Jedro

Odstotek delovnega časa, za katerega je delavcu odmerjen dodatek za delo v nevarnih razmerah, predstavlja seštevek vsega časa, ko jim je bil ta na delovnem mestu (lahko) izpostavljen in se zato šteje, da je v njih delal. Za preostali čas se posledično šteje, da v takih razmerah ni delal. Ker je glede na dokazni postopek zaradi upoštevanja varnostnih ukrepov pri tožniku šlo bolj za trenutke, ko je (lahko) delal v nevarnih razmerah, to je, ko je koga srečal, natančnejša zamejitev oziroma pojasnilo časovne izpostavljenosti tudi ni mogoče (v nasprotju z nekom, ki na primer del delavnika dela izključno s strankami).

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožniku dodatek za delo v rizičnih razmerah za čas prihoda na delovno mesto oziroma odhoda z njega ne pripada, saj ta čas tožnik dejansko ni delal in se ne šteje v delovni čas.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep (točka I izreka) in odločitev o stroških postopka (točka III izreka) se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zoper drugo toženko (točka I izreka), zavrnilo zahtevek zoper prvo toženko za plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah v skupnem znesku 1.463,23 EUR bruto, obračun davkov in prispevkov, izplačilo neto zneska s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevo za plačilo stroškov postopka (točka II izreka). Tožniku je naložilo plačilo stroškov postopka toženk (točka III izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je nejasno, ali njegovo delo sodi v okvir nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega razvojnega ter raziskovalnega programa, kar bi bilo bistveno za presojo pravne sposobnosti druge toženke. Glede na odločitev o zavrženju tožbe bi moralo sodišče drugače presojati navedbe toženk. Navedb druge toženke ne bi smelo upoštevati. Sodba glede tega nima obrazložitve, zaključki sodišča so pomanjkljivi in protispisni, stroški so odmerjeni zmotno. Sodba ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je bil zahtevek zavrnjen. Navedb o stalnem stiku s sodelavci toženki nista prerekali. Nista utemeljili, zakaj sta odmerili dodatek v določeni višini. Svoje navedbe je tožnik potrdil, ko je bil zaslišan kot stranka. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Ni pojasnilo, da je bil tožnik ogrožen, zakaj je odmerjeni dodatek ustrezen, kdaj je delal v nevarnih razmerah. Svoje odločitve ni preizkusilo, zaključki temeljijo zgolj na navedbah ene stranke. Zaključek, da tožnik ni bil ogrožen več kot 20 % delovnega časa, in obrazložitev o odsotnosti trditev o ogroženosti zaradi delitve prostorov s sodelavci, sta protispisna. Sodišče za presojo dejanske ogroženosti nima strokovnega znanja. Napačno razlaga 39. člen KPJS, po katerem se ne zahteva ugotovitev obstoja nevarnih pogojev. S kolektivno pogodbo dosežen dogovor se ne sme širiti. Sodišče je svojo odločitev sprejelo upoštevaje odločitev v zadevi X Pd 752/2020, v kateri je določen nov kriterij „stopnje nevarnosti“, ki določneje ni pojasnjen niti ne izhaja iz KPJS. Sodišče pri presoji nevarnosti izhaja iz odločitve delodajalca, ki bi moral podati objektivne in preverljive kriterije oziroma dokazati odsotnost arbitrarnosti ali diskriminatornosti njegovega ravnanja. Trditveno in dokazno breme glede odmere dodatka je na njegovi strani. Sodišče pri odločanju ni ugotavljalo nobenih kriterijev za ugotavljanje ogroženosti tožnika. Zavzelo je stališče, da delodajalec sam odloča, kdaj je delavec ogrožen in mu tega ni treba pojasniti niti dokazati (ne)ogroženosti. Za ugotavljanje ogroženosti toženki nimata ustreznega znanja, ocene tveganja nista pridobili. Ker odločitve nista pojasnili, tožnik ne more podati ustreznih trditev, kdaj je bil (enako) ogrožen. Virusa ne širijo zgolj tretje osebe, ampak tudi sodelavci, s katerimi je bil v stalnem stiku. Drugačen zaključek sodišča je zmoten enako kot zaključek, da ob daljši uporabi iste maske ni bil ogrožen. Rizičen je bil vsak stik. Ker se je virus prenašal aerosolno, je bila okužba možna tudi brez njega. Zato je bil ogrožen vas čas dela med epidemijo ter v času prihoda na delo. Sodišče ni ugotovilo, da je bil tožnik 80 % varen. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

