Jedro

Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati, da bi izrecno odgovorilo na vsako pritožbeno navedbo, če se ta ne veže na odločilna dejstva.

Kaznivo dejanje zatajitve po 208. členu KZ-1 praviloma temelji na civilnopravnem razmerju, na podlagi katerega je storilcu zaupana tuja premična stvar, ki pa v primeru kršitve pogodbe lahko preide v kaznivo dejanje, ko se kršitelju pogodbe očita protipravna prilastitev zaupane premične stvari, torej da si je zaupano stvar prilastil tako, da jo je obdržal kot svojo lastnino.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni R. Z. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po prvem in četrtem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter prvim in tretjim odstavkom 54. člena KZ-1. Na podlagi istega zakonskega določila je sodišče obsojencu izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevih zagovornikov in pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki iz Odvetniške pisarne S., d. o. o. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, da je storil očitano kaznivo dejanje, podredno pa da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Naprošajo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom s pravnim poukom, da se o odgovoru lahko izjavijo v roku osmih dni. Zagovorniki so se o odgovoru izjavili in navajajo, da so navedbe vrhovne državne tožilke neutemeljene. Obsojenec pa je znotraj roka za izjavo Vrhovnemu sodišču poslal listino, ki prikazuje korespondenco po elektronski pošti med odvetnikom M. S. in A. P. z dne 14. 1. 2014, in Vrhovno sodišče naproša, da to listino upošteva kot dokaz, česa drugega pa obsojenec v tej vlogi ne navaja. Vrhovno sodišče v zvezi s tem dokaznim predlogom ugotavlja, da je bil kot dokaz priložen že k pritožbi zoper sodbo sodišče prve stopnje in se že nahaja v kazenskem spisu.

B.

5. Bistveni očitek vložene zahteve za varstvo zakonitosti je, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb zagovornika S. v tej smeri, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. V tem vložniki vidijo bistveno postopkovno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložniki se zavedajo, da se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do vseh navedb pritožbe, vendar pa se je dolžno z njimi seznaniti ter se do njih, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti. Po prepričanju vložnikov sodišče druge stopnje tem zahtevam v obravnavanem primeru ni zadostilo. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pavšalno sklicujoč se na sodbo sodišča prve stopnje pa so razlogi sodbe sodišča druge stopnje tako nejasni, da jih ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju zahteve vložniki izpostavijo (dobesedno prepišejo) tiste pritožbene navedbe, na katere po njihovi presoji s strani sodišča druge stopnje niso dobili odgovora.

6. Na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če ne presodi vseh navedb, gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo. Če gre za druge razloge, glede katerih pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, je kršeno določilo prvega odstavka 395. člena ZKP. V tem primeru je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki jo je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, a le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Ustavno sodišče je že večkrat zapisalo, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Za pritožbeno sodišče pa izhaja ta obveznost tudi iz pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe kot ustavni pravici tako ustreza obveznost pritožbenega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Ni sicer nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Vendar pa je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-52/03-12 z dne 27. 10. 2005, 6. točka).

7. Glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča mora Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru zlasti presoditi, ali se je sodišče druge stopnje zadostno, razumljivo in logično skladno opredelilo do pritožbenih navedb, ki opozarjajo na vidike dejanske in pravne narave, ki bi utegnili vplivati na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe, in odgovorilo na pravno relevantne pritožbene navedbe ter ali je bila obsojencu dana možnost vsebinskega obravnavanja njegove pritožbe pred sodiščem.

