Jedro

Določilo 3. odstavka 36. člena ZST-1 zgolj izenačuje položaj strank, ki jim procesna ureditev (ne glede na uspeh v pritožbenem postopku) ne omogoča od nasprotne stranke zahtevati povračila takse, s položajem tistih, ki takšno možnost (in med njimi je tudi pritožnik) imajo. Zato ne omogoča vračanja plačanih taks strankam, ki bi sicer ob pravočasni priglasitvi stroška v pritožbi lahko dosegle plačilo takse od nasprotne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog prvega toženca za vrnitev sodne takse za pritožbo zoper sodbo. Pojasnilo je, da bi prvi toženec moral povrnitev takse zahtevati v pritožbi zoper sodbo. Ker je s pritožbo uspel, bi bila tožnica tista, ki bi bila dolžna prvemu tožencu sodno takso povrniti.

2. Zoper takšno odločitev prvi toženec vlaga pritožbo. V njej pojasnjuje razloge zaradi katerih je pred sodiščem prve stopnje vložil predlog za vračilo takse za pritožbo ter opozarja na 36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Meni, da je sodišče ta določila zmotno uporabilo. Ker povračila takse v pritožbi zoper sodbo ni zahteval, obveznost tožeče stranke, da to takso pritožniku povrne, ne obstoji. To pa je podlaga, ki jo za vračilo takse določa tretji odstavek 36. člena ZST-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZST-1 ima pravico do vrnitve takse tudi tisti, ki je plačal takso za pravno sredstvo in je s tem pravnim sredstvom uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke ali udeleženca v postopku, da mu povrne takso za to pravno sredstvo.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da to določilo pritožniku ne daje upravičenja do vračila takse za pritožbo. Kot je pravilno pojasnjeno že v razlogih izpodbijanega sklepa, je pritožnik z vloženo pritožbo uspel. V takšnem položaju pa zakon obveznost povrnitve stroškov (med njimi tudi plačane takse), nalaga nasprotni stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP). Da o tem (pritožbeno) sodišče ob reševanju pritožnikove pritožbe zoper sodbo ni odločalo in tožnici ni naložilo, da pritožniku strošek takse povrne, pa je zgolj posledica dejstva, da tega stroška pritožnik v pritožbi ni priglasil. Takšno (neskrbno) ravnanje pa ne more biti podlaga za to, da bi pritožniku takso (namesto tožnice) vračala država in takšnih položajev 36. člen ZST-1 tudi ne zajema.

6. Zakonodajalec je s to določbo želel namreč zgolj izenačiti položaj strank, ki jim procesna ureditev (ne glede na uspeh v pritožbenem postopku) ne omogoča od nasprotne stranke zahtevati povračila takse, s tistimi, ki takšno možnost (in med njimi je tudi pritožnik) imajo, ne pa omogočiti vračanja plačanih taks strankam, ki bi sicer ob pravočasni priglasitvi stroška v pritožbi lahko dosegle plačilo takse od nasprotne stranke.

7. Na odločitev ne more vplivati dejstvo, da je pritožnik ob vložitvi pritožbe prosil za oprostitev plačila takse in torej ni vedel, ali bo takso moral plačati oziroma v kakšni višini. Glede na zakonsko ureditev pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, bi moral računati na možnost, da bo njegov predlog zavrnjen ali da mu bo sodišče zgolj deloma ugodilo in torej strošek takse v pritožbi priglasiti. Takšna je tudi ustaljena praksa.

8. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.