Jedro

Tujec sme v Republiki Sloveniji opravljati le tisto delo, za katero ima izdano delovno dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo prepovedal tožeči stranki opravljanje delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo tujki A.A., državljanki Republike Kitajske, do odprave nepravilnosti, ki je bila storjena s tem, da je tožeča stranka omogočila delo navedeni delavki v nasprotju s predpisi o zaposlovanju tujcev, ko je opravljala delo prodajalke v poslovni enoti v Trbovljah. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Inšpektorat RS za delo opravil inšpekcijski nadzor pri tožeči strani. Ugotovljeno je bilo, da je v času inšpekcijskega nadzora delo opravljala prodajalka, tujka A.A., državljanka Republike Kitajske, da ima imenovana delavka delovno dovoljenje in dovoljenje za zaposlitev pri gospodarski družbi C. d.o.o. za poklic oziroma strokovno izobrazbo delavec brez poklica prva stopnja, in sicer za delovno mesto pomočnika kuharja na lokaciji sedeža delodajalca. Ugotovljeno je bilo, da delavka A.A. za delo prodajalke nima delovnega dovoljenja in je v času nadzora opravljala delo, za katerega delodajalec nima dovoljenja za zaposlitev. Delavka ni opravljala dela, za katerega je izdano delovno dovoljenje in za katerega je zaposlena in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Po šestem odstavku 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev sme tujec v Republiki Sloveniji opravljati le tisto delo, za katero ima izdano delovno dovoljenje. Ker ima delavka veljavno delovno dovoljenje pri gospodarski družbi C. d.o.o. za strokovno izobrazbo delavec brez poklica prva stopnja, za delovno mesto pomočnika kuharja, je opravljala delo, za katero nima dovoljenja kar ni v skladu s 4. členom Zakona o zaposlovanju in delu tujcev. Tožeči stranki je prepovedano opravljanje delovnega procesa do odprave nepravilnosti v skladu s 4. točko 17. člena Zakona o inšpekciji dela.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zapisnik z dne 25. 1. 2011 pomanjkljiv. Ničesar konkretno ne pove, da je delavka opravljala delo prodajalke. Ni nobenih konkretnih opisov, iz zapisnika ni razvidno, ali je kaj prodajala ali ne in ali je samo stala v trgovini. Če se nekomu očita tako huda kršitev, je potrebno natančno konkretizirati, katera so bila tista opravila, ki lahko dajejo identifikacijo prodajanja blaga. Če je inšpektorica videla kuharico v trgovini, to nikakor ne pomeni prodaje blaga. Lahko bi jo videla tudi v kakšnem drugem prostoru. Abstraktno navajanje ne more biti predmet inšpekcije, ki mora ugotavljati konkretna dejstva. Ni res, da bi bila edina delavka v prodajalni in da tožnica to priznava. Tožnica je dejala, da je bil v prodajalni ves čas direktor in da je bila delavka v prostoru prodajalne le v času direktorjeve odsotnosti, kar je smiselno popolnoma nekaj drugega kot trdi prvostopenjski organ. Zgolj prisotnost v prostoru ne more pomeniti opravljanja drugega dela, še manj pa očitka, da je delala kot prodajalka. Samo na podlagi konkretnih opisov je možno konkretno ugotoviti, ali določena dela spadajo pod dela prodajalke, ker pa teh opisov ni, so odločbe popolnoma nepreverljive v tem delu. Ugotovitve inšpektorata niso bile pravilne, saj tujka ni opravljala dela prodajalke, saj nikoli ni izdajala nikakršnega računa ter izdala nobenega blaga. Pri tožeči stranki je bila zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kar je delovna inšpekcija pravilno ugotovila, in sicer za delovno mesto pomočnik kuharja. Tudi v pogodbi o zaposlitvi ni opredeljeno tako, da bi delavka morala delati samo tovrstna dela, ampak je vsak delavec dolžan opravljati tudi druge oblike dela, ki se pojavljajo kot nespecializirane v povezavi z njegovim delom, kar pomeni občasno nabavo in transport blaga, občasna režijska dela, nadomeščanje ostalih delavcev, ureditvena in pospravljalna dela in drugo. V konkretnem primeru je bila delavka v prodajalni prisotna samo zaradi fizične prisotnosti, ker prostor ne more biti kar odprt in na razpolago komurkoli, ki bi tja prišel. Tožeča stranka zahteva izvedbo naroka, na katerem naj se izvedejo predlagani dokazi. Torej ni prišlo do kršitve Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, niti Zakona o zaposlovanju tujcev in delu tujcev, delavka je imela veljavno sklenjeno pogodbo o delu in ker ni opravljala dela prodajalke, ni kršila predpisov, ki jih tožeči stranki očita delovna inšpekcija. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka v 15 dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakon o zaposlovanju in delu tujcev, ki je veljal v času izpodbijane odločbe, je v šestem odstavku 4. člena določal, da sme tujec v Republiki Sloveniji opravljati le tisto delo, za katero ima izdano delovno dovoljenje. Iz upravnega spisa, konkretno iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, je razvidno, da je v času inšpekcijskega nadzora delavka A.A. opravljala delo prodajalke, čeprav bi lahko po delovnem dovoljenju smela opravljati le delo pomočnika kuharja. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

Sodišče meni, da zapisnik ni pomanjkljiv. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ničesar konkretno ni napisano, kaj je imenovana delavka kot prodajalka delala, sodišče ob vpogledu v zapisnik ugotavlja, da je nedvoumno navedeno, da je opravljala delo prodajalke. Sodišče meni, da ni potrebno podrobneje razdelati njenih del, ampak zadostuje zgolj ugotovitev, da je inšpekcijski organ ugotovil, da je opravljala delo prodajalke. To pa ni v skladu z delovnim dovoljenjem, po katerem bi smela opravljati delo pomočnika kuharja. Ob inšpekcijskem pregledu je bil prisoten tudi prokurist Č.Č., državljan Republike Kitajske, ki je navedel, da razume slovensko in da ne potrebuje tolmača. Pod zapisnik se je tudi podpisal in nanj ni imel nobenih pripomb. Iz navedenega po mnenju sodišča izhaja, da ne more biti nobenega dvoma o tem, da je imenovana delavka opravljala delo prodajalke, saj prokurist tožeče stranke ni imel pripomb na zapisnik in je ta dejstva s svojim podpisom tudi potrdil. Iz navedenih razlogov sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da bi delavka bila zgolj prisotna v prostoru, saj iz zapisnika izhaja drugače. Prav tako ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da ni opravljala dela prodajalke, saj iz zapisnika izhaja, da je ta dela opravljala.

Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagala tožeča stranka, saj je po mnenju sodišča iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru dovolj jasno razvidno, da je delavka opravljala delo prodajalke, na ta zapisnik ni bilo nobenih pripomb, sodišče pa tudi meni, da se ta zapisnik šteje kot javna listina. Sodišče je ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna za odločitev, ker je po mnenju sodišča dejansko stanje popolno ugotovljeno, zato je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.