8. Bistvo očitka storitve očitanega kaznivega dejanja je, da obsojenec kot zakoniti zastopnik družbe R., d. o. o., skupaj z M. Z. kot prokuristko te družbe po odstopu leasingodajalca H., d. o. o., od pogodb o finančnem leasingu, ki so bile sklenjene z družbo R., d. o. o., kot leasingojemalcem, ni vrnil stvari, ki so bile družbi R., d. o. o., zaupane na podlagi sklenjenih pogodb. Leasingodajalec je vse štiri pogodbe o finančnem leasingu zaradi neplačila pogodbenih obveznosti (zadnje plačilo je bilo izvršeno v letu 2007) odpovedal dne 5. 11. 2008, obsojenec kot direktor družbe R., d. o. o., pa bi moral na podlagi 17.3 točke Splošnih pogojev, ki določa, da je leasingojemalec dolžan v roku 8 dni po odstopu od pogodbe predmet leasinga vrniti in izročiti leasingodajalcu, predmete vrniti najkasneje do 13. 11. 2008. Obsojenec tega ni storil in je predmete leasinga po razdrtju pogodb še naprej uporabljal (stroji so bili dani v najem družbi M., d. o. o., katere zakoniti zastopnik je bil tudi obsojenec), čeprav obveznosti po leasing pogodbah ni v celoti izpolnil. Polpriklopnik leasingodajalcu ni bil nikoli vrnjen, ostali trije stroji pa so bili dne 26. 11. 2013 zarubljeni s strani izvršitelja in pripeljani v skladišče. Ker pa je bil v vmesnem času nad družbo R., d. o. o., uveden stečajni postopek, ti stroji sodijo v stečajno maso, leasingodajalec pa je v stečajnem postopku prijavil izločitveno pravico. Leasingodajalec je dne 9. 1. 2009 na policijo prijavil protipravno odtujitev predmetov leasinga s strani obsojenca, M. Z. in družbe R., d. o. o..

9. Obsojenčevi zagovorniki iz Odvetniške pisarne S., d. o. o., so poskušali v pritožbi z obsežnimi navedbami, ki jih sedaj ponavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, češ da se sodišče druge stopnje do njih ni oziroma ni zadostno ali dovolj jasno opredelilo, pritožbeno sodišče prepričati, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je imel obsojenec v naklepu, da si predmete leasinga protipravno prilasti. V zvezi s tem so navajali, da leasingodajalec po odstopu od leasing pogodb dne 5. 11. 2008 ni nikoli zahteval predmetov nazaj, stroji pa so se od sklenitve leasing pogodb dalje ves čas nahajali na istem mestu v garaži in jih obsojenec ni skrival ali preprečeval dostopa do njih. Kasneje pa jih je leasingodajalec brez težav odpeljal, ne da bi mu bilo potrebno podreti kakšno steno ali odpreti streho. Vsi ogledi strojev s strani leasingodajalca so bili opravljeni le zaradi ugotovitve, ali ti še obstajajo, ne pa zaradi njihovega odvzema ali vrnitve. Priča I. N. je povedala, da je bil kot zunanji izterjevalec večkrat ustavljen pri svojem delu, ker sta bila obsojenec in njegova mama dobra znanca generalnega direktorja leasingodajalca. Opisoval je, da ga je leasingodajalec ustavil celo takrat, ko je obsojenca že „stisnil“ oziroma pri njem nekaj dosegel in izrecno zatrdil, da od obsojenca ni nikdar zahteval vrnitve predmetnih strojev. Če na strani leasingodajalca ni bilo zahteve po odvzemu ali vrnitvi strojev, tudi na strani obsojenca ni mogel obstajati naklep za izvršitev predmetnega kaznivega dejanja. Leasingodajalec je glede predmetnih premičnin družbi R., d. o. o., zaradi neplačila pošiljal opomine, nato razveze od pogodbe ter zahtevke na vračilo predmetov in kasneje zopet opomine pred razvezo pogodbe, ob takšni praksi „oživljanja“ pogodb, ki je bila vzpostavljena med strankama, pa obsojencu ni mogoče očitati, da je vedel za dokončen razdor pogodbe. Sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s psom (zakaj je predmetni pes popolnoma brezpredmeten za obravnavano zadevo), zato sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Ravno tako se sodišče druge stopnje ni opredelilo, do pritožbenih navedb, da dejanja I. N. niso časovno umeščena oziroma da ni nikjer konkretno pojasnjeno, kdaj je bil I. N. otežen vstop na dvorišče Z. in da obsojenec znaten del časa v Sloveniji sploh ni bil prisoten.

