Jedro

1. Glede stvarne pristojnosti za podrejeni zahtevek tožena stranka šele v pritožbi prvič očita absolutno bistveno kršitev postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev spada med lažje absolutne bistvene kršitve, zato jo pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). To pa pomeni, da se tudi stranka na to kršitev ne more uspešno sklicevati, če je ni pravočasno uveljavljala med postopkom na prvi stopnji (člen 286.b ZPP).

2. Vpis lastninske pravice na dolžnika lahko s tožbo zahteva upnik prav v primeru, ko nima listine, ki bi bila sama po sebi primerna za vpis v zemljiško knjigo. Zmotne so torej pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka morala že razpolagati z listino, ki je v skladu s 40. členom ZZK-1 podlaga za vknjižbo. Če bi s takšno listino razpolagala, ji ne bi bilo treba vložiti tožbe, ampak bi v skladu z določbo tretjega odstavka 168. člena ZIZ lahko direktno predlagala vpis na dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 351,13 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izstaviti listino sposobno za vpis lastninske pravice pri nepremičnini - poslovnem prostoru v izmeri 97,54 m², vpisanem v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kopru, k.o. S., parc. 4.E na ime D. V., do celote. Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku in razsodilo, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kopru pri nepremičnini k.o. S. parc. 4.E, poslovni prostor v izmeri 97,54 m² vpiše lastninska pravica na ime D. V. do celote. Tožencem je naložilo, da so dolžni povrniti solidarno tožeči stranki pravdne stroške v znesku 766,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka izpolnitvenega roka dalje.

