če se aktiva in pasiva nekega subjekta razdeli na več subjektov, ali se delež subjekta oddeli oziroma se razdeli in iz njega nastanejo novi subjekti oziroma nov subjekt, ali pa se en subjekt pripoji k drugemu. Lastnost pravne osebe se določa z njenim statusnim opredeljevanjem. Ne glede na to, da je premoženje pravno konstitutivni element oblikovanja pravne osebe, ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb že zato, ker so naslednice istega premoženja, čeprav bi šlo za ustanovitev pravne osebe na isti lokaciji, z istim premoženjem ali celo z istim imenom. V obravnavanem primeru se je namreč pravna kontinuiteta z bivšo h., z njeno likvidacijo, pretrgala. Zato v novo ustanovljeni družbi tega deleža v pravno konstitutivnem smislu ni več bilo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so skladno z navedenim irelevantni ugovori tožeče stranke, v katerih se sklicuje na bilanco za leto 1946, na kupoprodajno pogodbo z dne 16.4.1945 in na dejstvo, da je bila likvidacija h. samo navidezna za potrebe podržavljenja. Te navedbe za presojo obravnavane zadeve niso relevantne, saj s temi dokazi in navedbami tožeča stranka ne dokazuje pravnega nasledstva. Tudi ni pomembno vprašanje, katera sredstva starega J. in v kakšnem obsegu so bila prenešena v novi J., kot tudi ne razmerje med kapitalskimi deleži posameznih lastnikov. Za ta primer je odločilnega pomena dejstvo, da je bila pravna kontinuiteta med podržavljeno družbo in pravnim prednikom tožeče stranke prekinjena z likvidacijo. Zato vprašanje v kakšnem obsegu je premoženje starega J. glede na takratna lastniška razmerja, prešlo v občo ljudsko last, ni relevantno. To vprašanje bi postalo pomembno šele v primeru, če bi se izkazalo, da je tožnik glede na statusno opredeljevanje, dejansko pravni naslednik po vojni podržavljenega podjetja. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da se sodišče ne more spuščati v presojo okoliščin, zaradi katerih je prišlo do likvidacije, kot tudi ne, v kakšnem obsegu je bilo, glede na sodbo kazenskega sodišča, izvedeno podržavljenje. Iz listin upravnega spisa, predvsem pa iz odločbe Vlade LRS, izdane na predlog ministra za industrijo in rudarstvo z dne 22.10.1946, namreč izhaja, da je bilo s tem aktom ustanovljeno državno industrijsko podjetje J., T.J.Ž., ki je po 4. členu navedene odločbe prevzelo premoženje starega J. Zato ni pomembno, kaj vse je bil predmet nakupa 22 % od deleža h. v J. Za dokazovanje pravnega nasledstva tudi ni relevantno sklicevanje tožnika na dopis predsednika Okrožnega sodišča v Celju z dne 22.3.1949. Tudi ta dopis ne dokazuje pravnega nasledstva v smislu 9.a člena ZDen. Sklicevanje na dopis pomočnika okrožnega javnega tožilca pa predstavlja v tem upravnem sporu nedovoljeno pritožbeno novoto (71/1 ZUS).

Pritožbeni ugovori, v katerih tožeča stranka ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljala že v tožbi, na njih pa je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.