10. Sodišče druge stopnje tem navedbam pritožnikov ni sledilo in je pritrdilo dejanskim ugotovitvam ter pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Na večih mestih (točka 9 na strani 6 in točka 14 na strani 9 sodbe) je poudarilo, da fizična neodtujitev strojev za presojo storitve očitanega kaznivega dejanja niti ni relevantna, saj je bistvo očitka v tem, da obsojenec kot direktor in ustanovitelj družbe R., d. o. o., ni vrnil predmetov leasinga v roku 8 dni po odstopu leasingodajalca od pogodbe o finančne leasingu, kot so mu to nalagali Splošni pogoji v 17.3. točki. Glede na takšen očitek je tudi nepomembno, kje bi oškodovanec predmete hranil in na kakšen način bi jih prepeljal ali pa na kakšen drug način izpričal svoje hotenje po vrnitvi predmetov. V izključni pristojnosti oškodovanca je ukrepanje oziroma odločitev o tem, ali in koliko časa bo verjel obsojencu, da bo končno začel izpolnjevati sprejete obveznosti in koliko časa bo dopuščal in dovolil, da so stroji še pri njem. Pritožbeno sodišče je torej zavzelo stališče, da je za obravnavano kaznivo dejanje bistveno to, da obsojenec predmetov leasinga ni vrnil, ko bi jih moral vrniti, temveč jih je še naprej uporabljal ter da glede na takšen očitek ni pomembno, ali je oškodovanec zahteval vračilo predmetov leasinga nazaj. V zvezi z naklepom pa je sodišče druge stopnje v točki 13 na strani 9 sodbe zapisalo, da je sodišče prve stopnje v točkah 35-38 obširno in natančno obrazložilo obsojenčev direktni naklep, ki je v popolnem sozvočju s podatki spisa. Na opisan način je sodišče druge stopnje zavzelo stališče do navedb pritožbe v zvezi z obstojem zakonskega znaka protipravne prilastitve in naklepa obsojenca, da si predmete leasinga protipravno prilasti. V takem položaju sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, da ne vsebuje presoje dejstev, ki so odločilna za ugotovitev, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Sodišče druge stopnje se sicer ni izrecno opredelilo do vseh okoliščin, ki jih je pritožba ocenila, da so pomembne predvsem za presojo obstoja obsojenčevega naklepa, vendar slednje ne pomeni, da je postopalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP. Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati, da bi izrecno odgovorilo na vsako pritožbeno navedbo, če se ta ne veže na odločilna dejstva, temveč je povsem razumno, da sodišče postranske pritožbene navedbe, ko oceni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v celoti pravilno in popolno, zavrne s skupno oceno in ugotovi nerelevantnost ugovorov, ne da bi podalo razloge za zavrnitev vsakega nebistvenega ugovora posebej.