Zoper sodbo sta se pritožila druga in tretja tožena stranka, vsaka sicer s svojo pritožbo, v kateri pa navajata povsem iste razloge, zato so navedbe obeh pritožb povzete skupaj. Najprej očitata absolutne bistvene kršitve postopka. Prva naj bi bila v tem, da je tožeča stranka postavila poleg glavnega zahtevka podrejeni zahtevek, ni pa navedla vrednosti spornega predmeta za podrejeni zahtevek, ki je obvezna sestavina tožbe, saj se iz vrednosti spornega predmeta lahko ugotovi stvarna pristojnost. Sodišče na stvarno pristojnost pazi ves čas postopka. Če niso izpolnjene procesne predpostavke, mora tožbo vrniti v popravo, če jo je mogoče popraviti, sicer jo zavrže. Tudi v tej zadevi bi sodišče moralo pozvati tožečo stranko, naj označi vrednost zahtevka in če tožeča stranka tega ne bi storila, bi moralo tožbo zavreči. Ker ni postopalo po teh določbah, je že izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna. Če pa velja tudi za podrejeni zahtevek ista vrednost kot je navedena za glavnega, pritožnika nasprotujeta tej vrednosti, na kar sta opozarjala že ves čas postopka, saj menita, da bi morala znašati vrednost najmanj 80.000,00 EUR in da okrajno sodišče ni stvarno pristojno. Ker je okrajno sodišče to zadevo obravnavalo, je zagrešilo kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju zatrjujeta, da je podrejeni zahtevek nesklepčen. Po 5. odstavku 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je mogoče vložiti tožbo samo, če obstaja listina primerna za vknjižbo dolžnikove lastninske pravice. Katere listine so primerne za vpis v zemljiško knjigo, našteva 40. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Tožeča stranka takšne listine nima, saj bi morala zasebna listina, to je kupoprodajna pogodba vsebovati zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe v zemljiško knjigo, da bi se jo lahko štelo kot listino sposobno za vpis. Nobena od obeh kupoprodajnih pogodb, ki jih je vpogledalo v dokaznem postopku sodišče prve stopnje, nima intabulacijske klavzule, zato nobena od obeh pogodb ni listina sposobna za vpis v zemljiško knjigi in ni podlage, da pride do takšnega vpisa po določbi petega odstavka 168. člena ZIZ. Ker je bila tožba z drugačnimi navedbami nesklepčna, bi jo moralo sodišče prve stopnje zavrniti. V postopku pa je bistveno kršilo določbe ZPP še, ko je samo pribavilo historični izpisek iz zemljiške knjige za poslovni prostor in presojalo indentifikacijo predmeta pogodbe s predmetom, ki mu je ugodilo z izrekom izpodbijane sodbe. Toženi stranki sta med postopkom ugovarjali identičnost nepremičnine. Tožeča stranka je glede identičnosti predlagalo vpogled v etažni načrt, ki pa ga ni predložila. Lahko bi zahtevala, da ji sodišče omogoči vpogled v zbirko listin oz. izda prepis te listine ali pa naloži prvi toženi stranki, da predloži ta dokaz. Sodišče pa ne bi smelo samo po uradni dolžnosti izvajati dokaznega postopka tako, da si priskrbi historični izpisek. S takim postopanjem, je kršilo razpravno načelo, ki pove, kdo je dolžan zbirati procesno gradivo. To sta v pravdnem postopku samo pravdni stranki, dokazno breme, da gre za identičnost nepremičnine, pa je bilo na tožeči strani. Ker je sodišče samo upoštevalo historični izpisek za sporno nepremičnino, ki ga ne bi smelo samo pridobiti in je odločbo oprlo na ta dokaz, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Če tega dokaza ne bi upoštevalo, ne bi moglo priti do zaključka, da gre za isto nepremičnino in bi glede na pravila o trditvenem in dokaznem bremenu moralo zahtevek tožeče stranke zavrniti. Zato je tudi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tudi odločba o stroških ni pravilna. Odločitev ni obrazložena in je toženi stranki z ničemer ne moreta preveriti. Zmotno pa je sodišče odločilo tudi, ko je stroške naložilo v plačilo solidarno vsem toženim strankam, saj bi jih moralo naložiti v plačilo po enakih deležih. Toženi stranki zato predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje podrejenega zahtevka (pravilno tožbe), ker niso podane procesne predpostavke za obravnavanje, podrejeno predlagata spremembo sodbe, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek in naloži tožeči stranki plačilo vseh stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo obeh toženih strank odgovorila. Meni, da v postopku ni prišlo do nobene absolutne bistvene kršitve. Tožeča stranka je pojasnila, zakaj je ocenila vrednost spora na 8.000,00 EUR. Uveljavlja nedenarni zahtevek, v sporu zahteva samo vknjižbo dolžnika v zemljiški knjigi, zato zanjo predstavlja ugoditev temu zahtevku vrednost, kot jo je označila. Glede podrejenega zahtevka pa zakon v 39. členu celo s katero je ocenila vrednost spornega glavnega zahtevka. Tožbeni zahtevek tudi ni nesklepčen. Pravno podlago ima v določbi 5. odstavka 168. člena ZIZ, ki ureja prav takšne primere, ko upniki nimajo v rokah popolne listine, vendar takšne listine obstajajo, a se dolžniki nočejo vpisati v zemljiški knjigi. Članek, ki ga v pritožbi navajata pritožnika, opozarja samo na raznoliko prakso in teorijo v zvezi s to pravno podlago, ne more pa biti stališče tega članka podlaga za zavrnitev zahtevka. Tudi očitek, da si je sodišče brez predloga strank priskrbelo dokaze, to je historični izpisek iz zemljiške knjige, ni utemeljen. Tožeča stranka je predlagala kot dokaz identičnosti poslovnega prostora iz listin in v veljavni zemljiški knjigi vpogled v zemljiško knjigo. Sodišče je v okviru tega dokaznega predloga izvedlo ožji dokaz, s tem pa ni kršilo postopka. Ne drži pritožbeni očitek, da odločbe o stroških ni mogoče preizkusiti. Stroškovnik s priglašenimi stroški je skladen z odvetniško tarifo in tožeča stranka ga je vložila v spis pred koncem glavne obravnave, na kateri je bila navzoča pooblaščenka tožencev. Zato se je lahko seznanila katere stroške je tožeča stranka priglasila in ker je sodišče priznalo vse stroške, ki so zapisani v stroškovniku, ji tega ni bilo potrebno ponovno prepisovati v obrazložitev sodbe. Prvotožena stranka se na izdano sodbo ni pritožila, to pa po mnenju tožeče stranke dodatno kaže na nesmiselnost pritožbe druge in tretje tožene stranke, saj bo s to sodbo dejansko izgubila samo prvotožena stranka, ki ne bo več vpisana kot lastnica sporne nepremičnine. Drugo in tretje tožena stranka z izdano sodbo, tako dejansko niti nista prizadeti v svojih stvarnih pravicah, zato se tožeča stranka sprašuje, ali imata sploh pravni interes za vlaganje pritožbe. Predlaga, da se njuna pritožba kot nedovoljena zavrže in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Toženi stranki očitata, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev postopka, zato najprej glede teh očitkov.

