Jedro

Delodajalec lahko zakonito odloči o prenehanju delovnega razmerja delavcu, če v postopku ugotavljanja rezultatov dela ugotovi, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, čeprav mu je delodajalec omogočil izobraževanje oz. priučitev na delo, kot vsem drugim delavcem.

Delavcu preneha delovno razmerje zaradi nedoseganja rezultatov dela po poteku 30 dni od vročitve dokončne odločbe delodajalca po 3. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnicama prenehalo delovno razmerje dne 29.12.1993 pri toženi stranki, zato jima je tožena stranka dolžna priznati za čas od 1.12.1993 do 30.12.1993 delovno razmerje, v kolikor ni bilo to obdobje pokrito z drugim zavarovanjem in jima za ta čas poravnati nadomestilo plač v višini, kot če bi bile na delu ter od tako navedenih bruto plač odvesti vse prispevke in davke ter na dobljeni neto znesek plačati zakonite zamudne obresti od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter ju prijaviti v zavarovanje, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (vzdržalo v veljavi sklepe o prenehanju delovnega razmerja) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlagata tožeči stranki pritožbo, s katero izpodbijata sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku tožnic v zavrnilnem delu in glede stroškov v celoti ugodi oz. podrejeno, da se pritožbi v celoti ugodi in se sodba v izpodbijanem delu v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Toženo stranko pa se zaveže plačati tožečima strankama stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja in na podlagi le teh napravilo tudi pravilno dokazno oceno, pri čemer tudi ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (to so kršitve po 2. odst. 354. člena ZPP, v zvezi z 2. odst. 365. člena ZPP), pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sicer pa se pritožbene navedbe ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ki so podlaga izpodbijani sodbi, in jih je sodišče prve stopnje zanesljivo in pravilno ugotovilo ter se glede tega v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je v skladu z razlogi revizijskega sodišča v sklepu opr.št. VIII Ips 237/98 z dne 19.1.1999, dopolnilo dokazni postopek v nakazni smeri in po tako dopolnjenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da sta sklepa tožene stranke zakonita. S citiranim sklepom je VS RS reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je s sklepom VDSS opr.št. Pdp 159/99 z dne 19.2.1999 v skladu z razlogi revizijske sodbe pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje zaradi dopolnitve dejanskega stanja glede vprašanja, kakšno izobraževanje je bilo omogočeno tožnicam in kakšno izobraževanje je bilo omogočeno drugim delavkam.

Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 945/96 z dne 3.7.1998 zaključilo, da je bil postopek ugotavljanja zmožnosti in znanja ter nedoseganja pričakovanih rezultatov pri toženi stranki pravilno izveden in pomanjkljivosti, ki jih je navajalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe in ki jih ponovno sedaj navajata tožeči stranki v pritožbi, niso takšne narave, ki bi vplivale, oz. bi lahko vplivale na zakonitost izpodbijanih sklepov. Prav tako pa se je pritožbeno sodišče strinjalo z zaključki sodišča prve stopnje glede kršitve 9. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 31/90 in 39/93), ki je izrecno vsebovala prepoved prenehanja delovnega razmerja delavcu, če mu ni bila dana možnost izobraževanja v enakem obsegu kot drugim delavcem, ki opravljajo dela na enakih in podobnih delovnih mestih. Revizijsko sodišče je sicer ugotovilo, da izpodbijana sodba sodišča druge stopnje glede tega pravnega vprašanja nima razlogov o tem, kakšno izobraževanje je bilo omogočeno tožnicam in kakšno izobraževanje je bilo omogočeno drugim delavkam, ki so opravljale dela na enakih oz. podobnih delovnih mestih kot tožnice, zato je zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Glede na razloge revizijskega sklepa, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v dopolnitev dejanskega stanja glede vprašanja, ali je bilo izobraževanje, tako kot ga je nudila tožena stranka, ustrezno, ker je od tega vprašanja odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki revizijskega sodišča ugotovilo, da je tožena stranka za svoje delavke na sedežu obrata v P. pričela s priučitvijo polagalk za šivilje in sicer tožnicam je priučitev trajala od 1.10.1990, ko sta bili s sklepom začasno razporejeni na delovno mesto šivilje, do 31.1.1991. Po končanem usposabljanju sta bili tožnici razporejeni z odločbo na delovno mesto šivilje za nedoločen čas. Vse takrat zaposlene delavke kot polagalke so se v obratu v P. usposabljale za delo šivilj na enak način. Za usposabljanje delavk so bili določeni štirje delavci, med njimi tudi S. S. kot inženir tekstilne tehnologije in G. I. kot mojster. Sodišče prve stopnje je tako po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo in zaključilo, da so se na sedežu obrata poleg tožnic usposabljale tudi druge delavke na enak način, kar pomeni, da je tožena stranka tožnicama omogočila izobraževanje za delo šivilje na ustrezen način in v enakem obsegu, kot je bilo omogočeno drugim delavkam, ki so opravljale delo na enakih in podobnih delovnih mestih.

Zato je sodišče prve stopnje zahtevek na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, izdanih po 3. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) zavrnilo in sklepe vzdržalo v veljavi. Glede datuma prenehanja delovnega razmerja pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj po citirani določbi zakona delavcu preneha delovno razmerje v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Ker je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku z dopolnitvijo dokaznega postopka glede vprašanja, kakšno izobraževanje je bilo omogočeno tožnicam in kakšno je izobraževanje bilo omogočeno drugima delavkam, ki so opravljala dela na enakih oz. podobnih delovnih mestih kot tožnici, pravilno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.