11. Da je sodišče druge stopnje odgovorilo na zgoraj povzete navedbe pritožbe, ki jih vložniki izpostavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa nenazadnje izhaja tudi iz zahteve za varstvo zakonitosti same, ko vložniki navajajo, da je nejasen in brez razlogov o bistvenih okoliščinah zaključek sodišča, da fizična neodtujitev strojev za presojo storitve očitanega kaznivega dejanja ni relevantna, saj se obsojencu ne očita odtujitev, ampak nevračilo navedenih predmetov, torej oblast nad njimi in to po odstopu leasingodajalca od leasing pogodb z dne 5.11.2008. Vložniki sicer ne pojasnijo, v čem oziroma zakaj je za njih takšen zaključek sodišča druge stopnje nejasen in brez razlogov, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa na večih mestih poudarijo, da se s takšnim materialnopravnim zaključkom sodišča druge stopnje ne strinjajo. Menijo, da nevrnitve predmetov leasinga, kot se je očitala obsojencu, ni mogoče enačiti s protipravno prilastitvijo premičnih stvari kot zakonskim znakom kaznivega dejanja zatajitve po 208. členu KZ-1. Nevrnitev predmetov leasinga lahko pomeni le kršitev pogodbenih obveznosti in ima zato lahko le civilnopravne, ne pa tudi kazenskopravnih posledic. Pasivnost nikakor ne more predstavljati protipravne prilastitve tuje premične stvari, ki je že po svoji definiciji v dejanju in ne v opustitvi, se pravi zunanji manifestaciji storilca, ki nasprotuje ali celo prepreči lastniku, da pride do svojih stvari. Takšna zunanja manifestacija obsojenca v razmerju do predmetnih premičnin potrditvah vložnikov ni izkazana. Vložniki nadalje trdijo, da je zagovornik S. v pritožbi opozoril, da obsodba odstopa od ustaljene sodne prakse in neupravičeno širi polje kaznivosti, vendar se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. S tem so bile obsojencu kršene ustavne pravice (pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave). Iz istega razloga je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker je odločitev sodišča v nasprotju z v kazenskopravni teoriji prevladujočim stališčem, da pomeni prilastitev takšno ravnanje, s katerim storilec na zunaj zaznaven način izkaže svojo voljo, da s tujo stvarjo razpolaga kot da je njegova lastnina. Po trditvah vložnikov iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi obsojenec sam ali v sostorilstvu z M. Z. s tujo stvarjo razpolagal kot s svojo. Zgolj pasivnost, četudi bi obstajala zahteva oškodovanca po vrnitvi predmetov, pa nikakor ne more predstavljati protipravne prilastitve tuje premične stvari. V obravnavanem primeru oškodovanec ob odstopu od pogodbe sploh ni zahteval vračila predmetov, ob praksi, vzpostavljeni med strankama (predhodni večkratni odstopi od pogodb in zahteve na vračilo ter nato ponovno oživljanje pogodb in ogledi z namenom preverjanja stanja (in ne odvzema) predmetov leasinga) pa obsojencu ni mogoče očitati, da je vedel za dokončen razdor pogodbe. Vložniki sicer trdijo, da je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka (katera konkretno vložniki ne povedo), vendar iz vsebine razlogov izhaja, da se vložniki zlasti ne strinjajo z materialnopravno presojo sodišča o tem, da nevračilo predmetov leasinga, kot se obsojencu očita v obravnavanem primeru, ustreza zakonskemu znaku protipravne prilastitve tuje premične stvari. S temi razlogi pa ne uveljavljajo zatrjevane kršitve, temveč kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Vložniki se tudi ne strinjajo s presojo sodišča o obstoju obsojenčevega naklepa in trdijo, da je zaključek sodišča druge stopnje glede obširno in natančno obrazloženega obsojenčevega direktnega naklepa, ki je v popolnem sozvočju s podatki spisa, v nasprotju z zaključkom, da je bil nedvomno prvenstveni cilj oškodovanca, da se plačujejo obroki in pogodbe vzdržijo v veljavi ter da je bil namen opravljene kontrole preveriti, ali predmeti leasinga sploh še obstajajo in ne zahtevati njihovo vračilo. Takšno nasprotje v razlogih predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

