Jedro

Vključitev v zavarovanje ni avtomatično, temveč je posredno določeno aktivno ravnanje zavarovanca, ki ga je tožnik v konkretnem primeru opustil. ZPIZ-2E in ZPIZ-2H zavarovancem lahko predstavljata podlago za ponovno odmero pokojnine, vendar bi morale biti osebe skladno s 35. členom ZPIZ-1 vključene v zavarovanje. Sodišče se je pravilno opredelilo do potrebnosti vpisa v matično evidenco, ki ga skuša tožnik zminimalizirati zgolj na tehnično nepotrebno opravilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 6. 2021, da se tožniku v pokojninsko dobo priznajo meseci november 1990, december 1990 in januar 1991 ter da se mu že določena starostna pokojnina odstotno poveča. 2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je status upokojenca nastopil 22. 12. 2016. Bil je star 61 let in 4 mesece ob 40 letih 0 mesecev in 1 dnevu pokojninske dobe brez dokupa. V pokojninsko dobo mu niso priznali treh mesecev iz najugodnejšega obdobja november, december 1990 in januar 1991. Za te mesece je plačal prispevke pokojninskega zavarovanja. Na toženca je 3. 2. 2021 naslovil vlogo za priznanje teh treh mesecev v pokojninsko dobo in za posledično odstotno povečanje že določene pokojnine. Pravna podlaga za vlogo sta bila sprejem sprememb zakona ZPIZ-2E, (Ur. l. RS, št. 65/2017) in ZPIZ-2H (Ur. l. RS, št. 139/2020). Ti spremembi na novo definirata pojem pokojninske dobe brez dokupa. ZPIZ je s sklepom, nato pa z odločbo 23. 6. 2021 njegovo vlogo zavrnil. Navedel je, da je bilo o zadevi že odločeno in da ne bodo še enkrat odločali. Tožbo je vložil na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Sodišče je tožbo zavrnilo in navedlo, da v sporu ni presojalo utemeljenosti zahteve za upoštevanje spornih treh mesecev v pokojninsko dobo, saj je moralo odločiti na podlagi procesnih pravil. Stališče, da spremembi ZPIZ-2E in ZPIZ-2H ne predstavljata nove pravne podlage za določitev pokojnine, ne drži, saj se po ZPIZ-2 prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje in podaljšano zavarovanje nista šteli v obvezno zavarovanje. Šele ZPIZ-2E in ZPIZ-2H z uvrstitvijo v pokojninsko dobo brez dokupa sta omogočila upoštevanje v pokojninsko dobo. Po novem je kot pokojninska doba brez dokupa opredeljeno obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje oziroma dokupljene zavarovalne dobe do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani, obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez pokojninske dobe po 1. 1. 2013. Bistveno je, da so do 31. 12. 2012 dejansko plačani prispevki. Zakon ne določa kot pogoja vpis v evidence. Če dokažeš, da si prispevke vplačal, vpis v evidenco ni pomemben. Napačen je zaključek toženca in sodišča, da je bilo o spornem obdobju že odločeno. Država je spoznala, da je dotedanje tolmačenje pokojninskega zavarovanja krivično. Zato je bil sprejet ZPIZ-2E in ZPIZ-2H. Vse odločbe izdane do sprejetja sprememb zakona so postale nadomestljive oziroma zamenljive. Tožnik je dokazal, da je plačal obroke zavarovanja za sporno obdobje iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012. Napačna je obrazložitev sodišča in toženca, da ne more pridobiti statusa zavarovanca, ker ni bil vpisan v matično evidenco. Sam ne vidi razloga, da ne bi bil vpisan v matično evidenco, saj je obroke zavarovanja vplačal. Vpis v evidenco je zgolj izpolnitev obrazca. Ker ZPIZ ni bivšemu tožnikovemu delodajalcu svetoval, kaj mora storiti, da bi bil tožnik vpisan v evidenco, je sam menil, da ne rabi storiti ničesar. Ko se je v letu 2016 upokojeval, je bil med drugim pogoj za pridobitev statusa zavarovanca, vpis v evidence in plačilo prispevka. Prispevke je plačal, ni pa izpolnil obrazca, ker ni vedel, da ga mora. Zato je samo polovično izpolnil pogoj. Plačal je prispevek in izkazal interes, da uredi status. Za opustitev vpisa je kriv ZPIZ, kar bi moralo sodišče upoštevati. V svoji 40 letni dobi je bil zaposlen pri treh različnih delodajalcih, ki so za zaposlene urejali pokojninsko in invalidsko zavarovanje na ustreznih institucijah po uradni dolžnosti. Sam podatkov ni preverjal. ZPIZ je plačilo sprejel in ga ni vrnil. Pri tem je nastalo razmerje med njim in tožencem, katerega vsebina je, da sam plača prispevke, toženec pa mu prizna pokojninsko dobo. Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 283/2008. Sodišče bi se do tega dejstva moralo opredeliti, ker je negiralo plačilo prispevkov pokojninskega zavarovanja. Kršena je ustavna pravica enakosti pred zakonom. Trend razvoja pokojninskega zavarovanja je odvisnost višine pravice do pokojnine od plačane zavarovalnine. Nerazumljivo je, da se mu ne upošteva nekaj za kar je plačal, drugim pa se prizna pokojnina, čeprav niso nič vplačali; duhovniki, ki niso plačevali zavarovalnine, dobijo pokojnino. ZPIZ je uredil status zavarovanca za nazaj. Urejanje statusa zavarovanca za nazaj je nedopustno. Zavarovanje se vedno in povsod ureja za naprej. Zakon dopušča možnost naknadne uveljavitve in priznanja pokojninskega zavarovanja, zato tudi določba člena 118 ZPIZ-2. V njuno razmerje bi lahko toženec posegel le v primerih in po postopku, predpisanem po zakonu. Pritožbeno sodišče naj sodbo odpravi in samo odloči o spornem vprašanju ali pa zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja ... z dne 23. 6. 2021 v zvezi s sklepom z dne 22. 2. 2021, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za ponovno odmero starostne pokojnine v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZPIZ-2. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in celotne listinske dokumentacije je razvidno, da je bilo o tožnikovi pravici do starostne pokojnine odločeno z odločbo št. ... z dne 5. 12. 2016.1 Tožniku je bilo upoštevanih dopolnjenih 61 let in 4 mesece starosti ter 40 let in 1 dan pokojninske dobe brez dokupa. Iz priloge odločbe2 je razvidno, da tožnik v obdobju od 1. 11. 1990 do 31. 1. 1992 ni bil vključen v zavarovanje ter za to obdobje ni niti pokojninske dobe niti podatkov o plačah in nadomestilih.3 Tožnik je 3. 2. 2021 na podlagi ZPIZ-2E in ZPIZ-2H vložil ponovno zahtevo za priznanje pokojninske dobe za sporno obdobje na podlagi prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZPIZ-2 in posledično zahteval ponovno odmero starostne pokojnine v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZPIZ-2. Vloga je bila s sklepom toženca z dne 22. 2. 2021 na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavržena. Tožnik je proti prvostopni odločbi vložil pritožbo, ki jo je pritožbeni organ toženca z odločbo z dne 23. 6. 2021 zavrnil.4