3. Toženki v odgovoru na pritožbo navajata, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev. Strinjata se sicer s pritožbenimi navedbami tožnika glede pasivne legitimacije druge toženke. Vse navedbe so bile pred sodiščem prve stopnje podane s strani obeh toženk. Razlaga določbe 39. člena KPJS sodišča je (jezikovno in sistematično) pravilna. Za določitev (obsega) nevarnosti ni potrebno izvesti dokaza s sodnim izvedencem epidemiologom, saj za to ni pravne podlage. To lahko stori delodajalec sam, odločitev mora utemeljiti, kar je bilo storjeno. Kriterij (strokovno, administrativno delo, brez stika s strankami) je objektiven in preverljiv. Ne gre za ugotavljanje dejstev, za katera sodišče ne bi imelo strokovnega znanja. Toženki predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi z 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zavrnitev zahtevka obrazložilo s pravnimi in dejanskimi odločilnimi razlogi o tem, zakaj tožnik ni upravičen do vtoževanega višjega dodatka za delo v rizičnih razmerah.

6. Pritožbene navedbe glede pravne subjektivitete druge toženke so utemeljene. Po določbi tretjega odstavka 10. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 32/2012 s spremembami) članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (četrti odstavek 10. člena ZVis). Po 10. členu Statuta Univerze v Ljubljani (Ur. l. RS, št. 4/2017 s spremembami, v nadaljevanju: Statut) je članica univerze pravna oseba, katere pravna sposobnost je omejena, ko izvaja dejavnost v okviru nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega razvojnega in raziskovalnega programa, za katera zagotavlja sredstva Republika Slovenija oziroma so pridobljena iz evropskih in drugih mednarodnih sodelovanj ter projektov, financiranih iz javnih sredstev. Na podlagi pooblastila univerze nastopa članica pri izvajanju teh dejavnosti v pravnem prometu v imenu in za račun univerze.

7. Kljub odločbi Ustavnega sodišča RS, da je citirana določba ZVis v neskladju z Ustavo RS, ta še vedno velja.1 Prav zaradi nejasnosti je treba njeno vsebino razlagati v povezavi s hierarhično nižjim, vendar bolj specialnim predpisom, torej Statutom. Ta jasno določa, da je druga toženka pravna oseba, zaradi česar ima po določbi 76. člena ZPP sposobnost biti stranka v postopku. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Pravna sposobnost druge toženke je sicer, kljub določeni pravni subjektiviteti, omejena, vendar le pri delovanju v okviru nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega razvojnega in raziskovalnega programa, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija oziroma so pridobljena iz evropskih in drugih mednarodnih sodelovanj ter projektov, financiranih iz javnih sredstev. Zato je za presojo pravdne sposobnosti članice univerze bistveno, ali gre za delovanje na tem ali drugem področju. Članice univerze namreč lahko opravljajo tudi druge dejavnosti (npr. tržno, iz katere imajo premoženje - 26. člen Statuta), v katerih skladno z 10. členom ZVis in 10. členom Statuta v pravnem prometu nastopajo v svojem imenu in za svoj račun. To logično velja tudi za delovna razmerja, ki jih sklepajo za opravo take, od univerze oziroma od javno financiranega izobraževalnega, razvojnega ali raziskovalnega programa neodvisne dejavnosti, in zahtevke, ki iz njih izvirajo. Stališče sodišča v zadevi Pdp 507/2013 zaradi spremembe Statuta ni več ustrezno. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je šlo pri delovnem razmerju tožnika, iz katerega izvirajo tudi vtoževani denarni zahtevki, za področje delovanja, na katerem druga toženka kot članica univerze in pravna oseba nastopa z omejeno pravno sposobnostjo, oziroma za področje, na katerem nastopa neomejeno, v svojem imenu in za svoj račun, je tožbo zoper njo zavrglo zmotno ali najmanj preuranjeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo, sklep sodišča prve stopnje (točka I izreka) in posledično odločitev o stroških (točka III izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 365. člena ZPP).

8. Pritožbene navedbe tožnika glede navedb, ki bi jih podala le ena toženka, niso utemeljene; obe toženki sta podali (skupne) navedbe glede neutemeljenosti zahtevka. Bi bil pa zahtevek tožnika zoper prvo toženko v primeru podane pravdne sposobnosti druge toženke, pri kateri je bil zaposlen, že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije neutemeljen. Neutemeljen pa je sicer tudi iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in jim pritožbeno sodišče pritrjuje. V zvezi z odločitvijo o neutemeljenosti zahtevka zoper prvo toženko je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba niti ne nasprotuje, izhaja, da je bil tožniku za opravljanje dela v prostorih druge toženke med razglašeno epidemijo v Republiki Sloveniji (od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020) priznan in izplačan dodatek za delo v rizičnih razmerah v skladu z 11. točko prvega odstavka 39. člena KPJS v višini 65 % urne postavke njegove osnovne plače, in sicer za 20 % evidentiranega delovnega časa.