12. Kaznivo dejanje zatajitve po 208. členu KZ-1 praviloma temelji na civilnopravnem razmerju, na podlagi katerega je storilcu zaupana tuja premična stvar, ki pa v primeru kršitve pogodbe lahko preide v kaznivo dejanje, ko se kršitelju pogodbe očita protipravna prilastitev zaupane premične stvari, torej da si je zaupano stvar prilastil tako, da jo je obdržal kot svojo lastnino (po določbi 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je lastninska pravica pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati). Takšna volja mora biti, kot pravilno opozarjajo vložniki, zaznavna tudi navzven. Razvidna bo na primer iz storilčevih dejanj, ki kažejo, da stvar rabi kot svojo: stvar uporablja, čeprav mu pogodba tega več ne dovoljuje, jo proda, podari ali pa je noče vrniti. V izpodbijanih sodbah je prav slednje ugotovilo sodišče prve in druge stopnje. Obsojenec kot zakoniti zastopnik leasingojemalca stvari, ko mu bile zaupane na podlagi sklenjenih pogodb, leasingodajalcu ni vrnil, ko bi jih moral vrniti, temveč jih je imel še naprej v posesti in jih uporabljal na enak način kot pred odpovedjo pogodb o leasingu, čeprav je vedel, da obveznosti po leasing pogodbah niso bile v celoti poravnane. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo zadnje plačilo izvršeno v letu 2007. Na ta način je obsojenec s predmeti leasinga ravnal, kot da so njegovi, saj je sam odločal o njihovi usodi, torej ali jih bo vrnil leasingodajalcu ali ne, čeprav je vedel, da predmeti niso njegova last in da jih mora zaradi odpovedi pogodb o leasingu vrniti leasingodajalcu. Obsojenec se ne more uspešno sklicevati na prakso „oživljanja“ pogodb, vzpostavljeno med strankami, saj v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi leasingodajalec po odstopu od pogodb dne 5. 11. 2008 obsojencu dovolil, da predmete leasinga še naprej uporablja. Za polpriklopnik pa je bilo celo ugotovljeno, da je izginil neznano kam. V takem položaju je imelo sodišče podlago za sklepanje, da je obsojenec s predmeti leasinga ravnal, kakor da so njegova lastnina, in tudi utemeljeno presodilo, da so v njegovem ravnanju podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Na ta način je sodišče druge stopnje tudi zavrnilo navedbe pritožbe glede zmotne uporabe materialnega prava v zgoraj opisani smeri, zato očitek vložnikov, da se sodišče do teh navedb ni opredelilo, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se s temi pritožbenimi navedbami mogoče res ni ukvarjalo na tako obširen način, kot bi si želeli vložniki, vendar iz razlogov jasno izhaja, da sodišče šteje, da je tudi z nevračilom predmetov leasinga mogoče uresničiti zakonski znak protipravne prilastitve tuje premične stvari. Glede primerov, ki jih vložniki navajajo v zahtevi za varstvo zakonitosti (v bistvu zgolj citirajo opravilne številke teh primerov), pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v teh odločbah ni podlage za zaključek, kot ga navajajo vložniki, da nevračila predmetov leasinga, kot se obsojencu očita v obravnavanem primeru, ni mogoče šteti za protipravno prilastitev tuje premične stvari kot zakonskega znaka kaznivega dejanja zatajitve.