7. V tem sporu sodišče utemeljeno ni presojalo vsebinske utemeljenosti tožnikove zahteve za upoštevanje spornih mesecev v pokojninsko dobo, posledično tudi ne, ali bi mu na tej podlagi moral toženec že priznano starostno pokojnino odstotno povečati. Presojalo je lahko le pravilnost in zakonitost odločitve toženca, da je tožnikovo zahtevo za priznanje treh mesecev5 v pokojninsko dobo z dne 3. 2. 2021 na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel, kar je pojasnilo v 8. točki obrazložitve sodbe.6 Kot je že bilo večkrat pojasnjeno, je bilo o (ne) priznanju spornih mesecev iz obdobja 1. 11. 1990 do 1. 2. 1992 že pravnomočno odločeno.7

8. Pritožnik kot svoje pritožbene razloge ponavlja trditve, obravnavane že v predsodnem in sodnem postopku, na katere je sodišče nenazadnje odgovorilo že v sami sodbi. Sodišče se je v 12. točki obrazložitve sodbe razumljivo opredelilo, da noveli ZPIZ-2E in ZPIZ-2H v konkretnem primeru ne moreta vplivati na spremembo tožnikove že priznane pokojnine. Ključno dejstvo, ki to preprečuje je dejstvo, da tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zavarovanje.8