10. Spor se nanaša na 11. točko prvega odstavka 39. člena KPJS, po kateri spada v okvir dodatkov za nevarnost in posebne obremenitve tudi dodatek za delo v rizičnih razmerah (kar je območje epidemije). Po mnenju pritožbe pripada delavcu dodatek za čas, ko dela na območju epidemije,2 saj KPJS ne določa, da bi bilo delo na območju nevarnosti pogojeno z ugotovitvijo dodatnega obstoja nevarnih pogojev in se dogovor v kolektivni pogodbi ne sme širiti preko mej jezikovne razlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče ni pravilno, saj sicer ne bi bila sprejeta omejitev v določbi drugega odstavka 39. člena KPJS, da pripada delavcu dodatek samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Iz takšne časovne zamejitve pravice do dodatka izhaja, da ta ne pripada delavcu za celoten čas opravljanja dela na območju epidemije, temveč le za delovni čas, ko je dejansko delal v nevarnih pogojih. Takšno tolmačenje citiranih določb KPJS je bilo sprejeto tudi v zadevi X Pdp 301/2021 in mu pritožba neutemeljeno nasprotuje. Predlog za dopustitev revizije v zvezi s citiranim judikatom je bil zavrnjen.3

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala prva toženka opredeliti kriterije, na podlagi katerih je presojala, ali je delavec ogrožen, oziroma da je bilo na njej trditveno in dokazno breme o ogroženosti delavca. Iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), KPJS in niti iz drugega predpisa ne izhaja, da v premoženjskopravnem sporu o plačilu dodatka velja obrnjeno dokazno breme, v določbah ZSPJS in KPJS ne obstajajo domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo višjega dodatka za rizične razmere iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS, mora navesti odločilna dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (7. in 212. člen ZPP), sodišče pa nato, upoštevajoč trditveno in dokazno podlago nasprotne stranke, presoja obstoj pogojev za priznanje višjega dodatka. V konkretnem primeru je bil to stik s strankami, torej tretjimi osebami, ki ga je kot pomembnega izpostavilo pritožbeno sodišče v zadevi X Pdp 301/202 in ga je pri presoji smiselno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

12. Glede na vsebino odgovora na tožbo in nadaljnje vloge so neutemeljene pritožbene navedbe, da prva toženka tožnikovih navedb ni prerekala. Enako velja za pritožbene navedbe, da tožniku ni pojasnila, zakaj in za kateri čas mu je bil dodatek izplačan, zaradi česar njene odločitve ni bilo mogoče preizkusiti, sam pa ni mogel zatrjevati, da je bil preostali čas enako ogrožen, in da se do tovrstnih navedb tožnika ni opredelilo niti sodišče niti ni pojasnilo, zakaj naj bi bil izplačani dodatek ustrezen ter kdaj je delal v (ne)varnih pogojih. Sodišče prve stopnje se je glede tega v točkah 10 in 13 obrazložitve obširno in pravilno opredelilo. Glede na relevantne predpise je pravilno presodilo, da prva toženka ni bila dolžna določno opredeliti dela delovnega časa, za katerega je tožniku plačala ta dodatek (od določene do določene ure). Odstotek delovnega časa, za katerega je delavcu odmerjen dodatek za delo v nevarnih razmerah, predstavlja seštevek vsega časa, ko jim je bil ta na delovnem mestu (lahko) izpostavljen in se zato šteje, da je v njih delal. Za preostali čas se posledično šteje, da v takih razmerah ni delal. Ker je glede na dokazni postopek zaradi upoštevanja varnostnih ukrepov pri tožniku šlo bolj za trenutke, ko je (lahko) delal v nevarnih razmerah, to je, ko je koga srečal, natančnejša zamejitev oziroma pojasnilo časovne izpostavljenosti tudi ni mogoče (v nasprotju z nekom, ki na primer del delavnika dela izključno s strankami). Glede na to, da tožnik v postopku zatrjuje, da je bil ogrožen cel delovni čas, ni relevantno, ali je bil seznanjen, za katero obdobje je ogroženost prepoznal delodajalec, temveč je dolžan konkretno trditi in dokazati, da in zakaj je bil ogrožen (torej v rizičnih stikih) celoten delovni čas, neodvisno od tega, na kateri čas v delovnem dnevu se priznanih 20 % delovnega časa nanaša. Glede na dokazni postopek je sodišče prve stopnje pravilno presodilo utemeljenost ocene prve toženke, da tožniku zgolj zaradi možnosti, da na delovnem mestu lahko koga za kratek čas sreča, prizna dodatek za 20 % delovnega časa, svojo odločitev je ustrezno obrazložilo (točke od 7 do 10 ter točka 13 obrazložitve – možnost zagotavljanja ustrezne razdalje, uporaba priporočenih zaščitnih sredstev, odsotnost rizičnih stikov).