13. Za vložnike je sporna tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bil obsojenec seznanjen z odstopom od pogodb z dne 5. 11. 2008. Pojasnjujejo, da je zagovornik S. že v pritožbi uveljavljal, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil obsojenec seznanjen z odstopom od pogodbe, saj se je priporočena pošiljka vrnila z oznako „ni dvignil“. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem v 11. točki na strani 7 sodbe zapisalo, da je iz izpovedb vseh zaslišanih prič, tudi priče D. J., ki je vodila računovodstvo za obe družinski firmi (R., d. o. o., in M., d. o. o.), razvidno, da je bila tudi ona seznanjena z odstopom od pogodb, saj je prav na podlagi tega dokumenta stroje razknjižila in v osnovnih sredstvih niso bila več zavedena, zato so brezpredmetna pritožbena razlogovanja, da obsojenec ni bil seznanjen z odpovedjo pogodb o leasingu. Vložniki se s takšnim zaključkom sodišča druge stopnje ne strinjajo in menijo, da dejstvo, da je bila računovodkinja J. seznanjena z odstopom o pogodb, nikakor ne pomeni, da je bil z njim seznanjen tudi obsojenec. Iz tega razloga izpodbijana sodba ne vsebuje (zopet bistvenih) razlogov, zakaj meni, da je s tem, ko je bila z odstopom seznanjena računovodkinja J., z odstopom seznanjen tudi obsojenec. Po presoji Vrhovnega sodišča temu očitku ni mogoče pritrditi. Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bila z odpovedjo seznanjena (tudi) računovodkinja D. J., povsem utemeljeno sklepalo, da je družba R., d. o. o., odpoved prejela in da je bil obsojenec kot njen zakoniti zastopnik s to odpovedjo seznanjen. Sodba sodišča druge stopnje torej ima razloge o tem, zakaj šteje, da je bil obsojenec seznanjen z odpovedjo, in tudi ni mogoče reči, da so ti razlogi protispisni. Kot izhaja iz prijave leasingodajalca na Policijsko upravo Ljubljana z dne 7. 1. 2009, je leasingodajalec odpoved pogodb o leasingu z dne 5. 11. 2008 poslal na naslov družbe R., d. o. o., v dveh pošiljkah, eno kot navado in drugo kot priporočeno. Priporočena pošiljka se je res vrnila pošiljatelju z oznako „ni dvignil“, kar pa ne izključuje dejstva, da je družba R., d. o. o., prejela pošiljko, ki ji je bila poslana z navadno pošto. V kolikor se vložniki s takšno ugotovitvijo ne strinjajo, pa izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Vložniki sodišču druge stopnje nadalje očitajo, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da kljub temu, da je bil obsojenec v inkriminiranem času direktor družbe R., d. o. o., to še ne opravičuje sodišča, da obsojenca enači z navedeno družbo, saj na podlagi 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) družbenik za obveznosti d.o.o. ne odgovarja. Poleg tega dokazni postopek ni pokazal, da je obsojenec sploh uporabljal predmetne stroje, temveč je te stroje uporabljal njegov oče. Ker je to del opisa dejanskega stanja v izreku sodbe, obsojencu ni dokazano kaznivo dejanje, kot se mu očita. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se je do teh navedb opredelilo v 11. točki obrazložitve sodbe, ko je navedlo, da se je sodišče prve stopnje podrobno opredelilo do obtoženčevega ravnanja kot ustanovitelja in direktorja družbe R., d.o.o., pa tudi do razmerja med to družbo in družbo M., d. o. o., ki je bilo prav tako družinsko podjetje in v resnici dejanski uporabnik strojev. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil obsojenec direktor družbe R., d. o. o., in direktor družbe M., d. o. o. Na podlagi te ugotovitve sta sodišči šteli, da je bil obsojenec (poleg njegove matere kot prokuristke družbe R., d. o. o.) kot direktor gospodarske družbe R., d. o. o., odgovoren in dolžan poskrbeti, da družba izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti do poslovnih partnerjev. V tej smeri je potrebno razumeti tudi očitke po obtožbi, da obsojenec ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti po leasing pogodbah (plačeval obrokov in vrnil predmetov leasinga) in da je predmete leasinga uporabljal še po razdrtju leasing pogodb. Vložniki v zvezi z očitkom, da je obsojenec uporabljal predmetne stroje, opozarjajo tudi na nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ko se na eni strani obsojencu očita, da je on uporabljal predmete leasinga, na drugi strani pa se ugotavlja, da je te stroje uporabljala družba M., d. o. o. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno nasprotje ni podano, saj iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je obsojenec predmete leasinga uporabljal na ta način, da jih je družba R., d. o. o., dala v najem družbi M., d. o. o., ki je bila dejanski uporabnik strojev.