Tožeča stranka je v sporu uveljavljala glavni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine in podrejeni tožbeni zahtevek na vpis dolžnikove lastninske pravice v zemljiški knjigi. Gre za dva zahtevka z različno dejansko in pravno podlago. Zato ima pritožba prav, da v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP navedba le ene ocene vrednosti ne zadošča, saj se ta ne nanaša avtomatično tudi na podrejeni zahtevek. Določbo 39. člena ZPP pa tožeča stranka razume napačno. Iz te določbe sledi samo to, da postranske terjatve niso relevantne pri določanju vrednosti spornega predmeta, še vedno pa se ta določba nanaša na en zahtevek. Vrednost spornega predmeta je pomembna zaradi ugotovitve stvarne pristojnosti, pravice do revizije, pa tudi v drugih primerih, ki so določeni v ZPP (npr. spor majhne vrednosti in drugo). Po določbi drugega odstavka 180. člena ZPP mora biti v tožbi navedena vrednost spornega predmeta, če je pristojnost ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega premeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek. V konkretnem primeru, kot je pojasnjeno, tožeča stranka glede podrejenega zahtevka ni opredelila vrednosti spornega predmeta. Po določbi četrtega odstavka 182. člena ZPP pa je eventualna komulacija zahtevkov dopustna samo, če je sodišče stvarno pristojno za vsakega od uveljavljenih zahtevkov. Okrajno sodišče je potem, ko je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 10.6.2009 postavila še podrejeni tožbeni zahtevek štelo, da je stvarno pristojno tudi za obravnavanje podrejenega zahtevka. Tudi tožena stranka ni ugovarjala, da okrajno sodišče ne bi bilo stvarno pristojno za obravnavanje podrejenega zahtevka. V postopku na prvi stopnji je oporekala samo vrednosti spornega primarnega zahtevka in je to vrednost sodišče prve stopnje preizkusilo in ugovor tožene stranke v tej smeri zavrnilo. Glede stvarne pristojnosti za podrejeni zahtevek pa tožena stranka šele v pritožbi prvič očita absolutno bistveno kršitev postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev spada med lažje absolutne bistvene kršitve, zato jo pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). To pa pomeni, da se tudi stranka na to kršitev ne more uspešno sklicevati, če je ni pravočasno uveljavljala med postopkom na prvi stopnji (člen 286.b ZPP). Rok za uveljavljanje te kršitve na prvi stopnji je tožena stranka vsekakor zamudila, saj je tožeča stranka podrejeni tožbeni zahtevek uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 10.6.2009, ki je bila toženi stranki vročena na glavni obravnavi tega dne in sodišče prve stopnje je na tej obravnavi dalo toženi stranki na razpolago rok osem dni, da se izjavi o navedbah tožeče stranke iz te pripravljalne vloge. Na naslednji glavni obravnavi 18.6.2009 glede podrejenega tožbenega zahtevka tožena stranka ni imela nobenega ugovora, saj je na tej obravnavi oporekala samo izvedbi dokazov v zvezi z ugotavljanjem identitete predmeta spora. Zato v pritožbi te kršitve postopka ne more več uveljavljati.

Tudi pritožbene navedbe v katerih tožena stranka ponovno oporeka pristojnosti okrajnega sodišča glede primarnega zahtevka zaradi napačne ocene vrednosti spornega predmeta niso utemeljene. Po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka ni navedla očitno prenizke vrednosti spornega predmeta, ko je vrednost spora ocenila na 8.000,00 EUR in pojasnila, da v tem sporu zasleduje vpis dolžnikove lastninske pravice v zemljiški knjigi. Izpodbijana sodba ne vsebuje odločitve o tem, da je okrajno sodišče stvarno pristojno, vendar zato še ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot očita pritožba, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 10.6.2009 ugotovilo, da vrednost spornega premeta ni večja kot 8.000,00 EUR (listovna številka 23 spisa) in s tem je tudi odločilo, da je stvarno pristojno. To pa tudi zadošča, saj po tretjem odstavku 44. člena ZPP o določitvi vrednosti spornega predmeta sodišče odloči s sklepom zoper katerega ni posebne pritožbe, kar pomeni, da stranka takšno odločitev izpodbija skupaj z v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari. Že če se izpodbija izrek o glavni stvari se torej lahko izpodbija tudi sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta ne glede na to, da je bil ta sklep na glavni obravnavi samo razglašen.