9. Neupoštevna je pritožbena trditev, da je vpis v evidenco zgolj banalni podpis obrazca. Vključitev v zavarovanje ni avtomatična, temveč je posredno določeno aktivno ravnanje zavarovanca, ki ga je tožnik v konkretnem primeru opustil. ZPIZ-2E in ZPIZ-2H zavarovancem lahko predstavljata podlago za ponovno odmero pokojnine, vendar bi morale biti osebe skladno s 35. členom ZPIZ-1 vključene v zavarovanje. Sodišče se je pravilno opredelilo do potrebnosti vpisa v matično evidenco, ki ga skuša tožnik zminimalizirati zgolj na tehnično nepotrebno opravilo. Sodišče v 12. točki ustrezno pojasni postopek vključitve v zavarovanje.

10. Ne glede na zatrjevanje tožnika, da vpis v matično evidenco ni bil izvršen, zaradi malomarnosti toženca, sodišče ne more dejstva vpisa v evidenco šteti za nepotrebnega oziroma šteti, da je bil vpis v evidenco izvršen. Če tožnik meni, da so na strani toženca obstajale določene opustitve, zaradi katerih mu pravo prizna odmeno, mora skladno s predpisi dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti.

11. Neupoštevno mora nenazadnje ostati pritožnikovo razlogovanje, da bi mu morala biti priznana pokojninska doba brez dokupa že zgolj zaradi plačila prispevkov za sporne mesece. Sodišče je v 13. točki obrazložitve sodbe opozorilo, da bi tožnik moral vračilo prispevkov, v kolikor gre za kakšne nepravilnosti zahtevati pri Finančni upravi RS, ki za toženca prispevke pobira, vodi vse izvorne evidence, povezane s plačili prispevkov in opravlja nadzor nad plačevanjem prispevkov. Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo zatrjevane kršitve ustavnih pravic.

12. Upoštevajoč obrazloženo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Na podlagi tožnikove zahteve z dne 26. 10. 2016 je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v višini 825,80 EUR od 22. 12. 2016 dalje. 2 Podatki o plačah in nadomestilih in izpis pokojninske dobe z dne 5. 12. 2016. 3 Tožniku je bila odločba vročena 6. 12. 2016. Tožnik se zoper odločbo ni pritožil, zato je z iztekom pritožbenega roka postala pravnomočna. 4 V odločbi je podrobno pojasnjeno, da za tožnika v spornem obdobju ni pokojninske dobe, niti ni podatkov o plačah in nadomestilih. V spornem obdobju tožnik namreč ni bil vključen v obvezno zavarovanje na nobeni pravni podlagi (ne na podlagi delovnega razmerja in ne na podlagi prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje), kar potrjuje evidenca iz dosjeja in matične evidence zavarovancev v spornem obdobju. Pogoj za obvezno vključitev v prostovoljno zavarovanje je, ob izpolnjevanju ene izmed zakonskih podlag, plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prijava ter odjava iz obveznega zavarovanja, česar pa tožnik ni storil. Po ZPIZ-2E in ZPIZ-2H obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani, šteje kot pokojninska doba brez dokupa, vendar pa prevaga, da tožnik v obdobju od 1. 11. 1990 do 31. 1. 1991 ni bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, zato se mu navedeno obdobje ne šteje v pokojninsko dobo brez dokupa in nanj sprememba zakonodaje ne more vplivati. 5 V obdobju od 1. 11. 1990 do 1. 2. 1992. 6 Izdana je bila zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. 7 S pravnomočno odločbo z dne 8. 6. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 13. 11. 2015, zoper katero tožnik ni uveljavljal sodnega varstva (neupoštevanje spornih mesecev v pokojninsko dobo je tako del pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji prav tako pravnomočna odločba toženca z dne 5. 12. 2016, s katero je toženec odločil o tožnikovi starostni pokojnini). Za zavrženje tožnikove (ponovne) zahteve z dne 3. 2. 2021 o upoštevanju obdobja od 1. 11. 1990 do 31. 1. 1991, saj je bila v isti upravni zadevi že izdana odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero tožnik opira svoj ponovni zahtevek, pa se ni spremenilo. 8 Ali na podlagi delovnega razmerja ali na podlagi prostovoljnega zavarovanja.