15. Zagovornik S. je v pritožbi predlagal razpis pritožbene obravnave z namenom, da se ugotovi, da oškodovanec namerno ni predložil dokumentacije, iz katere bi nedvomno izhajalo, da zaradi dogovorjenega moratorija ni zahteval vračila predmetov leasinga. Predlagal je, da se poleg zaslišanja priče A. P. pozove oškodovanca, da predloži vso korespondenco, komunikacijo ter zabeležke v njegovih podatkovnih bazah ter v programu Globus glede pogodb za predmetne premičnine, ker glede na k pritožbi priloženo izjavo A. P. obstaja upravičena bojazen, da oškodovanec sodišču in organom pregona ni predložil vse dokumentacije v zvezi s predmetno zadevo. Sodišče druge stopnje pritožbene obravnave ni opravilo. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, je sodišče dokazni predlog po ponovnem zaslišanju priče A. P. zavrnilo z utemeljitvijo, da je bila navedena priča kar trikrat zaslišana v obeh kazenskih postopkih ter je ob svojem zadnjem zaslišanju 9. 10. 2014 (tri mesece pred podano izjavo) večkrat dejala, da se podrobnosti za konkreten primer ne spominja, med drugim tudi ne, ali so se po razvezi pogodb z Z. še dogovarjali glede nadaljevanja pogodb. Ob obsegu in zanesljivosti ostalih izvedenih dokazov je zavzemanje pritožnikov za ponovno zaslišanje te priče, bodisi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, bodisi v ponovljenem postopku, neutemeljeno. S takšno odločitvijo sodišča druge stopnje, da ne opravi pritožbene obravnave in ne razčisti dejanskega stanja v nakazani smeri, je bila potrditvah vložnikov obsojencu kršena pravica do obrambe ter do izjave v postopku kot tudi vse že predhodno navedene človekove pravice in svoboščine. Pojasnjujejo, da razpis pritožbene obravnave ni meril na še četrto zaslišanje A. P., temveč na razčiščevanje dejanskega stanja v zvezi z obstojem dogovora o moratoriju. Stališču zagovornikov, da bi moralo sodišče druge stopnje razpisati obravnavo, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi. Po določbi prvega odstavka 380. člena se obravnava pred sodiščem druge stopnje opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze. Namen obravnave pred sodiščem druge stopnje je zagotavljanje neposrednosti in kontradiktornosti pri preizkusu dejanskega stanja; pritožbeno sodišče ne sme ugotavljati novih ali drugačnih dejstev, če ni v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje. V obravnavanem primeru pa pritožbeno sodišče ni ugotavljalo novih ali drugačnih odločilnih dejstev, temveč je ocenilo, da je bilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravilno in popolno ugotovljeno. Narava odločanja tako ni terjala oprave obravnave pred sodiščem druge stopnje. Slednja pa tudi ni bila ključna zaradi uresničevanja pravice obrambe do izjavljanja v postopku, saj se je obramba o dokaznem predlogu lahko opredelila v pritožbi ter na javni seji senata pritožbenega sodišča, na kateri sta bila obsojenec in njegov zagovornik navzoča. 16. Vložniki trdijo, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje zagovorniku ni dovolilo postavitve vprašanja priči T. N., ali je bil namen ogleda tudi to, da bi se stroji vrnili, čeprav gre za bistveno vprašanje tega postopka. Vrhovno sodišče ugotavlja, da, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9. 10. 2015 (list. št. 253), sodišče tega vprašanja zagovorniku obsojenca res ni dovolilo, ker je šlo po oceni sodišča za nedovoljeno vprašanje. Je pa nato zagovorniku dovolilo vprašanje, ki je bilo skoraj identično, ni pa vsebovalo navodila, kako je treba nanj odgovoriti (drugi odstavek 334. člena ZKP v zvezi z 228. členom ZKP), in sicer ali so ob ogledu zahtevali tudi vrnitev strojev. S tem je bilo obrambi omogočeno, da pričo povpraša o tem, kakšen je bil namen ogleda v letu 2006, zato obsojencu pravica do obrambe ni bila kršena.