Pritožba očita še kršitev postopka pri izvajanju dokaznega postopka. Trdi, da je sodišče prve stopnje brez ustreznega dokaznega predloga pribavilo historični izpisek iz zemljiške knjige in iz njega ugotavljalo istovetnost predmeta spora. Tudi ta očitek ni utemeljen. Tožeča stranka je potem, ko je tožena stranka oporekala identifikaciji predmeta spora predlagala, naj se sodišče prve stopnje v dokaznem postopku glede identitete nepremičnine prepriča z vpogledom v etažni načrt pri zemljiški knjigi v Kopru. Sodišče prve stopnje je temu dokaznemu predlogu sledilo tako, da je zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Kopru pozvalo, naj predloži historični zemljiškoknjižni izpisek za sporno nepremičnino, kar je v okviru dokaznega predloga, ki ga je predlagala tožeča stranka. Zato tudi v tem delu pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve postopka.

Pritožba sicer očita tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar tega pritožbenega razloga ne konkretizira, pač pa konkretizira pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje določbo petega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v konkretni zadevi napačno razlagalo. Po tej določbi ima upnik možnost s tožbo zahtevati vpis lastninske pravice na dolžnika, če nima listine, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Vpis lastninske pravice na dolžnika lahko s tožbo zahteva upnik prav v primeru, ko nima listine, ki bi bila sama po sebi primerna za vpis v zemljiško knjigo. Za takšen primer je šlo v tej zadevi. Tožeča stranka zahteva vpis lastninske pravice na drugega toženca, da se ji bo omogočila predlagana izvršba proti temu tožencu. Ugotovljeno dejansko stanje v tem sporu pa utemeljuje zahtevek, kot ga je postavila podrejeno. Odločitev je iz tega razloga v tem delu pravilna in zakonita. Zmotne so torej pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka morala že razpolagati z listino, ki je v skladu s 40. členom ZZK-1 podlaga za vknjižbo. Če bi s takšno listino razpolagala, ji ne bi bilo treba vložiti tožbe, ampak bi v skladu z določbo tretjega odstavka 168. člena ZIZ lahko direktno predlagala vpis na dolžnika. V konkretnem primeru je listina, ki bo podlaga za vknjižbo na drugega toženca, ta pravnomočna sodba, zato so odveč pomisleki pritožbe, da tožeča stranka ne bo imela ustrezne listine za zemljiškoknjižni postopek. Tožba torej ni bila nesklepčna, ampak je nasprotno imela vso podlago v določbi petega odstavka 168. člena ZIZ in dokazih, s katerimi je tožeča stranka razpolagala in jih predlagala v tem pravdnem postopku, to je v obeh pogodbah.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo toženim strankam naložiti plačilo stroškov v skladu s prvim odstavkom 161. člena ZPP. Toženci so v tej zadevi enotni sosporniki, zato ima odločitev o solidarnem plačilu podlago v tretjem odstavku 161. člena ZPP. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo. Pritožbene trditve, da tožena stranka sploh ni mogla preveriti višine priznanih stroškov, niso utemeljene, saj je v spisu stroškovnik, ki ga je tožeča stranka vložila v spis do konca obravnave. Zato je preizkus teh odmerjenih stroškov vsekakor bil omogočen tudi toženi stranki. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov v celoti neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, pač pa je upravičena do povračila pritožbenih stroškov tožeča stranka, ki je odgovorila na pritožbo obeh toženih strank. Ker je sodni postopek v tej zadevi začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur.l. 67/08), je v skladu z 41. členom ZOdvT nagrada odmerjena še po Odvetniški tarifi (Ur.l. 67/2003 in popravek 70/2003).