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče v točki 8 obrazložitve sodbe zavzelo stališče, da delodajalec sam odloči, kdaj je delavec ogrožen, saj je v njej zgolj povzelo dopis Ministrstva za javno upravo, in navedbe, da prva toženka nima ustreznega znanja, da bi lahko presodila ogroženost tožnika in da glede tega ni pridobila nobene ocene tveganja. Delodajalec dejansko najbolj pozna delovne naloge posameznega delovnega mesta in zato lahko sam oceni, v kolikšni meri in na kakšen način je posamezen delavec pri njihovi opravi ogrožen. (Ne)ustreznost te ocene je podvržena sodni presoji, zato so očitki o arbitrarnosti, samovoljnosti in neizkazanosti tovrstnih odločitev delodajalca neutemeljeni. Glede na to, da je sodišče v dokaznem postopku, tudi z zaslišanjem tožnika, ugotavljalo dejstva, potrebna za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka (kaj, kdaj, kako, s kom in koliko časa je tožnik v spornem obdobju delal), kar vse izhaja iz obrazložitve sodbe (točke 7 do 10 ter točka 13), niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni ugotovilo ogroženosti tožnika, da ocene delodajalca o odstotku časa ogroženosti ni preizkusilo in da zaključki sodišča temeljijo zgolj na mnenju ene stranke postopka, s čimer naj bi bilo kršeno enako varstvo pravic.

14. Pritožbeni očitki, da je sodišče napačno zavrnilo dokaz z izvedencem epidemiologom in da nima ustreznega znanja za podajo ocene ogroženosti, niso utemeljeni. Ogroženost oziroma delo v nevarnih pogojih dela iz 39. člena KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru, za kar ne potrebuje posebnega strokovnega znanja. Zato ob nesporno razglašeni epidemiji ni dolžno postaviti izvedenca epidemiologa, kot zmotno meni pritožba, še posebej, ker, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, že podane navedbe pravdnih strank in izvedeni dokazi omogočajo zaključek, da tožnik v spornem obdobju ni bil ves delovni čas izpostavljen nevarnostim, če je sploh bil. Zaključek sodišča glede tožnikovih navedb ni protispisen, saj je ta le pavšalno zatrjeval, da je bil v nevarnosti zaradi konstantnih stikov s sodelavci, drugimi osebami in predmeti in ne, da so bili ti stiki (ob vseh ostalih varnostnih ukrepih) rizični.

15. Sodišče prve stopnje z navedbo, da tožnik ni zatrjeval konstantnih stikov s tretjimi osebami, ni zavzelo stališča, da virusa ne morejo širiti sodelavci, kot napačno izpostavlja pritožba. Pri oceni ogroženosti je namreč upoštevalo tudi stike z njimi in v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da ti niso bili rizični, in sicer zaradi možnosti ohranjanja priporočene razdalje 1,5 metra, oziroma ker je zaradi uporabe ostalih zaščitnih sredstev (maska, razkužila, trajanje) tožnik pri njih minimiziral možnost okužbe (enako je nenazadnje ugotovilo glede stikov s tretjimi osebami). Iz teh razlogov ne drži pritožbena navedba, da je bil vsak stik rizičen. Očitek, da sodišče nima znanja za zaključek, da tožnik ob daljši uporabi maske ni bil ogrožen, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno sprejelo ob ugotovitvi, da so bili hkrati upoštevani tudi ostali varnostni ukrepi (razkuževanje, razdalja, kratki, nerizični stiki). Pravilno je stališče pritožbe, da na obstoj ogroženosti na delovnem mestu ne vpliva dejstvo, ali se je nekdo v tem obdobju okužil, vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva.

16. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožniku dodatek za delo v rizičnih razmerah za čas prihoda na delovno mesto oziroma odhoda z njega ne pripada, saj ta čas tožnik dejansko ni delal in se ne šteje v delovni čas.

17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-163/16 z dne 11. 3. 2021. 2 Ta je bila razglašena za območje Republike Slovenije (Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni Sars-Cov-2 (COVID-1) na območju Republike Slovenije; Ur. l. RS, št. 19/2020). 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 215/2021 z dne 6. 12. 2021. V predlogu zastavljeno vprašanje se je nanašalo na presojo pravilnosti razlage 39. člena KPJS.