17. Zagovornik S. je v pritožbi uveljavljal, da ni v ničemer izkazano, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno v časovnem obdobju od 13. 11. 2008 do 30. 1. 2009. Zahtevi za varstvo zakonitosti je potrebno pritrditi, da se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. V točki 11. na strani 6 je v zvezi s tem zgolj navedlo, da so neutemeljena pritožbena razlogovanja o tem, da ni mogoče razbrati časovnih okvirov očitanega kaznivega dejanja, zakaj so neutemeljena, pa sodišče ne pojasni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne iz sodbe sodišča prve in ne iz sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče ugotoviti, zakaj naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno točno neugotovljenega dne v času od 13. 11. 2008 do 30. 1. 2009. Čas izvršitve kaznivega dejanja je pri navedenem kaznivem dejanju pomemben zaradi določenosti kaznivega dejanja, zastaranja in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ne predstavlja pa v konkretnem primeru odločilnega dejstva, saj čas izvršitve ni zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve. Pritožbene navedbe v zvezi s časom izvršitve kaznivega dejanja se torej niso nanašale na odločilno dejstvo, kar pa ne pomeni, da se sodišču druge stopnje do teh navedb ni bilo potrebno opredeliti. Ker tega ni storilo, je kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP, kar bi bilo mogoče upoštevati v okviru razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Tega vpliva pa vložniki ne zatrjujejo. Ker se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP omeji le na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik in morajo biti v zahtevi določno obrazložene ter konkretizirane, vpliva te pomanjkljivosti na zakonitost sodbe Vrhovno sodišče ni presojalo.

18. Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe glede izrečene kazenske sankcije je mogoče, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če pri izreku kazenske sankcije upošteva okoliščino, ki jo zaradi domneve nedolžnosti ne bi smelo upoštevati. Vložniki trdijo, da je sodišče to kršitev storilo s tem, ko je kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije upoštevalo, da je bil obsojenec predhodno že dvakrat obsojen. Po njihovem stališču predkaznovanosti ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, če storilec za prej storjeno kaznivo dejanje ni bil pravnomočno obsojen, preden je izvršil kaznivo dejanje, za katerega se mu izreka kazenska sankcija. Ker obsojenec v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen v kazenski zadevi II K 97/07 (sodba je postala pravnomočna 25. 3. 2009), mu sodišče te obsodbe ne bi smelo upoštevati kot obteževalne okoliščine. Takšnemu stališču vložnikov po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi. Sodišče pri presoji o tem, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine, drugi odstavek 49. člena KZ-1), med drugim upošteva prejšnje življenje storilca, kar predstavlja tudi predkaznovanost. Pri tem je pomembno, da ne krši domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in prvega odstavka 3. člena ZKP, ki določata, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil obsojenec že dvakrat pravnomočno obsojen. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 97/07 z dne 2. 4. 2008, s katero je bila obsojenemu za kaznivo dejanje po tretjem in petem odstavku 314. člena KZ-1 izrečena kazen pet let zapora, je postala pravnomočna dne 25. 3. 2009. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 38/06 z dne 23. 5. 2005 pa je postala pravnomočna dne 21. 5. 2009. Glede na to, da sta obe sodbi postali pravnomočni pred izrekom kazenske sankcije v obravnavani zadevi, sodišče prve stopnje s tem, ko je obsojenčevo predkaznovanost upoštevalo kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni, ni kršilo že omenjenega ustavnega načela oziroma pri odmeri kazni ni upoštevalo, česar po zakonu in Ustavi ne bi smelo.

C.

19. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane kršitve zakona niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

20. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec brez zaposlitve in brez premoženja, je pa tudi na prestajanju kazni eno leto in osem mesecev zapora, izrečene z izpodbijano sodbo.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje obsojenca, zato je obsojenca oprostilo plačila sodne takse.